Avtorica serije vodnikov Pravljične poti s predlogi za pohajkovanje po Sloveniji in zamejstvu ter nagrajenega potopisa Potepuški okruški pravi, da je svet, če si radoveden, zelo velik in zanimiv. Jeseni izide njena nova knjiga Svetišča narave – Sedem tednov vseživosti, saj je zanjo prav toliko tednov preživela na biotsko raznolikih kotičkih naše dežele. Globoko je povezana z naravo, izkušnja pa ji je močno prevetrila življenje ter ji znova potrdila, da lahko tudi le korak od domačega prava najdemo osupljive naravne krajine.
Vaša ljubezen do pripovedk in pripovedovanja se je začela z dedkom in nadaljevala na fakulteti. Zakaj nam kraji, ki jih obiščemo, lahko dajo več, če jih spremljajo zgodbe?
Kraji, ki imajo zgodbe, so že sami po sebi zanimivi, kajti nekaj v tem prostoru je burilo človeško domišljijo. Nima jih vsak kraj, tako tudi vsak človek nima dobrih zgodb. So kot kompliment za prostor, ki poseduje nekaj več, bodisi je to naravna posebnost – skalni osamelec ali soteska – bodisi prostor izjemne lepote, skrivnostnih zgodovinskih dogodkov … Ker so se prebivalci naših krajev menjavali, niso vedno razumeli sledi svojih predhodnikov. Ko so npr. prišli Slovani, so videli mogočne gradnje, ruševine, ki so ostale za Rimljani, in si predstavljali, da so jih zgradili Ajdi – velikani, saj so se jim zdeli nekaj nedoumljivega, nečloveškega. Ker v preteklosti niso imeli današnjega znanja in razumevanja stvari, so si jih razlagali po svoje, tako so kraji dobili zgodbe. Folkloristi pravijo, da če slišimo na nekem kraju zgodbo tega prostora, ga doživimo bolj intenzivno, smo tudi bolj pozorni, prebudi se naša domišljija, hkrati lahko dobimo občutek, da smo se znašli v središču dogajanja (zgodbe), tako kot bi bili recimo na kraju, kjer so snemali film. Prostor naenkrat oživi, globlje ga doživimo in tudi zgodbe si bolj zapomnimo. Hkrati je ljudska pripoved, ki ima lahko različne oblike (pravljica, pripovedka oziroma povedka, legenda, bajka …) oblika nesnovne kulturne dediščine. Ujamemo drobec duhovnega izročila, ki je v zraku kot nevidni aerosol, a je zelo pomemben za nas kot človeška bitja in prebivalce tega prostora. To so naše duhovne korenine.
Koliko Slovenci res poznamo Slovenijo?
Poznam veliko ljudi, ki jo zelo dobro in lahko z njimi razpravljam o neznanih dolinicah in skrivnih kopališčih, drugi ne znajo priti brez navigacije niti iz Ljubljane v Črnomelj. Opažam, da so nekateri ljudje tudi prestrašeni in si ne upajo raziskovati lastne države – ne vem, zakaj –, medtem ko je morda tistim, ki smo hodili na izlete že z družino, tak način življenja bolj domač in bomo verjetneje v to vpeljali tudi svoje otroke. Če nam je pohajkovanje tuje, lahko poiščemo spodbudo in nekoga, ki nam pomaga, nas pri tem vodi, npr. mnogi krajinski parki organizirajo zanimiva vodenja in aktivnosti ter nam s tem pomagajo približati naravo. Paradoks sodobnega časa je namreč, da še nikoli v zgodovini nismo imeli toliko informacij in možnosti kot sedaj. Obstaja veliko dobrih in manj dobrih izletniških, planinskih, turističnih, pohodnih, alpinističnih, kolesarskih vodnikov, obstaja tudi celo morje spletnih ponudnikov. Morda smo v tej poplavi tudi malce zgubljeni. Poleg tega se sodobni ljudje pogosto niso sposobni niti toliko umiriti, da bi pobrskali na pravih mestih, se nekoliko poglobili in se potem odločili. Razpasla se je neka intelektualna lenoba. Meni se zdi, da je že samo načrtovanje in branje del popotniškega užitka, sicer pa imam rada preizkušene ponudnike informacij, h katerim se vračam in jih zaupam.
