Jure Sodja je v dobrem desetletju, odkar živi in dela v Bohinju, postal skorajda ikona turizma in prostovoljstva v domačem okolju. V Turističnem društvu Bohinj je sicer zaposlen, a je že deset let dejaven prostovoljec na področju turizma in dobrodelnosti.
V času, ki je prežet s potrebo po materialnem, je zaveza prostovoljstvu še zlasti spoštovanja vredna. Od kod nagib za to? »Verjetno to poraja neka notranja želja … No, na začetku je bila mogoče naivnost. Vsakomur, ki me je za kaj prosil, sem odvrnil: ’Ja.’« smeje pripoveduje Jure Sodja (41 let). Dobrodelnosti pa se je »zaobljubil« po težavnem rojstvu prve hčere: »Takrat so nam bile kozmične sile zelo naklonjene,« se nasmehne, »in obljubil sem si, da bom vračal dobro, da bom povrnil dobro, ki mi je bilo naklonjeno.« To, da nekomu pomagaš, seveda prinaša tudi osebno zadovoljstvo, veselje, da lahko spodbudiš spremembe na bolje, razmišlja. Poleg tega se mu zdi prav, da v skupnosti, kjer živi, prispeva nekaj dobrega. Če bi to počeli vsi, bi bilo življenje v okolju, kjer živimo, zanesljivo lepše, je prepričan.
Živi v Bohinjski Bistrici, kjer je preživel prvo poldrugo leto svojega življenja, odraščal pa je v Ljubljani; na Gorenjsko se je vrnil leta 2004, potem, ko je s potniško velikanko šest let plul po svetovnih morjih.
Šest let na velikih morjih
Že kot otrok je imel neznansko rad potepanja, pa četudi so bili to zgolj nakupovalni izleti v Trst, pripoveduje. In smučanje v Avstriji. Pa poletni meseci v Dalmaciji … »Oboževal sem te začasne selitve v nova okolja. Ko sem končal prvi letnik srednje šole, sem šel na svoje prvo samostojno potovanje – z InterRailom na Škotsko. Ugotovil sem, da sta si Škotska in Slovenija precej podobni, obenem pa tudi to, da Slovenije skorajda ne poznam. Tako sem mami dal nalogo, da sva vsak drugi konec tedna potovala po Sloveniji.«
Jure je obiskoval srednjo gostinsko šolo in po njej si je želel odpreti svoj lokal. Željo je uresničil v Višnji Gori, a je lokal kmalu zaprl in začel iskati nov izziv. V tujini, če bi bilo le mogoče. Našel ga je na veliki potniški križarki družbe Carnival Cruise Lines. Nanjo je odšel leta 1998 in ostal šest let, vsako leto je na ladji preživel od sedem do deset mesecev. »V teh letih sem obplul Florido, Karibe, New Orleans, severnoameriško obalo, Aljasko, Kalifornijo, Havaje, iz Trsta smo pluli v New York … Delal sem vse dneve in nisem bil skorajda nič prost. Začel sem kot pomočnik natakarja, nadaljeval kot natakar. Čez čas sem si zaželel spremembe in sem zaprosil za mesto v turistični agenciji na ladji. Tam sem bil tri mesece – v beli obleki in glavni frajer z vozovnicami za izlete,« se v smehu spominja. »A to je bilo skoraj prelepo in zavedel sem se, da bom tako nadaljeval še dvajset let, če čim prej ne odidem. Nisem hotel početi enakih ali podobnih stvari na ladji še dvajset let … Tako sem se leta 2004 vrnil v Slovenijo in se preselil v Bohinj.« Je izkušnja na terenu nadomestila študij? »Pozneje sem končal višjo gostinsko in turistično šolo na Bledu.«
Po selitvi v Bohinj je sprva vodil lokal v bližini Bohinjskega jezera. V TD Bohinj se je zaposlil, ko je to po novi sistemizaciji delovnih mest razpisalo mesto za nekoga, ki bi skrbel za prireditve v kraju in slap Savica, nad katerim bedi društvo. Zdaj je pristojen še zlasti za prireditve, opravlja pa še precej drugih stvari, poleg tega je, med drugim, ustanovil komisijo, ki je v društvu pristojna za urejanje okolja.
Kultura v tem grabnu?
