Vodnik mora biti radoveden in se nenehno učiti

Radovednost in nenehno učenje. Brez zvedavosti in želje po novih znanjih turistični vodnik ne more biti tudi – dober, kaj šele odličen, je prepričana Tina Hudnik. Govori iz lastnih izkušenj: turistična vodnica je od leta 2010 in ena od stalnic njenega dela je nenehno izobraževanje. Bodisi o novostih in novih znanjih o destinacijah, po katerih vodi, bodisi o turističnih trendih, ki zahtevajo naglo odzivanje na nove razmere na turističnem trgu, tudi na področju vodenja.

Potovanja so od nekdaj njena strast. S starši je potovala od otroštva, večinoma po Evropi, stara celina pa je bila tudi središče njenih poznejših samostojnih potepanj. O tem, da bi bila turistična vodnica, je začela razmišljati med študijem, ki sicer še zdaleč ni namigoval na takšen izbor poklica (študirala je na oddelku za lesarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti). Zato se ji je zdela uresničitev te zamisli sprva skorajda nemogoča, a je med pisanjem diplomskega dela vendarle opravila tečaj in izpit za turistično vodnico in leta 2010 prejela licenco GZS za delo.

Kakšni so bili začetku po pridobitvi licence za turistično vodenje?

Ob pridobitvi licence sem bila zelo optimistična. Super. Zdaj sem vodnica in dela bo na pretek! Pa seveda še zdaleč ni bilo tako. V resnici se je najtežji del šele začel … A sem prvo delo vendarle dobila razmeroma hitro, vodenje študentov likovne umetnosti na Dunaj, na razstavo slovite slikarke Fride Kahlo. Tega ne bom nikoli pozabila. Na GZS so nas med opravljanjem tečaja nenehno opozarjali, naj naša prva vodniška izkušnja nikakor ne bo Dunaj, še zlasti ne, če so turisti umetniki! Da je prezahtevno … Ampak nisem mogla zavrniti priložnosti. Na Dunaju sem že bila, pred turo sem si šla najprej sama ogledat traso, obdelala sem ves program in študenti so bili zadovoljni. Potem sem kakšno leto vodila izlete v Avstrijo, Italijo, na Hrvaško, do Budimpešte; eno poletje sem bila v predstavništvu slovenske agencije v Grčiji. A želela sem si voditi po Franciji, še zlasti po Parizu, ki sem ga oboževala in ga tudi redno obiskovala, toda začetnikov niso pošiljali tja, treba se je bilo dokazati. In to mi je uspelo, potem ko sem se po spletu naključij znašla v vlogi vodnice v Londonu, sredi kaosa v času kraljeve poroke. London sem poznala dovolj dobro, da sem se znašla in gostje so bili zadovoljni. Tako so se mi odprla vrata želene Francije, pa tudi Velike Britanije. Verjamem, da če si človek nekaj zares želi, teži k temu, trdo dela, se nenehno uči, mu mora uspeti.

Z Majo Čampelj, prav tako turistično vodnico, s katero sta že nekaj časa ustvarjalni tandem – spremljata svetovne turistične trende, se udeležujeta turističnih borz, konferenc in drugih mednarodnih dogodkov in izobraževanj v tujini ter pripravljata izobraževanja za turistična podjetja, destinacije in vodnike (za razvoj marketinških strategij, komuniciranje in odnosov z javnostmi, oblikovanje trajnostnih, odgovornih in kreativnih turističnih produktov ter uporabo družbenih omrežij), sta pred kratkim začeli novo zgodbo, G-Guides: izobraževanje za turistične vodnike s poudarkom na trajnostnem (zelenem – od tod G, kot green) turizmu in razvoju destinacij. Za kaj gre?

Želiva si, da bi se G-Guides razvil v svetovno spletno platformo za izobraževanje vodnikov. Večina zdajšnjega izobraževanja je zastarela, namenjena turistu izpred tridesetih let. A turisti so se spremenili, se spreminjajo in temu je treba prilagoditi tudi vodniška znanja in načine vodenja. Z Majo meniva, da se ob nenehnem opozarjanju, da digitalne tehnologije ogrožajo naš poklic, pa ob poudarjanju, da naj pripovedujemo predvsem zgodbe, pozablja na ključno: da so vodniki odlični poznavalci vsega, kar se dogaja v mestu oziroma kraju, kjer vodijo, da se čim bolj povezujejo z lokalnimi ponudniki in da turistom čim bolj približajo lokalne posebnosti in zanimivosti ter da znajo zgraditi most med kulturo gostiteljev in turistov. Za takšno izobraževanje je zanimanje ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini, ker tudi tam opažajo, da njihovi vodniki ne premorejo dovolj znanja o tem. A izobraževanje ni samo branje. Preden imam vodenje po, recimo, Ljubljani, se vselej sprehodim po mestu in preverim, ali je kaj novega. Če nekaj pritegne tvojo pozornost, bo zagotovo tudi turistovo. In vodnik mora biti na to pripravljen.