Koronsko obdobje je spremenilo naše popotniške navade. Dojeli smo, da imamo lahko počitnice tudi doma in se odpravimo na manj znane kotičke.
Čeprav sem avtorica petih pohodniških vodnikov, vem, da še ne poznam vsega, ogromno je neznanega in načrtujem, kaj še bi rada odkrivala. Ko imaš osnovno poznavanje in se stvari začnejo sestavljati, dopolnjevati in nadgrajevati, postane šele zanimivo. Brkini so trenutno konec, ki me vznemirja, sploh jih ne poznam, čeprav so tam velika, zame še neodkrita prostranstva.
Vas še kaj osupne?
Vedno znova me kaj osupne. Za zadnjo knjigo so me biologinje peljale na Murišo, eno najbolj ohranjenih mrtvic Mure, v Mursko šumo, prvič sem videla naravno strugo te veličastne reke. Pri Otoku ljubezni v Ižakovcih, ki je recimo eden od mojih izletniških ciljev v Pravljičnih poteh Slovenije, je Mura še vedno regulirana. Šele pozneje teče bolj svobodno in njena vodna ustvarjalnost pride res do izraza. Skupaj z Dravo in Donavo velja za evropsko Amazonko, saj vse tri reke skupaj tvorijo najdaljše, okrog sedemsto kilometrov dolgo, največje zaščiteno rečno območje v Evropi. Na Muri so me ujele tudi lanske katastrofalne poplave. Ko vidiš količino, moč, tudi veličino njenih voda, te res osupne.
Obisk katerih skritih kotičkov priporočate?
Kar nekaj jih je. V zadnjem času sem se sicer z mnogih ljubih mi krajev vsaj poleti in čez vikende umaknila – npr. iz Bohinja in drugih priljubljenih točk v Julijskih Alpah, Logarske doline, Velike planine … Odstopila sem jih turistom. V naravi iščem mir, ravnovesje, prostor za premislek, regeneracijo, zato v gneči ne uživam. Poleti, ko so naše ceste polne pločevine in zastojev, grem rada v Zgornjo dolino Kolpe, od Fare proti Osilnici. V Fari lahko obiščeš lepo obnovljeni Kostel, ki je za Celjem drugi največji grajski kompleks pri nas in edini, kjer znotraj obzidja še živijo ljudje. V bližini so uredili Pot Mikulovega vraga, po ljudski povedki, ki sem jo našla v njihovem pripovednem izročilu in izpostavila v knjigi Pravljične pot v zgodovino; gre za lep krožni sprehod po gozdu. Nedaleč stran je slap Nežica s čudovito sprehajalno potjo ob tolmunih. Priporočam tudi Mirtoviški potok pri vasi Mirtoviči, ki je pritok Kolpe. Slikovita soteska, ki jo ustvarja, predstavlja eno redkih ohranjenih območij naravne dediščine. Slovi po neizmernem bogastvu in raznolikosti rastlinskega in živalskega sveta. A ne odpravite se tja v vročini, raje zjutraj ali zvečer. Kopam se vsaj enkrat letno v Bosljivi Loki, to je lepo urejeno rečno kopališče pred Osilnico, kjer lahko skačeš v Kolpo ali zgolj brodiš po strugi, temperatura vode tudi poleti ne doseže več kot 20 stopinj Celzija.
Takoj za Osilnico, prek meje, so zanimive tudi Plešce. Tam je Palčava šiša, neverjetna domačija iz 19. stoletja, ki je bila včasih hotel, pošta, trgovina, gostilna. Še danes je na ogled, saj prvotni lastniki in njihovi potomci še vedno upravljajo in po dogovoru odprejo vrata te imenitne meščanske hiše na podeželju s popolnoma ohranjeno notranjo opremo. Velja se sprehoditi tudi do izvira Kolpe v bližini, ki velja za enega najbolj skrivnostnih hrvaških izvirov, je turkizne barve. Oba čezmejna izleta sem opisala v knjigi Pravljične poti brez meja. Domačini tu meje sploh ne priznavajo, saj gre za zgodovinsko in kulturno enoten prostor z enakim izročilom, jezikom in zgodbami, zato bi bilo krivično, če ne stopimo še tja.
