Popotnik in pisec, ki je postavil Slovenijo na svetovni turistični zemljevid

»Majhna Slovenija premore obilje privlačnosti in aktivnosti, ki nekajkratno presegajo velikost države. Celo serijski obiskovalci Slovenije, kakršen sem sam, pogosto obstanemo in ostrmimo, osupli nad lepoto dežele,« pravi o Sloveniji Steve Fallon, popotnik in pisec, avtor prvega turističnega vodnika po samostojni Sloveniji v angleškem jeziku. Slovenijo obiskuje od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja in odtlej se je še ni naveličal. Na lanskih Dnevih slovenskega turizma je prejel priznanje za ambasadorja slovenskega turizma.

»Popotnik in pisec, avtor več kot 175 prispevkov za ugledni turistični vodnik Lonely Planet in soavtor nastajajočega vodnika Lonely Planeta o Sloveniji, ki jo zelo dobro pozna in o kateri je v svoji karieri že veliko pisal. Že v mladih letih si je s priložnostnimi deli financiral številna potovanja. Največkrat ga je pot vodila v Evropo in Južno Ameriko. Po končanem študiju sodobnih jezikov na Univerzi v Georgetownu (ZDA) je začel poučevati angleški jezik na fakulteti v poljskem mestu Katowice. Večletno delo za ameriško časopisno hišo Gannett in pridobitev novinarskega magistrskega naslova ter študij kitajščine so ga pripeljali do Hongkonga, kjer je delal kot urednik za revijo Business Traveller Magazine. Leta 1987 je dal novinarstvo na stranski tir in odprl prvo knjigarno s potovalnimi priročniki v Aziji: Wanderlust Books. Po večletnem bivanju v Budimpešti se je leta 1994 preselil v London. Slovenijo, v kateri ima veliko prijateljev, rad obišče vedno znova.« Tako so na Slovenski turistični organizaciji, ki podeljuje priznanja za ambasadorja slovenskega turizma, na kratko povzeli sicer zelo izčrpno dosedanjo poklicno pot Steva Fallona.

Pogovarjala sva se po Skypu; v Londonu, kjer živi, se je »ustavil« zgolj za kratek čas, med potovanji. Nekaj dni po najinem pogovoru je odpotoval na Tajsko.

Steve Fallon obiskuje Slovenijo od zgodnjih devetdesetih let, ko ni še skorajda nihče – razen Slovencev – kdaj koli slišal zanjo, je zapisano v eni od izdaj turističnega vodnika po Sloveniji založbe Lonely Planet, za katero že dobri dve desetletji predstavljate Slovenijo svetu. Verjetno ste slišali zanjo preprosto zato, ker ste tedaj živeli na Madžarskem?

Tako je. S partnerjem sva živela v Budimpešti in razmišljala, kam bi šla na počitnice. S prijatelji smo se nato odpravili v Slovenijo, na turistično kmetijo v Zrečah. En teden smo se potepali po Pohorju, Rogli, obiskovali druge bližnje kraje: Celje, Slovenske Konjice, Rogaško Slatino, Ptuj … Bilo je tako zelo prijetno, tako lepo, da sem po vrnitvi v Budimpešto in ob koncu pisanja vodnika po Madžarski predlagal Lonely Planetu izdajo vodnika po Sloveniji. Najprej so me zavrnili, češ, ne moremo predstavljati vojnih območij! Kakšna vojna? V Sloveniji se je končala pred dvema letoma! Vemo, vemo, so odvrnili, ampak še vedno divja pri njihovih sosedih. Vztrajal sem: Ampak saj pišemo vodnike po, denimo, Iranu! Naposled so privolili. Leta 1994 sva se s partnerjem preselila iz Budimpešte v Italijo, od koder sem nenehno prihajal v Slovenijo; prvi turistični vodnik po samostojni Sloveniji v angleškem jeziku je izšel leta 1995.

Pravzaprav ste prvi predstavili Slovenijo svetu – in to za založbo, ki se je je zavoljo svetovne priljubljenosti oprijelo ime »popotniška biblija«. Pa tudi avtor oziroma soavtor poznejših izdaj vodnika po Sloveniji Lonely Planeta ste. Kmalu bo izšla nova, kajne?

Včeraj je šla v tisk osma izdaja. Izšla bo maja.

Torej ste lani zagotovo spet preživeli dalj časa v Sloveniji?

Od druge polovice avgusta do konca septembra. Sprva sem vodnike pisal sam, sčasoma pa so se mi pri pisanju pridružili še drugi. Tokrat odlična kolegica iz Avstralije, ki je Slovenijo obiskala prvič, je pa navdušena nad možnostmi aktivnih počitnic v naravi, zelo jo zanimajo tudi novi, inovativni pristopi v turizmu, kot je glamping, in območja, ki so turistično manj znana. In svež pogled na Slovenijo je dobro del … Ji je bila pa izjemno všeč.

