»Pri razvoju družinskega turizma vidim dve možnosti: da ob precejšnjem vložku ustvariš nekaj spektakularnega, z bazeni, igralnimi parki, zabavišči in podobnim ter ciljaš na množičnost, ali da ustvariš zgodbo, ki jo oblikuješ v izvirno doživetje, v resen turistični produkt. Oboje je legitimno. A v Sloveniji, kjer naj si ne bi želeli množičnega turizma, se mi zdi druga pot občutno boljša,« razmišlja Uroš Grilc iz Zavoda Škrateljc, ki je pred dvema letoma s Potjo pastirskih škratov na Krvavcu začel zgodbo o slovenski pravljično-doživljajski transverzali za jasno izbrano ciljno skupino: družine z otroki. Doslej je zavod odprl še dve takšni poti, v Polhovem Gradcu in na Ljubljanskem barju.
Z Urošem Grilcem sva se pogovarjala sredi poletja – v počitniškem času, ko so družine z otroki še zlasti močna ciljna skupina: o tem, zakaj otroški jedilniki in tipska igrala še zdaleč ne zadoščajo potrebam in željam otrok in njihovih staršev, zakaj je pomembno, da se jih pri oblikovanju ponudbe ne podcenjuje, zakaj je takšne ponudbe v Sloveniji zelo malo; pa o tem, kakšna je po njegovih izkušnjah s pravljično-doživljajskimi potmi, ki so jih doslej odprli, pa tudi osebnih, res dobra turistična ponudba za družine.
Zavod Škrateljc je doslej odprl tri pravljično-doživljajske poti: Pot pastirskih škratov na Krvavcu, Polhov doživljajski park v Polhovem Gradcu in Pot močvirskih škratov na Mali plac na Ljubljanskem barju. Po odprtju krvavške poti ste dejali, da načrtujete devet sorodnih poti, ki jih boste povezali v pravljično-doživljajsko transverzalo. Kako napredujejo načrti?
Sredi septembra bomo odprli četrto pravljično-doživljajsko pot: Pravljični Šumberk. Ta bo obiskovalcem približala neverjeten svet sredi Domžal, ki ga, to si upam reči, ne pozna niti večina prebivalcev Osrednjeslovenske regije. Sredi mesta so namreč kraški gozd, deset kraških jam … Zgodba o pravljičnem Šumberku bo tako poudarila naravne in nekatere zgodovinske zanimivosti tega območja, od odkritij iz kamene dobe do slamnikarstva, ki je v preteklosti zelo zaznamovalo Domžale. Novembra bomo odprli novo doživljajsko Pot čez Ajdovski zid na Zaplani, kjer bomo obiskovalcem ponudili posebno izkušnjo rimskega obdobja in narave. Pot se namreč vije ob najdaljšem rimskem spomeniku v Sloveniji, ki na zelo majhnem območju prečka tri naravne krajine. V prihodnjem letu pa načrtujemo odprtje še dveh poti: v Štanjelu na Krasu in na Dobrovi pri Ljubljani.
Koncept poti ostaja takšen, kot ste ga začeli s potjo na Krvavcu? Spodbujanje h gibanju v naravi in spoznavanje kulturno-zgodovinskih zanimivosti območja s pomočjo interaktivnih doživljajskih elementov?
Tako je, in seveda skozi zgodbo. To je inovativen način povezovanja naravne in kulturne dediščine ter značilnosti lokalnega okolja, zato je izkušnja obiskovalca vsakokrat druga in drugačna.
In ciljna skupina ostajajo družine z otroki?
Drži. Z eno izjemo: potjo Zaklete grofične na Dobrovi. To bo prva zvočna planinska pot v Sloveniji, brez starostne omejitve, saj imamo vsi radi glasbo, ne glede na leta.
Od odprtju Poti pastirskih škratov na Krvavcu ste v pogovoru za Lipov list poudarili, da je namenjena še zlasti družinam z otroki, pa tudi, da »turistični produkt, ki je namenjen vsem, ni namenjen nikomur«. Lahko več o tem, zakaj je jasno izbrana ciljna skupina pri razvoju produktov oziroma doživetij tako zelo pomembna?