Prav tako si želim, da bi več ljudi odkrilo Benečijo in Nadiške doline. Zame je Slovenija tudi prek naših meja, saj tam tudi živijo Slovenci. Glavna vodna žila teh krajev je Nadiža, ki je ena mojih najljubših kopalnih rek, čeprav je na vrhuncu turistične sezone zelo obiskana. Vse do Napoleonovega mosta v Podbeli je zelo prijetna za kopanje, pri mejnem prehodu Robič je večje kopališče, če se zapeljemo naprej na italijansko stran, lahko nad vasjo Landar obiščemo Landarsko jamo, ki je nadvse skrivnostno svetišče. Primerjajo jo s Predjamskim gradom, le da je tu v jami zgrajena cerkev, Beneški Slovenci ji rečejo po domače Sveti Ivan v Čelè (čelo = skala, stena). Jama je bila v preteklosti medvedji brlog, utrdba, a tudi starodavno in novodobno svetišče. Tu so bila že predkrščanska svetišča, domnevajo, da so v najstarejših časih v njej častili poganski kult vode. Pozneje je mojster Andrej iz Škofje Loke v 15. stoletju v jami pozidal cerkev, ki si jo lahko ogledate skupaj z delom jamskega rova. Landarska jama je vrhunski kulturno-umetnostni spomenik. Na tem koncu sveta sta še Matajur, sveta gora Beneških Slovencev, in Špeter, njihovo glavno mesto z multimedijskim muzejem SMO – Slovensko multimedijsko okno, zelo sodobno razstavo, ki je ne bi pričakovali na podeželju. Lahko se odpravite naprej do Čedada, ki je Unescovo mesto kulture z zanimivimi muzeji, saj je bil nekoč prestolnica Langobardov. Nad njim je Stara gora, kamor so se v srednjem veku zgrinjali romarji iz Furlanije, Goriške, Kranjske, Koroške in celo Štajerske. Še danes je točka tudi kot romarski kraj, a tudi kot razglednik nadvse impresivna. Zanimiva je tudi Rezija, čeprav je to že druga zgodba, za dodatni izlet. To je samostojna alpska dolina, obkrožena z visokimi gorami in reko Bilo, v kateri se lahko kopate ali odkrivate Ta lipo pot, ki je polna tolmunov in slapov, obiščete Muzej rezijanskih ljudi na Solbici, kjer spoznate duhovno dediščino, in Muzej brusačev. Težko je bilo priti do vseh teh zamejskih informacij, večina podatkov na spletu je v narečju ali italijanščini. S pomočjo domačinov sem vse pomembne napotke zbrala na enem mestu, v svojem vodniku Pravljične poti brez meja, da bi drugi obiskovalci iz matične Slovenije imeli manj težav in zadreg, kakor sem jih imela sama.
Če se za trenutek vrnemo v Slovenijo, k bližnjim skrivnim kotičkom, je trenutno eden mojih ljubših predelov Kozjansko. Pomembna znamenitost je seveda grad Podsreda, ki velja za najbolj grajskega od vseh naših gradov, saj ima ohranjene srednjeveške elemente. Vetrnik je čudovit razglednik, kjer poteka naravoslovna učna pot po biotsko zelo raznovrstnem travniku. Avgust sicer ni najboljši čas za ljubitelje cvetlic, saj višinski suhi travnik takrat pokosijo, čudovito je maja in junija, ko cvetijo divje orhideje. Na splošno je njihova krajina znana po svoji biotski raznovrstnosti. Nekoč je veljala za nerazvito, danes je izjemno dragocena, ne samo v slovenskem, tudi v evropskem merilu. Zaradi prizadevanj, ki jih na Kozjanskem posvečajo ohranjanju visokodebelnih sadovnjakov s starimi sadnimi sortami, je Kozjanski park leta 2021 prejel prestižno mednarodno nagrado UNESCO – Greece Melina Mercouri, ki jo v Parizu podeljujejo za izjemno delovanje na področju kulturne krajine. Zelo se veselim interpretacijskega centra, ki ga bodo prihodnje leto odprli na nekdanji Čerčkovi domačiji, kjer je tudi njihov kolekcijski sadovnjak starih sadnih sort.
