Razmere se spreminjajo na bolje. Počasi, pa vendarle.

Razvoj gorskokolesarskega turizma v Sloveniji

0
1257
Gorsko kolesarjenje je v razcvetu; zato se ni več mogoče pogovarjati, ali bi razvijali gorskokolesarski turizem ali ne, ampak: kako ga bomo razvijali. Foto: Uroš Švigelj

Gorsko kolesarstvo je v Sloveniji razcvetu – ne glede na številne omejitve, ki narekujejo njegov zakonit razvoj. »Zdajšnje razmere škodijo vsem. Naravi, ker kolesarjev ni mogoče nadzirati in usmerjati. Nam, ki spodbujamo razvoj gorskega kolesarstva. Lokalnim skupnostim in turističnim ponudnikom, ker jim ne omogočajo gospodarskega razvoja. In navsezadnje kolesarjem, ki jim nenehno grozi, da se bodo znašli v neprijetnem položaju,« povzame Peter Dakskobler, soorganizator odmevnega festivala Soča Outdoor, tudi član konzorcija Odprimopoti.si, ki združuje štirinajst organizacij s področja kolesarjenja in turizma, ter koordinator prizadevanj za spremembe na področju gorskega kolesarstva na državni ravni. Ampak razmere se vendarle spreminjajo, dodaja: na bolje.

Problematika gorskega kolesarjenja v Sloveniji je dosegla vrelišče v začetku poletja leta 2015, ko so morali prireditelji festivala Soča Outdoor odpovedati gorskokolesarski maraton, najbolj priljubljen festivalski dogodek, ki je tudi pomemben za turistični razvoj destinacije, ker jim zavod za varstvo narave ni izdal odločbe za njegovo izvedbo na območju Triglavskega narodnega parka (TNP) in po planinskih poteh. Pred tem so ga dvakrat že izpeljali, na isti trasi, kot je bila predvidena za lanski maraton; po novem zakonu o ohranjanju narave pa je moral predhodno soglasje za javno prireditev oziroma izvedbo vožnje s kolesi v naravnem okolju lani podati tudi zavod.

Peter Dakskobler Foto: osebni arhiv P. D.

Po odpovedi maratona se je pod okriljem ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo oblikovala medresorska delovna skupina za gorsko kolesarjenje, v kateri so predstavniki različnih pristojnih ministrstev, zavodov, zvez in civilne iniciative. »Na ministrstvu oziroma na njegovem direktoratu za turizem so razumeli, da ni problem le v odpovedi enega dogodka, ampak da je povezan s turizmom na splošno,« pojasnjuje Peter Dakskobler. »V razmeroma kratkem času smo veliko naredili. Med drugim smo zagotovili ponovno izvedbo gorskokolesarskega maratona na letošnjem festivalu Soča Outdoor. Po posvetovanju z novogoriško enoto zavoda za varstvo narave smo se odločili za ureditev trase na območju, kjer je to v dolini Soče edino mogoče in dovolj privlačno: na desnem bregu reke, na Kobariškem (ki ni na območju TNP, op. p.), pri čemer smo se problema lotili širše – ne samo zaradi maratona, ampak v želji po nadaljnjem razvoju gorskega kolesarjenja v dolini, ki je v Sloveniji tudi najprivlačnejša destinacija zanj.«