Če želimo obiskovalcem ponuditi doživetja, to zahteva resno delo, opredelitev vsebine in dojemanja vsebine ter strukturiranja aktivnosti v naravi. Zato je konceptualna in vsebinska zasnova vsakega takšnega turističnega produkta povezana z jasno vsebino, ki nagovarja natančno določeno ciljno skupino. Enako velja za uspešnost trženja turističnega produkta: če je ciljna skupina jasna, potem bodo tudi promocijske in marketinške aktivnosti lahko uspešne. Naše poti in vse, kar spada k njim, knjige in knjižice, recimo, so jasno oblikovane in napisane za določeno ciljno skupino. Družine z otroki so še zlasti skupina, za katero je treba ponudbo zelo pazljivo pripraviti. Za to, da lahko neko ponudbo označiš kot družinam prijazno, niti približno ne zadošča otroški jedilnik v restavraciji, na primer, ali to, da imajo otroci na voljo gugalnice in trampolin. Družine iščejo zgodbe in izvirna doživetja, zato jih ne smemo podcenjevati s šablonsko ponudbo!
Vi ste dobre primere družinskega turizma najprej spoznavali na družinskih počitnicah v tujih gorskih središčih, še zlasti v Avstriji, kjer ste odkrivali doživljajske pohodniške poti, ponudbo družinskih doživetij, ki otroke uvaja v svet pohodništva in jih motivira k hoji. Iz tega je izšla tudi zamisel za vaše pravljično-doživljajske poti …
Vsak malce večji turistični kraj v Avstriji, ki smo ga obiskali, ima odlično oblikovano ponudbo za družine z otroki. Od hotelov, prijaznih do družin, najsi so luksuzni ali z zmernejšimi cenami, kjer se začne že z izbiranjem otroških postelj v sobah in zelo premišljenimi jedilniki za otroke, do predlogov in res dobrih informacij o paleti aktivnosti, ki so primerne za vso družino. Usposobljeni turistični delavci sami poznajo ponudbo v okolici in ti nato glede na profil družine (starost otrok, dejavnosti, športnost in podobno) poznavalsko predlagajo najustreznejšo. Pristop je torej zelo oseben. Enako izkušnjo imamo tudi z letošnjih počitnic v Skandinaviji, kjer so že ponudniki v kampih skoraj brez izjeme ponudili zelo dobre informacije, tudi takšne, ki jih ne najdeš na spletu. Ne le, da poskušajo razumeti, kaj iščeš, temveč te znajo celo spodbuditi k temu, da poizkusiš nekaj novega. Nas so najbolj navdušile aktivnosti, povezane s pohodništvom oziroma z dejstvom, da je treba otroke začeti seznanjati s kulturo pohodništva z občutkom in dobršno mero motivacije, saj jim utegneš sicer hojo zameriti. In starši pri tem potrebujemo pomoč. V zameno za to pa staršem ni težko plačati za produkte in storitve, ki so nekaj posebnega in kakovostni. Pri ponudbi družinskega turizma štejejo profesionalnost, izvirnost, zgodba; malomarnosti in rokohitrstva si ne moreš privoščiti.
Zdi se, da v Sloveniji ni prav veliko ponudbe, ki bi zelo jasno nagovarjala to ciljno skupino in bi ji bila tudi popolnoma prilagojena. Kaj menite, zakaj?
Analiza, ki smo jo opravili pred odprtjem Poti pastirskih škratov na Krvavcu, je pokazala, da je takšne ponudbe v Sloveniji res zelo malo. Pravzaprav presenetljivo malo. Še vedno mi ni povsem jasno, zakaj. Slovenija je za razvoj družinskega turizma geografsko sicer idealna destinacija: je majhna, obvladljiva, dostopna, za doživetje raznolikosti ni treba potovati daleč … A za uspešen turizem to ni dovolj, poglejte samo letošnjo izkušnjo Hrvaške. Še manj pa to zadošča, če si se zavestno odločil za razvoj butičnega turizma. Družine torej potrebujejo doživetja in pristne izkušnje. Sprehod po učni ali tematski poti ali pa samo vzpon na bližnji hrib niso turizem.
Na kaj še je treba biti še zlasti pozoren, ko se lotevaš razvoja ponudbe, ki bo namenjena predvsem družinam z otroki?