Marsikaj lahko odkriješ, ko stopiš z glavnih turističnih poti …
Ja, pred kratkim sem si vzela čas prav za odkrivanje novih, manj znanih poti na Kozjanskem. Tako sem šla npr. od gradu Podsreda peš po grebenu Orlice na Stare gore, ki so izjemen umetnostno-zgodovinski spomenik, tja je hodila tudi Alma Karlin. ‘Odkrila’ sem sotesko Bistrice, ki velja za najbolj divji del parka, in prebrodila najožje dele reke z ribiškimi škornji. Čudovite tolmune ima, a tu ni velikih turističnih poti, ker želijo ohraniti to zavarovano območje, kjer na pobočjih proti Svetim goram živijo gamsi in gnezdi črna štorklja, ki redka in plašna. Povsod je polno življenja.
Odkrijete lahko tudi zgodbo kozjanskega Robina Hooda, ki mu je bilo ime Franc Guzaj; v 19 stoletju je kradel bogatim in dajal revnim; Kozjansko je polno nabritih zgodb o tem zloglasnem razbojniku. V mojih Pravljičnih poteh Slovenije 2 lahko najdete izlet, ki vodi po delu Guzajeve poti v okolici Prevorja, kjer je Guzaj tudi pokopan.
V teh poletnih vročih dneh so dobra izbira za izlet ne samo sprehodi ob rekah in alpskih dolinah, pač pa tudi obisk podzemlja. Tam so temperature vedno osvežujoče … Rada bi poudarila, da Slovenci nimamo samo Postojnske jame in Škocjanskih, tudi male so vredne ogleda. Zelo priporočam obisk Divaške jame, ki jo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna, ki se je zgolj s svečo, zataknjeno za uho, spustil skozi naravni vhod v temino neznanega. Sigmund Freud, ki je jamo pozneje obiskal, je bil nad tem sicer nabritim raziskovalcem in vodnikom menda zelo navdušen, imel ga je za propadlega genija. Divaška jama me je pritegnila zlasti zaradi njene preroditve: člani Jamarsko društvo Gregor Žiberna Divača so jo namreč s trdim delom očistili leša, premogovega pepela, s katerim so v preteklosti mislili urediti poti po jami, a niso vedeli in računali, da jo bo pepel v resnici umazal in zastrupljal. Jamarji so odstranili več kot 100 kubičnih metrov leša, oprali kapnike in uredili poti, tako je stara lepotica na novo zaživela. Vredne ogleda so tudi druge manjše jame, recimo Vilenica, tudi Dimnice – obe sem opisala v Pravljičnih poteh Slovenije. Planinsko spretni se lahko odpravite do Medvedje ali Mokriške jame, ki je arheološko najdišče, na katerem so našli kosti jamskega medveda, jamskega leva, kune, volka, kozoroga in drugih živali. To je bila tudi postojanka lovcev v stari kameni dobi, 35.000 do 32.000 let pred sedanjostjo. Mene je fasciniralo, da je jama še danes polna kosti, a jih ni dovoljeno odnašati. Opozarjam pa, da je strma in orientacijsko zahtevna, primerna samo za tiste, ki se znajdejo v gorskem svetu. Moj opis poti lahko poiščete v Kamniških pravljičnih poteh.
Za pisanje zadnje knjige ste sicer iskali malce posebne prostore …
Ja, za Svetišča narave, ki bodo šla ravno te dni v tiskarno, sem iskala kraje, odmaknjene kotičke, kjer bi lahko poglobljeno doživela naše značilne habitate oz. naravna okolja: gozd, reko, mokrišče, visokogorje, morsko obalo, kulturno krajino … Za projekt sem si vzela sedem tednov, za vsako okolje teden. Ker sem vedela, da kraji, kjer bivamo, zelo vplivajo na našo izkušnjo prostora, sem poiskala sama nenavadna bivališča, npr. preprosto kočo sredi Kočevskega roga brez vode in elektrike, apičebelnjak ob Muri, lovsko kočo na fužinski planini V Lazu, šotor na mokrišču … Doživela sem nekaj nepozabnih trenutkov, srečala in slišala nekaj zveri in prijaznih ljudi, prišla do novih uvidov, zaradi katerih naravo ponovno vidim drugače, še bolj večplastno kot pred tem.
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Naslovna fotografija: Luka Dakskobler