Začeli ste z vodenji v tujini. Ali ta še vedno predstavljajo pretežni del vašega dela?

Že nekaj let vodim predvsem tuje turiste po Sloveniji (v angleščini, nemščini in francoščini), v tujini vodi manj. Imam licenco za vodenje po Ljubljani, sodelujem z nekaterimi agencijami, ki pripravljajo izlete za tuje turiste po Sloveniji, gostje pa me najdejo tudi na spletnih platformah, na katerih imam objavljen svoj vodniški profil. Sem v Klubu profesionalnih turističnih vodnikov, enem od treh združenj, ki povezujejo vodnike v Sloveniji. V njem se ukvarjamo predvsem z izobraževanji, zato mi članstvo v njem najbolj ustreza. Lani smo, na primer, v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije izpeljali izobraževanje za čebelarsko-turističnega vodnika in zdaj nas je nekaj prvih takšnih vodnikov na svetu.

Se turistični vodnik lahko preživlja samo s tem delom?

V Sloveniji je nekaj več kot tisoč vodnikov z licenco in še enkrat toliko spremljevalcev na državni ravni, precej je lokalnih vodnikov, a poklicno, se pravi, da od tega tudi dejansko živimo, se nas z vodenjem ukvarja razmeroma malo. Lahko živiš samo od vodenja. A se utrudiš. Lani sem imela okoli dvesto vodniških dni. To pomeni, da me skoraj ni bilo doma, načeto je bilo zdravje … Čeprav poznam nekaj vodnikov, ki tako delajo in ki jim tak življenjski slog ustreza. Meni ne in letos bom število vodniških dni zmanjšala. Poleg tega menim, da nama je z Majo uspelo ujeti pravi trenutek za začetek izobraževanj z vsebinami, prilagojenimi trendom, in stopiti korak naprej, pred drugimi.

Zadnja leta je precej govora o tem, da utegnejo digitalne tehnologije, dejstvo, da lahko turiste povede naokoli tudi njihov pametni telefon, ogroziti poklic turističnega vodnika. Imate tudi sami takšne izkušnje?

Prepričana sem, da bomo ljudje tudi v prihodnje potrebovali stik z drugim človekom – celo čedalje bolj. Poleg tega lahko vodnik sproti ugotavlja, katere informacije so pomembne za gosta in jih prilagaja njihovim željam. In če je pomen lokalnega v turizmu resnično tako velik, kot kažejo trendi, lahko zgolj domačin odstre turistom drobne zgodbe, ki bi jih sicer težko odkrili.

Začeli smo z radovednostjo in nenehnim učenjem; bržkone pa morajo dobrega vodnika odlikovati tudi kakšne druge značajske lastnosti? Navsezadnje je delo z različnimi ljudmi zahtevno, poleg tega se mora vodnik znajti v neprijetnih in nepredvidenih situacijah …

Zagotovo. In to je ena od slabosti izobraževanja na GZS; nihče ne poudarja psihološkega vidika. Nima vsakdo, ki obvlada geografijo in zgodovino, tudi ustreznih psiholoških značilnosti za vodnika. Če jih nima, ne more biti vodnik. Preverja jih pa ne nihče.

Vodnik, ki vodi tuje turiste po Sloveniji, ima tudi odličen vpogled v njihove odzive ob obisku države. Jih Slovenija navdušuje?

Slovenija je za zdaj še »neznani biser Evrope«; številni turisti je ne poznajo in takšne praviloma navduši. Ampak čedalje več je tudi takšnih, ki vedo zanjo, ki so si glede na promocijo države o njej oblikovali neko mnenje in imajo ob obisku velika pričakovanja, ki pa se ne uresničijo v celoti. Promoviramo se kot butična država, a to v resnici (še) nismo in zato so nekateri turisti razočarani. Morali bi ponujati več, kot obljubljamo, v resnici pa obljubljamo več, kot ponujamo. Delamo v pravi smeri, ampak nismo še tam, kjer naj bi bili.

Mateja Gruden