Zgodba o nekdaj drugem največjem rudniku živega srebra na svetu, ki je stoletja sooblikoval gospodarski utrip Srednje Evrope, se je začela konec 15. stoletja, ko je idrijski škafar namakal svojo posodo v studencu. Nenadoma je v vodi zagledal nekaj svetlečega … Hotel je premakniti škaf, a je bil tako težek, da ga ni mogel premakniti niti za centimeter. Na površje je namreč ušlo živo srebro!
Idrijski rudarji so v nekaj stoletjih pod zemljo izkopali več kot 700 kilometrov rovov in pridobili skoraj 150.000 ton živega srebra. Edino tekočo kovino so po Evropi in svetu uporabljali v znanosti, kmetijstvu, proizvodnji in še marsikje. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja so ga začeli postopoma zapirati, od leta 2009 pa je vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine.
Rudniška zgodba v Idriji pa se nadaljuje – v Antonijevem rovu in z napravami, ki preurejeni v muzej razkrivajo bogato zgodovino rudarjenja in pridobivanja živega srebra v Idriji.
Antonijev rov, eden najstarejših ohranjenih vhodov v rudnik v Evropi in najstarejši del idrijskega rudnika, je odprt za turistične oglede. V njem si je mogoče ogledati prikaz starih načinov rudarjenja: ročnega odkopavanja, nakladanja in prevažanja rude v vozičkih. Vsa dela so prikazana z originalnimi orodji, kopijami starih orodij in lutkami.
V rov vstopite kot pravi rudarji, s površnikom in čelado na glavi, v spremstvu izkušenega vodnika, ki dobro pozna podzemno zakladnico živega srebra in rudarske zgodbe. Po obisku rudniške kapele in rudarskem pozdravu »Srečno!« se sprehodite skozi osvetljene rove, sto metrov pod zemljo.
L. L.