Vas so v Sloveniji še zlasti prevzeli ljudje; pravite tudi, da je del vaše duše slovenski. S čim so vas Slovenci tako očarali?

V Budimpešti sem živel dve leti in pol, a bi lahko prijateljstva, ki sem jih sklenil tam, preštel na prste ene roke. To je bila zaprta družba, ljudem se je bilo težko približati. V Sloveniji pa je bilo že od začetka povsem drugače. Tukaj imam res veliko prijateljev, in ko pridem v Slovenijo, se počutim, kot da bi se vračal domov. Saj veste, so kraji, kjer se preprosto počutiš prijetno; v Sloveniji se počutim tako od vsega začetka.

»Pravijo, da nisi Slovenec, dokler se ne vzpneš na Triglav in jih dobiš po zadnji plati na vrhu. Tako sem se po dobrem desetletju obiskovanja Slovenije vendarle odločil: čas je! Seveda mi pokojni alpinist in vodnik Marjan Manfreda – Marjon ni prizanesel: v enem dnevu gor in dol, toda stati na vrhu in z njega opazovati Slovenijo je bilo vredno vsake bolečine.« Radi poveste, da ste bili na Triglavu, tudi Julijce pogosto omenjate; je ta del Slovenije vaš najljubši?

Ne bi rekel, da so zame Julijci in Gorenjska na splošno najljubši del Slovenije, so pa med najljubšimi. Pravzaprav mi je v Sloveniji všeč vse. Še zlasti narava, ki je tako čudovita! Ne vem, koliko Slovencev se zaveda, kako osupljivo lepa je, recimo, Logarska dolina. Ali Vršič, ki je s svojo višino in gorami zanesljivo ena od top slovenskih zanimivosti. A niso me prevzele samo gore; tudi Prekmurje mi je všeč, na primer. S svojimi ravnicami je tako drugačno od preostale Slovenije, odprto … Izjemno prijeten se mi zdi Ptuj, ki sem ga obiskal že, ko sem bil prvič v Sloveniji. Na splošno mi je ta del Slovenije zelo všeč: Ormož s Halozami pa Jeruzalem, ta razgibana vinorodna pokrajina. Ali Žalec s svojo zgodbo o hmelju. Bela krajina s svojo etnološko zapuščino in mitreji. Hrastoveljska cerkev. Podrobneje si želim raziskati še Koroško; za to mi je doslej vedno zmanjkalo časa. Sicer pa ugotavljam, da turisti, ki obiščejo Slovenijo, večinoma sledijo isti turistični poti: Ljubljana, Bled, Postojnska jama … Ko kdaj prestrežem njihova poizvedovanja v ljubljanskem turistično-informacijskem centru o nasvetih, kaj si ogledati, včasih kar vskočim in jim svetujem: Zakaj pa ne greste tja in tja? In potem po navadi odvrnejo: Saj zveni zanimivo, ampak mi bi res radi obiskali Bled in Postojnsko jamo. (smeh) V Sloveniji pa je toliko zanimivih krajev, kamor skoraj nihče ne zaide, pa bi moral!

Razvoj slovenskega turizma spremljate že dobri dve desetletji – vzporedno s spremembami, ki sta jih v tem času doživljali država in družba. Kaj opažate?

Turizem se je v tem času močno spremenil – na bolje. Na področju nastanitev, recimo, kjer je zdaj razpon resnično raznolik, od prestižnih do domiselnih, kot sta hostla Celica in Tresor v Ljubljani. In hrana! V Sloveniji si vedno dobro jedel, toda zdaj … Zdi se mi, da družba s tem, ko postaja samozavestnejša, tudi pogumneje oživlja svojo preteklost in to je v Sloveniji zelo očitno na področju gastronomije. Jedi, kot so na prime štruklji in žlikrofi, ne moreš poskusiti nikjer drugje. In navsezadnje to tudi iščemo, ko potujemo – nekaj drugega, drugačnega. V času globalizacije, ko povsod srečujemo iste stvari, ko nam ponujajo isto (hitro) hrano, pa ljudje še raje iščejo nekaj drugačnega, lokalnega. Mislim, da Slovenija to drugačnost ne samo ohranja, ampak jo celo razvija.

Razcvet turizma v Sloveniji doživlja sicer predvsem Ljubljana. Kako doživljate različne obraze Ljubljane v teh dveh desetletjih, odkar jo obiskujete?

