Misel, da turistov ni nikoli preveč je seveda provokativna. Vsekakor je potrebno turiste usmerjati, a v določenih primerih je nujno pokazati STOP znak. Tako turistom, kot tudi turističnim ponudnikom, ki želijo svojim gostom na vsak način ustreči, ne glede na posledice v naravnem ali socialnem okolju.
Zelo nazoren primer je lanskoletni drastičen upad količine vode v reki Savinji, ki je komaj zadostovala za preživetje ribje populacije. Vrstila so se opozorila ribičev in domačinov, a so bili nekateri ponudniki aktivnosti na reki zanje gluhi, dokler ni bil »STOP znak« dovolj jasen. Podoben, že večkrat predstavljen primer se je zgodil tudi v začetku 90. let v Logarski dolini, ko so domačini zaustavili načrtovanje turističnih strokovnjakov in investitorjev in niso dovolili izgradnje apartmajskega naselja ob vhodu v Logarsko dolino. Si predstavljate podobo doline če bi se takratni načrti gradenj uresničili? Domačini so stopili skupaj in pokazali alternativo tedanjim turističnim trendom, kar je dvignilo ugled Logarske doline na področju varovanja narave in turizma v zavarovanem območju.
Prisluhnimo domačinom
Podobni primeri se dogajajo tudi danes in so, podobno kot v omenjenih dveh primerih, sprva težko zaznavni, dokler nekdo nanje ne opozori dovolj »naglas«. Kdaj je občasno presežena nosilna zmogljivost določenega območja kaj kmalu zaznajo domačini. Njihov čut za socialno okolje je potrebno upoštevati. Tudi turisti »nergajo« ko je »preveč prometa« in kje je naravno okolje že »precej načeto«. Le prisluhniti jim je treba: domačinom, turistom in seveda strokovnjakom, ki opozarjajo na degradacijo naravnih okolij. Če ne prisluhnemo njihovim apelom in ne upoštevamo omejitev naravnega in socialnega okolja, smo podobni možakarju, ki sedi na veji z žago v rokah.
Načrtovana raba prostora
Načrtovanje rabe prostora je seveda multidisciplinarno, kar pomeni, da morajo drug drugemu prisluhniti tudi strokovnjaki različnih strok in najti konsenz. Turizem tovrstnih usmeritev ne sme »povoziti«, priporočljivo je, da jih sistematično vključuje v načrtovanje razvoja turizma in usmerjanje turističnih tokov. Seveda lahko z usmerjanjem obiskovalcev v širšem prostoru rešimo nemalo težav, a se običajno tega lotevamo v zelo omejenem obsegu, na premajhnem območju in nesistematično. Na dolgi rok ima zagotovo največji uspeh načrtovana sistematična kombinacija različnih metod spremljanja in omejevanja obiska, (pre)usmerjanja obiskovalcev, prilagajanja ponudbe naravnemu in socialnemu okolju ter usklajenega komuniciranja.
V različnih delih sveta, tudi v Alpah, se s pomočjo sodobnih digitalnih orodij in umetne inteligence, že uporabljajo modeli za napovedovanje prostorskih in časovnih porazdelitev obiskovalcev.
V prihodnje je, tudi z vidika usmerjanja obiskovalcev, treba najti načine sistematičnega povezovanja komercialnega in nekomercialnega sektorja v turizmu. Smiselno je že vnaprej pripraviti alternativne predloge in programe za obiskovanje določenih »obleganih« lokacij. Tako bodo naši potencialni obiskovalci že za domačim zaslonom lahko dobili informacijo: »Hej, na območju, ki ga želite obiskati v tem terminu pričakujemo veliko obiskovalcev. Zakaj ne bi tokrat odšli na bolj mirno lokacijo? Nekaj predlogov …«.
Besedilo: Marko Slapnik, Poseben DAN