Znano je, da je pri družinah daleč najboljša promocija »od ust do ust«. Pri čemer imajo graje potenciran odmev. Zato je treba biti pri zagotavljanju pozitivne izkušnje res pazljiv in dosleden, produkt mora delovati od A do Ž. Naslednja podrobnost je povezana z jezikom. Doživetja morajo biti dosegljiva tudi v tujih jezikih. Italijansko družino, na primer, težko navdušiš z doživetjem, ki je predstavljeno v angleščini. Ponudbo družinskega turizma je treba oblikovati z mislijo, da nagovarjaš družine iz različnih okolij, držav, kultur – zgodba, ki jim jo želiš približati, mora biti razumljiva vsem, mora imeti nekaj univerzalnega. Vsi naši produkti so že v izhodišču oblikovani tako, da jih lahko v celoti prevedemo v tuje jezike. Družine so zahtevna ciljna skupina, ki ni hitro zadovoljna – je pa radovedna, želi si spoznavati lokalne posebnosti destinacij, ki jih obiskujejo. Malce domišljije in izvirna zamisel, precej didaktično-pedagoškega znanja, profesionalni sodelavci – od ilustratorjev in oblikovalcev do piscev, timsko delo, ki na koncu pripelje do uresničitve zamisli – tako se lahko ustvari zanimiva lokalna zgodba za družine. Zatem pa sledi še zahtevna plat promocije, trženja, vzdrževanja in nadaljnjega razvoja produkta. Ponudnike bi spodbudil, naj bodo glede tega pogumni in ustvarjalni, naj pa se ogibajo amaterizmu, ki ga je pri nas v turizmu preveč in ki je zagotovilo, da turističnega razvoja ne bo.
A tudi znotraj segmenta družin z otroki so razlike – recimo v starosti otrok; mali otroci potrebujejo nekaj drugega kot že malce večji …
Pravljično-doživljajske poti snujemo tako, da so primerne za vso družino. Polhov doživljajski park, denimo, je namenjen predšolskim otrokom, Pot močvirskih škratov na Mali plac in Pot pastirskih škratov na Krvavcu otrokom prve triade osnovne šole, Pustolovščina Krvavec že malce resnejšim pohodnikom, a je njihova vsebina tako razdelana, da jo starši, ki so na teh poteh prav tako aktivni, brez težav prilagodijo starejšim ali mlajšim otrokom.
Vi ste sicer izbrali doživetja, ki otroke spodbujajo k preživljanju časa v naravi in spoznavanju narave na interaktiven, zabaven način. To gre tudi lepo v korak s trendom poudarjanja, kako pomembno je, da otroci preživljajo čas na prostem, še zlasti v naravi.
Naše poti temeljijo na želji po spodbujanju družin h gibanju v naravi, k vstopanju v svet pohodništva in k odkrivanju lepot in skrivnosti narave, pa tudi kulturne dediščine, lokalnih legend. Dokazali smo, da je mogoče iz tega ustvariti in tržiti uspešen turistični produkt. V integralni turistični produkt smo želeli povezati vrednote, ki so na prvi pogled težko združljive: naravo, kulturo, ekologijo, zdrav način življenja … A seveda jih ne predstavljamo »na prvo žogo«; podajamo jih skozi zgodbo, doživljanje, saj se tako obiskovalcem globoko vtisnejo v spomin. Na Krvavcu, ki je pašna planina, se bodo, denimo, vsi otroci za vselej naučili, kako se vesti ob srečanju s kravami, saj jih bodo na poti zagotovo srečali. To je tudi del doživetja. Odzivi staršev pa kažejo, da se veliko naučijo in dobro zabavajo tudi oni.
Bi rekli, da so družine tudi »zvesti« gostje, takšni, ki se vračajo?
Seveda. Dobro in iskreno doživetje spodbuja vračanje in odkrivanje novega. Na naše poti se družine vračajo tudi zaradi različnih vsebinskih ravni doživetij. Je pa treba produkt nenehno razvijati, mu dodajati nove elemente, ga dopolnjevati; tako bo še uspešnejši.
A tudi starši morajo biti motivirani za takšna doživetja, o katerih govorite, ne samo otroci.
Seveda. Družinska doživetja so »družinska« doživetja; to niso doživetja za otroke, temveč aktivno vključujejo tudi starše. To je tip turizma, ki nagovarja aktivne družine, ki rade raziskujejo, ki so radovedne, so pa tudi ekološko ozaveščene.
Mateja Gruden