Ljubljana mi je bila zelo všeč že prej in všeč mi je zdaj – seveda še zlasti njen stari del. In neverjetno, koliko turistov jo obišče! Zdajšnji župan … Vem, da imajo ljudje o njem veliko povedati, ampak dejstvo je, da je v mestu spodbudil napredek, vnesel vanj veliko dobrih stvari. Za Ljubljanico, recimo, se je prej komajda kdo zmenil. In pred desetletjem je bila izbira lokalov, kjer je bilo prijetno posedati, solidna, zdaj pa lahko rečem samo: uau!

Veliko tujcev, ki v Ljubljani živijo ali jo obiščejo, je začudenih, da so lokali v njej nenehno polni domačinov, ki lagodno posedajo na pijači in klepetajo …

Razlog za to družabnost v mestu mora biti predvsem v tem, da v njem pogosto trčiš v prijatelje, znance; v Londonu lahko minejo tedni, preden srečaš prijatelja ali znanca, celo tam, kamor po navadi vsi zahajamo. V Ljubljani greš v neki priljubljeni lokal in takoj srečaš koga, ki ga poznaš. V Londonu se ti to ne dogaja niti v soseski, kjer živiš. Mislim, da je Ljubljana, pravzaprav vsa Slovenija, zato precej družabna.

V enem od intervjujev za slovenske medije pred leti ste povedali, kako se vam je v Sloveniji prvič pripetilo, da ste bili v družbi nekoga, ki je tukaj slaven. No, dejansko v Sloveniji srečujete znane obraze za sosednjo mizo v lokalu, restavraciji, na ulici. Kar je lahko za tuje obiskovalce verjetno kar zanimivo?

Še zlasti za Američane, ki imajo do zvezdništva poseben odnos! (smeh) Mislim, da sem v tem intervjuju omenil pevca Lada Leskovarja; njegova žena Verica, ki dela na zavodu Turizem Ljubljana, je moja dobra prijateljica. Res je zanimivo biti v družbi nekoga, ki ga vsi poznajo! Podobne izkušnje nisem imel še nikjer drugje.

Pa k vaši slovenščini! Radi se pošalite, da jo govorite kot jamski človek. Se je je tako težko naučiti? Ste poskušali?

Ko sem lani oktobra prevzel priznanje za ambasadorja slovenskega turizma v Goriških Brdih, sem nagovoril občinstvo v slovenščini – ob opombi, da jo govorim kot jamski človek. (smeh) So bili pa ljudje prijetno presenečeni, da jo sploh govorim. Jezika se nisem nikoli učil; v njem lahko kaj povem, se kaj zmenim, ampak, kakor pravim: zveni, kot bi govoril jamski človek! (smeh) Še zlasti imam težave z dvojino, množinskimi samostalniki … Ko sem v ZDA končal univerzo, sem leto in pol učil angleščino na Poljskem, veliko pred padcem berlinskega zidu. Tudi poljščine se nisem nikoli formalno učil, ampak sem se je naučil na ulici, v pogovorih z ljudmi. Tako govorim poljsko tekoče, a s številnimi napakami. Ampak – pa kaj? Glavno, da se lahko pogovarjaš! Sicer pa se poskušam povsod, kjer potujem, naučiti vsaj malce tamkajšnjega jezika.

Tuji turisti v Sloveniji so skorajda brez izjeme prevzeti nad tukajšnjim znanjem tujih jezikov. Je tudi vaša izkušnja takšna?

Resnično skorajda povsod ljudje govorijo vsaj malce enega od treh jezikov: angleščine, nemščine in italijanščine. Težko je najti ljudi, ki govorijo samo slovensko. Včasih se zgodi. Ampak veste, kaj je zabavno? Če vprašaš Slovenca: Ali govorite angleško? (Vpraša v slovenščini, op. p.), skoraj vsak odgovori: Tudi. Vedno se sprašujem, ali to pomeni, da govori angleško, ali da je angleščina le eden številnih jezikov, ki ga govori. (smeh)

Glede na vaše poznavanje slovenskega turizma – kaj menite, bi lahko bil turizem v Sloveniji ena ključnih gospodarskih panog?

Nedvomno! Nikoli nisem razumel, zakaj Slovenija nima ministrstva za turizem, še zlasti ob visokem deležu turizma v BDP-ju (blizu 13 odstotkov, op. p.). Poleg tega je turizem na svetovni ravni panoga, ki nezadržno raste. In Slovenija ima res vse, je svet v mikrokozmosu. Premore toliko različnih stvari na tako majhnem prostoru. Ima pa slovenski turizem eno veliko težavo: res slabe letalske povezave. Slovenija ima torej res velik turistični potencial, ljudje, ki delajo v njem, delajo z navdušenjem. Res nisem nikoli razumel, zakaj ima turizem tako malo podpore na vladni ravni.

Mateja Gruden