Preden se je zaposlil v TD Bohinj in ko je še delal v lokalu ob mostu ob jezeru, je začel s peščico zanesenjakov prirejati kulturno-umetniški Festival Kanal, ki je bil letos že 13. leto zapovrstjo. Ob tem se spomni anekdote: »Mizar, ki nam je izdelal stopnice do prireditvenega prostora, se nam je smejal: ’A ste nori, kultura v tem grabnu?’ Največja nagrada našemu delu je bila, da je prav ta mizar pripeljal čez nekaj let svojo ženo na enega od koncertov na festivalu.«
V času, ko je bil v lokalu, je namreč opazoval, da v Bohinju poleti primanjkuje prireditev med tednom. »Vse so bile ob koncih tedna. A turisti so bili tukaj po več dni, tudi med tednom – in prav za te goste, ki si jih najbolj želimo, ki ostajajo tu dalj časa, ni bilo nikakršnih prireditev. Od tod tudi odločitev, da smo Festival Kanal pripravljali sredi tedna, četudi so nas prepričevali, da mora biti ob koncih tedna.«
Skrb za turistični razvoj destinacije
TD Bohinj je z nekaj več kot desetimi zaposlenimi, dejstvom, da upravlja eno največjih bohinjskih znamenitosti, slap Savica, ima pa tudi svoj kamp in gostilno, denimo, v turistični društveni organizaciji prej kot ne posebnost … »Osrednji temelj delovanja društva je trženje nastanitvenih zmogljivostih članov društva. Pred desetletji je društvo tudi prevzelo urejanje okolice slapa Savice in začelo pobirati vstopnino za ogled slapa. Glede tega imam zelo jasno mnenje, čeprav je vstopnina marsikomu trn v peti. Če ne bi društvo pobiralo vstopnine, ne bi imelo denarja za urejanje okolice slapa in ena najlepših znamenitosti Slovenije bi bila eno največjih smetišč v Sloveniji. Društvo je uredilo varno pot do slapa, trgovinico, sanitarije … Savico si na leto ogleda več kot sto tisoč ljudi – predstavljajmo si, kako bi bilo videti, če ne bi za njegovo okolico nihče skrbel. Ves denar od vstopnine se namenja dejavnostim društva, ki tudi zagotavljajo živahnejše dogajanje v destinaciji, se pravi, v nadaljnji razvoj destinacije. Iz tega nimamo nekega velikega posla in dobička – denar se vrača v razvoj. Pozneje je društvo odprlo še kamp Danica in gostilno … Ampak ob tem si prizadeva, da ni zgolj podjetje, ampak je tudi društvo, kakršna jih je večina v slovenski društveni organizaciji: svojim članom omogoča različne vrste pomoči, tečaje …« razlaga Jure.
»Pot je jasna. Tam, kjer imajo turistična društva možnost, da se lotijo posla, naj se ga lotijo. Naj nekoga zaposlijo. Razvoja društev ne bi smeli omejevati na raven golega prostovoljstva, če imajo drugače možnosti.«
Na mladih svet stoji
Jure je tesno vpet tudi v delo TZS in v njene projekte – med drugim je novi vodja ocenjevalne komisije festivalov TZS za otroke in mlade Več znanja za več turizma in Turizmu pomaga lastna glava. Ta sta mu najbolj pri srcu, saj ga otroci in mladi navdušujejo s svojo domiselnostjo in energijo. Žal mu je, da destinacije in društva preredko prisluhnejo zamislim, ki se porajajo na festivalih. »Včasih je treba pogledati z otroškimi očmi, če hočeš videti stvari na nov, neobremenjujoč način.«
Pri TD Bohinj sicer ustanavljajo sekcijo mladih. »Želel bi si, da bi mladi prišli k nam, ker bi si nekaj želeli narediti – zdaj se mi obračamo nanje, jih prosimo … Prava pot bi bila, da bi mladi videli v delu v društvu neko priložnost.« A marsikje mladih niti ne spustijo v društvene vrste, je kritičen.
Vse je naše!
Kaj pa meni o bohinjskem turizmu? »Bohinjci si dolgo niso kaj prida prizadevali za smelejši razvoj turizma. Imeli so jezero, ljudje so tako ali tako prihajali. Imeli smo srečo, da je zgodovina vzdrževala razmere v Bohinju takšne, kot smo jih (bili) vajeni: s prostim dostopom do jezera, počitniškimi hiškami podjetij v Ukancu, ki bi se sicer verjetno razvil v elitno letovišče, in podobno. Slabša plat tega je, da je Bohinj še vedno podcenjen, s prenizkimi cenami, odnosom Slovencev v slogu ’Vse je naše!’ … V zadnjih desetih letih se turizem vendarle vidneje razvija, čeprav še vedno preveč v slovenski maniri ograjevanja vrtičkov, vendar se.«
Dan ima le 24 ur, teden sedem dni in tako naprej. Jure Sodja pa ima poleg vseh delovnih obveznosti in prostovoljnega dela tudi družino, ženo in dva otroka. »Seveda, tudi zanje si je treba vzeti čas. Sicer bodo kovčki pred hišo!« smeje sklene pogovor.
Mateja Gruden
