Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč (SSNZ) povezuje petnajst term in zdravilišč – z več kot šeststoletno tradicijo, s skorajda devetdesetimi naravnimi termalnimi izviri, z več kot 47.000 kvadratnimi metri notranjih in zunanjih vodnih površin in skupaj več kot 14.500 ležišči v hotelih, apartmajih in kampih. Po podatkih Statističnega urada RS so turisti v zdraviliških občinah letos do konca julija ustvarili dobro petino vseh prenočitev v Sloveniji, po podatkih, ki jih ima Skupnost tudi za avgust, je bilo prenočitev domačih gostov v letošnjem letu približno toliko kot lani, tujih pa se je za spoznanje povečalo, je povedal Iztok Altbauer, direktor SSNZ.
Evropska komisija je za letošnjo krovno temo izbora Evropskih destinacij odličnosti (EDEN), ki promovira trajnostni in odgovorni turizem, izbrala »Turizem dobrega počutja«. Verjetno izbor teme ni naključen? Turizem dobrega počutja je (še vedno) v vzponu?
Zagotovo. Še zlasti je to turizem, ki je s prepletom narave, naravnih zdravilnih dejavnikov in znanja (zdravniki in druga stroka) idealna kombinacija za blaženje vsakodnevnih tegob. Čedalje več govora je o pomembnosti preventive in tudi zato se čedalje več ljudi odloča za oddih, dopust, počitnice, ki v njihovo življenje vračajo ravnotežje. Poleg tega je veliko gibanj, ki promovirajo velnes, torej skrb za dobro počutje, kot način življenja in ne le kot občasno skrb. Naj omenim še daljšanje življenjske dobe in ob tem starajočo se populacijo, ki se čedalje bolj zaveda, da je treba za zadovoljno starost poskrbeti za preventivo. In turizem dobrega počutja je odličen antipod množičnemu turizmu. Čedalje več ljudi potuje po svetu. In čedalje več se jih želi izogniti množicam, kar jih pogosto povede v naravo – in k zdravilnim dejavnikom, ki jih premore narava in ki so tudi spodbudili razvoj zdravilišč.
Skozi desetletja so terme in zdravilišča naredili velik preskok s povečini zdravstvenega turizma na turizem dobrega počutja, ki daleč presega ožji zdravstveni vidik njihove ponudbe. Kakšno je razmerje med gosti, ki prihajajo v terme in zdravilišča predvsem zaradi zdravstvenih težav, in »turisti«, ki radi preživljajo dopust in počitnice ob skrbi za dobro počutje?
Zdaj je prenočitev gostov z zdravstveno napotnico približno deset do dvanajst odstotkov. Vsi drugi so turisti v najširšem pomenu besede. Sicer se je ključni premik k ponudbi za dobro počutje zgodil pred dobrimi petnajstimi leti, s čedalje večjo priljubljenostjo velnesa tudi pri nas. Takrat so začela zdravilišča čedalje bolj dopolnjevati svojo ponudbo klasičnih rehabilitacijskih programov s ponudbo velnesa. Temu je pred dobrim desetletjem sledil velik naložbeni cikel z novimi hoteli, denimo v Termah 3000, Termah Olimia, Dolenjskih Toplicah … Na voljo so bila evropska sredstva in bil je še čas konjunkture, tik pred gospodarsko krizo. Ti hoteli so bili bolj kot ne namenjeni širši populaciji gostov, ki si želijo ponudbo za dobro počutje. V Slovenijo so se začeli vnašati tudi zanimivi primeri dobre prakse z različnih koncev sveta: ajurveda iz Indije, recimo, v Portorožu so odprli Wai Thai center po zgledih Tajske … Čedalje pestrejša je postajala ponudba bazenov, ki so postajali vodni parki … Zdaj je večina term in zdravilišč tudi tesno vpeta v okolje, kjer so, črpa iz njihovih posebnosti. Spodbujajo gibanje v naravi, kot sta hoja po pohodniških in tematskih poteh, in kolesarjenje – z ureditvijo kolesarskih poti, na primer. Zavedajo se, da morajo gostom, da bi jih zadržali pri sebi čim dlje (povprečen čas bivanja v termah in zdraviliščih je sicer 3,7 dni), ponuditi čim več možnosti za preživljanje časa tudi v okolici. Še zlasti tujim.
