Tudi letos novembra po poteh soseske zidanice

Prva sobota po godu sv. Martina. Tisoč in več pohodnikov iz Slovenije in tujine. Najmanj šest postankov pri odličnih vinogradnikih, belokranjska kulinarična postrežba, pokušnja najboljših vin iz Drašičev, Vidošičev in Krmačine. Veliko glasbe, petja in smeha.

Brez pretiravanja: Drašiči so vinorodni raj pod Gorjanci. Vas leži na jugovzhodu Bele krajine, streljaj od slovensko-hrvaške meje. Od Metlike je oddaljena le šest kilometrov. In tam bodo letos že devetnajstič pripravili Pohod po poteh Soseske zidanice.

Pohodniki iz Slovenije, nekaj pa jih pride tudi iz drugih držav, se prvo soboto po godu sv. Martina, ki je 11. novembra, zberejo pri cerkvi sv. Petra, v bližini katere je tudi soseska zidanica, »vinska banka«, ki  jo je sicer mogoče obiskati vse leto.

V njej predstavijo delovanje zidanice, njen pomen v preteklosti in sedanjosti, obiskovalci pokusijo skupno  vino članov soseske zidanice in se posladkajo s pogačo z zaščitenim geografskim poreklom. Po dogovoru jim zapojejo Drašički voščači, koledniška pevska skupina, ki je z ubranim petjem ponesla glas Drašičev daleč naokoli.

Izposoja vina

Soseska zidanica v Drašičih je sicer še edina v Beli krajini, ki deluje in opravlja svojo osnovno nalogo: pripravlja vinske pokušnje in ocenjevanja ter pobira vinske dolgove od zidanice do zidanice. Kjer je dolg, je bila tudi izposoja. Člani zidanice so si v soseski zidanici lahko izposodili vino, ko je bilo to potrebno. Največkrat je bilo to ob večjih družinskih dogodkih: ob rojstvu, poroki, smrti. Izposojeno vino je bilo treba vrniti z »obrestmi«: za liter liter in pol. Dolg so zabeležili z britvijo, s katero so v leseni rovaš vrezali zarezo. Posojali pa niso samo vina, temveč tudi žito in denar. Veliko zanimivega o delovanju soseske zidanice je zapisanega v publikaciji Na rovaš, ki jo je leta 2017 izdal Belokranjski muzej v Metliki.

Očaran bi bil tudi van Gogh

Da se novembra podate na Pohod po poteh Soseske zidanice, je več razlogov: Bela krajina se jeseni odene  v barve, ki bi jih bil vesel van Gogh, iz vinogradov je slišati petje, igranje, smeh in vriskanje, ki bi mu prisluhnil Vivaldi z grenkobo v srcu, da tega ni slišal, preden je dokončal Jesen v svojih Štirih letnih časih, in Bakhus, bog vina, bi za hip pomislil, da je njegovo domovanje tu: v Drašičih, med vinogradi, ki se kot življenje v zrelost  spuščajo od cerkve sv. Ane, pred katero pohodnikom ponudijo na pokušnjo vino iz cisterne, ki so jo napolnili z najboljšo kapljico štiriinpetdesetih vinogradnikov, članov soseske zidanice. In tudi pesem zazveni sredi tega vinorodnega raja pod Gorjanci.

E. N.