Zakon o TNP in nerazumljiva prepoved

Kot član odbora za kmetijstvo, turizem in razvoj podeželja na tolminski občini je Peter Dakskobler spodbudil začetek odpravljanja težave, ki jo povzroča anomalija v zakonu o TNP: »Glede na zdajšnji zakon se je mogoče vsaj teoretično pogovarjati o možnostih kolesarjenja v prihodnosti v prvem in drugem varstvenem območju, ne pa tudi v tretjem, pri čemer sta prva dva strožje varovana. Tedaj se je končevala javna obravnava novega načrta upravljanja TNP, v katerem so bile predvidene nekatere kolesarske trase; a samo za prvi dve varstveni območji, kjer je to mogoče. A do njih zaradi nelogičnih omejitev v tretjem varstvenem območju ni mogoče pristopati, niti jih zapustiti s kolesom. Tolminski župan je spodbudil sestanek z ministrstvom za okolje in prostor ter zavodom za varstvo narave in ministrstvo naj bi se pozanimalo, ali je mogoče problem rešiti še kako drugače kot z dolgotrajnimi zakonskimi postopki. Na Tolminskem je zdaj razvoj gorskega kolesarjenja najbolj oviran v dolini; tam, kjer naj bi spodbujali razvoj podeželja!«

Razbremenitev odgovornosti lastnikov zemljišč

Majhen, a zato ne tudi nepomemben prispevek k razvoju gorskokolesarskega turizma je bila tudi nedavna razbremenitev lastnikov kmetijskih zemljišč odgovornosti do tretjih oseb, kar je konzorcij Odprimopoti.si dosegel z vložitvijo dopolnila ob sprejemanju novega zakona o kmetijskih zemljiščih, »ob veliki pomoči Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. S tem smo dosegli, da lastniki niso več potencialno odgovorni za, recimo, morebitne poškodbe ljudi na njihovem zemljišču, naredili pa smo tudi veliko uslugo pohodnikom, kolesarjem in vsem drugim uporabnikom teh zemljišč,« razlaga sogovornik. »Pogovori z lastniki bodo tako vsaj malce lažji, saj jim gremo s takimi koraki naproti.« Je pa lastništvo zemljišč pri razvoju gorskokolesarskega turizma v Sloveniji pogosto precej trd oreh in v tem trenutku velika ovira, predvsem zato, ker je lahko izjemno razpršeno, dodaja. »Kilometer enoslednice (ozke poti za kolesarjenje, op. p.) si lahko deli po več deset različnih lastnikov, med njimi tudi razseljenih in že pokojnih …«

Podobno kot so dosegli v zakonu o kmetijskih zemljiščih, si želijo tudi od prenovljenega zakona o gozdovih, ki je bil prav tako odprt, za gorske kolesarje pa je še zanimivejši od prvega, saj jih je precej več v gozdovih kot na kmetijskih zemljiščih. »Želimo si dvoje: razbremeniti lastnike gozdov odgovornosti do tretjih oseb in doseči, da bo kolesarjenje dovoljeno po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec poti – kot je to že določeno v zakonu o ohranjanju narave, razen v najstrožje varovanih gozdnih območjih.«

Velika sprememba v razvoju gorskega kolesarjenja se zdi torej predvsem v tem, da se pogovarja in posluša ter išče rešitve na različnih ravneh. »Tisti, ki se s tem intenzivno ukvarjamo, vemo, da ne moremo pričakovati sprememb v kratkem času, in jih tudi ne pričakujemo,« je stvaren sogovornik.

Velik obet za lokalno gospodarstvo

Poznavanje in razumevanje gorskega kolesarjenja kot obetavne turistične dejavnosti je sicer marsikje še precej šibko, prežeto s stereotipi brezobzirnih kolesarjev, ki brezglavo divjajo po strminah. Foto: Mateja Gruden

Sicer pa gredo prizadevanja za zakonodajo, ki bo gorskim kolesarjem prijaznejša, vzporedno s čedalje večjo priljubljenostjo gorskega kolesarjenja: v Evropi, ZDA … In temu primerno je to tudi čedalje zanimivejša dejavnost s finančnega vidika. »V dolini Soče po okvirnih podatkih prispevajo gorski kolesarji dobrih deset odstotkov vseh prenočitev. A poglejmo, kakšen je njihov potencial, če potegnemo vzporednico s tujino – oziroma z Avstrijo in Nemčijo: tam ocenjujejo, da je z gospodarskega vidika zdaj izkoriščenega samo štiri odstotke celotnega potenciala, ki ga premore gorsko kolesarjenje! Kar 96 odstotkov potenciala je še vedno neizkoriščenega. Če prenesemo to v dolino Soče, govorimo še o dodatnih milijonih evrov turističnega prometa, ki bi ga lahko ustvarili gorski kolesarji.«