Kakšno pa je razmerje med domačimi in tujimi gosti?
Lani je bilo tujih že 51 odstotkov, povečevanje njihovega števila je tudi eden naših strateških ciljev. Me pa zelo veseli, da nam ob povečevanju števila tujih gostov uspeva ohranjati število domačih na približno isti ravni. Sicer naj ob tem omenim, da se je Skupnost že takoj po ustanovitvi (takrat je bilo v njej šest zdravilišč) ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja odločila za nagovarjanje tudi tujih obiskovalcev. Že leto po ustanovitvi so izdali brošuro v štirih tujih jezikih in sredi šestdesetih let je avstrijska državna zavarovalnica že pošiljala paciente v slovenska zdravilišča. Mednarodni značaj zdravilišč je bil tako prepoznan veliko prej kot številnih zdaj najbolj priljubljenih slovenskih destinacij.
Kaj pa diverzifikacija ponudbe slovenskih term in zdravilišč? Nekoč so bila precej profilirana glede na zdravstvene storitve – pa zdaj, glede na preostalo ponudbo? Je mogoče jasno profiliranje njihove ponudbe, vsaj pri nekaterih?
Imajo kar dobro profilirano ponudbo, čeprav bi si želeli, da bi bila še bolj. Toda to ni tako preprosto. V terme in zdravilišča zahajajo ljudje vse leto, a ciljne skupine se med letom lahko tudi zelo razlikujejo. Poleti je daleč največ družin z otroki, se pravi, da potrebujejo ponudbo zanje. V preostalem delu leta pa je največ starejših, čedalje več je mladih parov, zanimive so tudi »tematske« skupine, na primer deklet ali žensk, ki pridejo na zdrav konec tedna. Nekatera zdravilišča so uredila tudi kongresne dvorane in/ali prostore za poslovna srečanja, tako da nagovarjajo tudi to skupino gostov. Za nekatera so izjemno pomemben segment športniki, ki prihajajo k njim na priprave, pa tudi na tekme.
Terme in zdravilišča so med redkimi ponudniki v Sloveniji, ki že dolgo uresničujejo cilj desezonalizacije turizma. Kako pa je razpršen njihov obisk skozi leto?
Poleti so najbolj zasedeni, od 80- do 100-odstotno, v tem času je komaj še kaj možnosti za rast, ob koncih tedna v njih sploh ni prostora. Sicer je povprečna raven zasedenosti 64-odstotna. Se pa poznajo vlaganja v prenovo in izboljševanje kakovosti storitev v zadnjih petih letih, kar je omogočilo tudi dvig tržnih cen. Tako je letošnji promet ob skoraj enakem obisku in prenočitvah kot lani malce večji. Moje osebno mnenje je, da bi bila idealna zasedenost od 70 do 75 odstotkov na letni ravni – brez povečevanja obsega ponudbe, zato pa z nenehnim izboljševanjem kakovosti. To lahko zagotavlja butičnost.
In za konec še malce o trendih, ki nakazujejo nadaljnji razvoj ponudbe dobrega počutja.
Ljudje bodo še naprej in še pogosteje iskali ponudbo dobrega počutja, saj bo stresnih in drugih takšnih dejavnikov v vsakdanjem življenju še več. Prav tako nekaterih bolezni, povezanih s tem in s starajočo se populacijo. Zdraviliški produkt je pravzaprav nenehno v trendu. Lahko samo raste, pasti pa ne more.
Mateja Gruden
