Pozabljena sredi gozdov

Brda in Tolminska se počasi iztekata v zelenje neprehojenih gozdov. V zelenje, ki se nadaljuje brez konca in s katerim se spajata modrina neba in neukročenih voda. Nekje tam je meja. Meja, ki je bila nekoč neprehodna in je potem izginila in pustila ljudem, prijateljem, sosedom, da so zadihali. Letos je postala spet boleča resničnost. Za Benečijo še posebno kruta, kajti zahvala za to, da v teh prelestnih, pozabljenih dolinah še odmeva slovenska pesem, gre predvsem navezanosti Benečanov na svojo domovino in jezik.

Benečija je kot odprta dlan. Reke in potoki se v obliki pahljače iztekajo v Nedižo, po njej nosijo te doline ime Nediške doline. Zraven sta še Terska in Idrska.

Benečija se začenja tam, kjer se končuje bogata Furlanska nižina. Pravijo, da so se Furlani naselili do tistih pobočjih, ki so bila še rodovitna in primerna za gojenje vinske trte. V Idrski dolini je to še najbolj očitno. Prapotno, ki je tudi sedež občine, je manjše, vendar bogato naselje. Terra dello Schiopettino piše na obcestni tabli, seveda samo v italijanščini. Dejansko gre za zelo staro avtohtono vinsko sorto, črno rebulo, ki so jo od nekdaj gojili na obeh bregovih Idrije. Njeno pravo ime je pokalca, njena duša pa je slovenska, kot je bila nekdaj slovenska vasica Prapotno. Sedaj je tu slišati pretežno furlansko govorico, le nekateri starejši krajani od kozarcu žlahtne kapljice še kramljajo v beneškem narečju.

Idrska dolina, tista z žlahtno, prastaro beneško dušo, se začenja za vinogradi, kjer se reka zajeda v strma pobočja in izoblikuje 25 km dolgo, še povsem divjo dolino, ki menda velja za najbolj zeleno in zaraščeno v deželi Furlaniji Julijski krajini. Idrska dolina je čudovita, otožna in pozabljena. Nekateri pravijo, da je žalostna. A ni, ker kljubuje času in živi ob pesmi in harmonikah. Ramonikah v tukajšnjem narečju.

V Sloveniji le malo kdo ve, da obstaja reka z imenom Idrija. Včasih, ko poveš, da živiš ob Idriji, te takoj popravijo v ob Idrijci. Ker so na Idrsko dolino, kjer v majhnih, v skalovje in strmino zakletih vasicah živi le tu pa tam še kdo, skoraj vsi že pozabili. Redko kdo ve, da je Gregor Božič svoj prvenec Zgodbe iz kostanjevih gozdov snemal ravno ob Idriji, ki mu podarila poezijo še neizživete lepote. Ravno ta je dala filmu poseben pridih.

Še v drugi polovici prejšnjega stoletja je bilo v Idrski dolini kakih šest, sedem gostiln. Slovele so po odličnem kruhu, ki so ga domačini vsako nedeljo pekli v domači peči, gostje pa so prihajali največ iz Trsta in Gorice. Sedaj so skoraj vse gostilne že zdavnaj zaprte, gostoljubnost pa ostaja, tako da ni težko dobiti kozarca ali dveh v zameno za pristen klepet. Odprti ostajata le gostilna pri Budgojih ter takoj za mejo okrepčevalnica v Britofu. Obe obratujeta le ob vikendih, tako da domačini nimajo pravega kraja, kjer bi se shajali. V Bordonih, na skrajnem koncu doline, pa vam Bruno, nekdanji gostilničar, rad odpre vrata v preteklost in ponudi kozarček pristne domače kapljice. Ljudje, ki kljubujejo času in robidi, imajo zlato srce.

Idrija je od nekdaj mejna reka, ki pa nikoli ni omejevala stikov med obema bregovoma. Idrska dolina je osamljena, daleč od sveta. In ravno zato tu še vedo, kako dragocena je medsebojna pomoč. Ljudje se radi družijo, izgovor za to so cerkveni prazniki, senjami, ki so kot nekoč priložnost za veselje ob glasbi in plesu. Nekoliko nad Britofom, ki slovi zaradi gostilne v prostorih nekdanje karavle, pa tudi zaradi cerkvice sv. Kancijana z dragocenim lesenim oltarjem, je vas Melinki. Tu je doma Franc Jerončič, sicer rojen na Kanalskem Kolovratu v srcu pa, kot sam pravi, nosi Benečijo. Franc, ki bo kmalu praznoval stoletnico, še vedno piše in zbira pripovedke o Idrski dolini, za pohodnike in popotnike pa je uredil etnografski muzej, posvečen prvi svetovni vojni, življenju nad Idrijo ter lastni rezbarski produkciji. Pri njem boste lahko prisluhnili pripovedi o daljnih vojnih letih, trajnem prijateljstvu z gostilničarjem Brunom iz Bordonov, o lepih Benečankah in tihotapcih, ki so na strminah Idrske doline našli varne steze za svoje posle.

Spodaj, daleč pod zelenimi pobočji, Idrija riše tolmune in skriva čarobno preteklost krivapet in častitljivih žena, staroverskih svečenikov in doline, ki je bila nekoč rodovitna in bogata, sedaj pa jo odžira robida. Če se sprehodimo ob reki ali v najbolj vročih dneh hodimo kar po tolmunih, bomo lahko našli ostanke nekaterih izmed sedemnajstih mlinov, ki so od Golega brda navzgor mleli pridelke tukajšnjih kmetov in celo kostanj. V zadnjih letih ga spet gojijo in prodajajo predvsem v Seniku, na slovenski strani. Gre za lokalno sorto maronov.

Pot in steze vodijo od vsepovsod do svetišča na Stari gori. Gre za nastarejšo slovensko romarsko pot in zibelko starogorskega rokopisa. Ena izmed steza gre mimo Tjej, kjer je doma Benečan Moreno Tomasetig, ilustrator otroških knjig in avtor številnih stripov. Cerkev v Tjejah (san Pietro di Chiazzacco) v stilu škofjeloške šole slovi po svojih freskah.

Idrija, sanjavo modra v zeleni kulisi najbujnejših gozdov, ima veliko povedati. O dolini veselih ljudi, ki kljub pritiskom niso pozabili na žlahtni zvok materinščine, o vaseh, ki se praznijo in jih zarašča robida, arbida po beneško, o ljudeh, ki so odšli, ker jim je mačehovska država ukradla prihodnost, a se še vedno vračajo. Idrsko dolino nosiš v srcu, tudi ko si daleč. In ne poznam ljudi, ki bi se tako trmasto, vztrajno, polni sanj in ljubezni, vračali domov, kot se vračajo Benečani.

Suzi Pertot