Ribniški grad je danes priljubljeno zbirališče Ribničanov in turistov, ki obiščejo Deželo suhe robe in lončarstva. Čeprav danes deluje navzven kot mestni park, njegovi ohranjeni zidovi pripovedujejo tisočletno zgodovino tega kulturnega in gospodarskega središča doline.
Bogato kulturno dediščino poleg arhitekture dopolnjujejo še * muzejske razstave v obnovljenih stolpih, kjer si lahko med drugim ogledate tudi edino zgodovinsko razstavo, posvečeno čarovniškim procesom na Slovenskem, * letno gledališče – namenjeno številnim prireditvam, * Park kulturnikov, posvečen možem in ženam, ki jih je rodila Ribniška dolina in so s svojim delom pustili pečat v širši slovenski ali evropski zgodovini, *forma viva – spomin na živahno likovno dogajanje v 80-ih letih 20. stoletja.
Zadnja leta je v gradu prisoten tudi TIC, kjer boste dobili vse informacije za odkrivanje prelepe ribniške dežele.
Pa če se vrnemo čisto na začetek.
Ribniški grad srednjeveški biser
Ribniški grad je eden redkih srednjeveških vodnih gradov na slovenskem. Postavljen je bil v 13. stoletju sredi doline, ob prometni srednjeveški trgovski cesti. Po do sedaj znanih podatkih, so bili njegovi prvi lastniki Turjačani, za njimi pa si sledijo vse pomembnejše plemiške družine srednjega in novega veka. V 14. stoletju je bil v lasti Ortenburžanov in je bil tesno povezan z načrtno kolonizacijo Kočevske. V tem času se utrdi tudi vloga kraja Ribnica, ki leta 1350 pridobi trške pravice. Po letu 1418 je grad pripadel grofom Celjskim in po letu 1456 Habsburžanom, ki so ga dajali v najem. Obdobje Habsburžanov je bilo obdobje turških vpadov v slovenske dežele. Zaradi obrambe pred turki zgradijo zunanje obzidje s petimi stolpi, okrog pa speljejo vodni jarek. Grad je v tem času služil tudi kot utrdba za zaščito trškega prebivalstva, ki se je ob prihajajoči turški nevarnosti lahko zateklo v grad. Če verjamemo J. V. Valvasorju turki gradu niso uspeli nikoli zavzeti, kljub večkratnemu pustošenju in požiganju Ribnice.
Leta 1619 Habsburžani ribniški grad s pripadajočimi posestmi prodajo Baronom Kislih, vendar le-ti ne ostanejo dolgo v Ribnici, saj že leta 1640 grad prevzame plemiška rodbina Trilleg. Po smrti zadnjega Trillega, letu 1701, grad podeduje rodbina Kobenzl, ki je izvirala iz Kobjeglave na Krasu.
Valvasorjeva upodobitev Ribnice z gradom iz 17. stoletja. (Muzej Ribnica, I_3122)
Od plemiškega bivališča do ruševin
Leta 1810 grad od Kobenclov odkupi Anton Rudež, ki je prav tako izviral iz Kobjeglave in je prvič prišel v Ribnico kot uradnik ribniškega gospostva 1789. Kmalu po odkupu, grad v celoti prenovi. Njegovi potomci so v ribniškem gradu prebivali do leta 1937, ko so ga zapustili saj so ga prodali jugoslovanski državi. Do izbruha druge svetovne vojne je te prostore uporabljala jugoslovanska vojska.
Usodo ribniškega grajskega kompleksa je najbolj zaznamovala druga svetovna vojna. Med vojno je bil grad požgan in izropan, a tudi po vojni se je nadaljevalo njegovo načrtno uničevanje, vse do leta 1953.
Grad je potrebno ohraniti!
Pred popolnim uničenjem ga je rešil takratni Občinski ljudski odbor Ribnica, ki je dal v letih 1953 in 1954 izdelati ureditveni načrt za območje gradu. Uveljavila se je ideja izdelana po načrtih arhitekta Cirila Tavčarja. Obnovitvena dela so stekla med letoma 1958 in 1961. Osrednjo stavbo – palacij so porušili, ohranili so le temelje kot označitev, kje je stala. Tri obrambne stolpe, ki so bili najmanj poškodovani so prenovili za muzejske potrebe in jih povezali z novim arkadnim hodnikom, pod njim so zgradili ploščad – letno gledališče. Grajsko obzidje se je v celoti saniralo in notranjost gradu ozelenilo. Prezentirani ostanki srednjeveškega grajskega jedra še vedno nazorno dokumentirajo, da je tu stal eden tistih gradov, ki se je s postavitvijo v ravnini razlikoval od večine drugih srednjeveških grajskih stavb na Slovenskem.
Grad je postal po prenovi v letu 1961 glavni prostor živega dogajanja v Ribnici. Tako je še danes.
Kljub celostni prenovi gradu, se kulturnozgodovinska pričevalnost grajskih ostalin ni zmanjšala in je zanimiv primer to vrstne povojne obnove. Kasteologi jo namreč danes ocenjujejo kot zelo kakovostno.
Grajski marof danes Rokodelski center Ribnica
Le nekaj korakov od grajskega obzidja je zgradba, ki je nekoč spadala h grajskemu kompleksu, danes je v njej javni zavod Rokodelski center Ribnica, ki pod svojim krovom združuje vsebine muzeja, galerije, rokodelstva in turizma. Tam si lahko ogledati temeljno razstavo, ki predstavi zgodbo o tradicionalnih domačih obrteh suhi robi in lončarstvu. Morda se pridružite mojstru rokodelcu pri nastajanju izdelkov v rokodelskih delavnicah, ali se celo udeležite kakšnega tečaja? Vsekakor pa lahko razveselite sebe in svoje bližnje z nakupom trajnostnih avtohtonih izdelkov v muzejski trgovini Rokodelskega centra.
Ribnica je s svojo kulturno, zgodovinsko in etnološko dediščino, s hudomušnimi domačini, lepo ohranjeno naravo, z gozdovi in ponikalnicami ter večstoletno tradicijo rokodelstva še neraziskan košček vreden obiska.
Besedilo: Marina Gradišnik in Petra Lovšin