Poznavanje in razumevanje gorskega kolesarjenja kot obetavne turistične dejavnosti je sicer marsikje še precej šibko, prežeto s stereotipi brezobzirnih kolesarjev, ki brezglavo divjajo po strminah. »Najzgovornejši so primeri ponudnikov, ki imajo večletne izkušnje z gorskokolesarskimi gosti. Ki povedo, kako si ti po kolesarskem dnevu privoščijo odlično večerjo, privoščijo vrhunska vina, dajejo napitnino … Tipičen nemški gorskokolesarski gost je praviloma moški, star od 45 do 60 let, dobro situiran, visoko izobražen, veliko porabi in ima do narave in destinacije zelo spoštljiv odnos,« razlaga Peter Dakskobler. Kolesarjev, ki prisegajo izključno na spuste (downhill, enduro), je v celotni populaciji gorskih kolesarjev razmeroma malo in tudi niso glavni turistični segment, dodaja. Za večino je gorsko kolesarjenje predvsem doživetje narave, kulture … Komentarji v slogu, naj se gorske kolesarje »pospravi« v posebej za to urejene (MTB) parke, pa po njegovem mnenju odražajo popolno nepoznavanje razmer. »Seveda je prav, da so parki. A ti so večinoma urejeni na degradiranih območjih – na smučiščih, nagovarjajo pa predvsem tiste, ki si želijo spustov ali urjenja veščin vožnje.«

Planinske poti – na nekaterih da, na drugih ne

Dotakneva se še planinskih poti, okoli katerih se mnenja glede »pravic« gorskih kolesarjev pogosto najbolj krešejo. »Planinske poti so samo ene od enoslednic, utrjenih poti v naravnem, gorskem okolju, ki so priljubljene med kolesarji. A v prihodnosti na nekaterih ne bodo več smeli kolesariti, bodisi zaradi vpliva na naravo bodisi zaradi prevelike obiskanosti poti. Smiselno je, da Planinska zveza Slovenije ‘odstopi’ nekatere planinske poti in da te postanejo dvonamenske; a ne vse. Za kolesarje bi lahko bile zanimive stare poti, ki jih društva ne morejo več vzdrževati ali za pohodnike niso več privlačne. Podpora v društvih na lokalni ravni je čedalje večja, kar kaže tudi rast števila turnokolesarskih odsekov v društvih, po drugi strani pa PZS letos uvaja slovensko turnokolesarsko transverzalo (STKP). Čedalje več je planincev, ki za obisk gora uporabljajo kolo. Tretja možnost je ureditev povsem novih kolesarskih poti. Ampak dejstvo je, da z ureditvijo razmer kolesarji ne bodo smeli kolesariti povsod. In tudi to bo izziv: vzgoja, samoomejevanje, spoštovanje pravil. A ko bo na voljo dovolj poti zanje, bo to gotovo lažje.«

Ne glede na vse prepovedi je dejstvo, da razvoja gorskega kolesarjenja ni več mogoče zavreti, jasno; vprašanje je le, ali se bo zaradi omejitev še naprej razvijalo stihijsko ali pod smiselno zakonsko marelo in bo s tem prispevalo tudi h gospodarskemu razvoju tam, kjer so danosti in možnosti zanj. Tako povzema Peter Dakskobler: »Ne moremo se več pogovarjati, ali bi razvijali gorskokolesarski turizem ali ne, ampak: kako ga bomo razvijali.«

Mateja Gruden

Prejšen članekDoživetje zgodbe o Šavrinkah v objemu Istre
Naslednji članekEnergija in zanesenjaštvo prostovoljstva sta ji zlezla pod kožo

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here