Za Emila Juvana, izrednega profesorja na Fakulteti za turistične študije Turistica, študentje radi rečejo, da s svojimi kreativnimi idejami prehiteva razpoložljivo tehnologijo, kar je potrdil tudi med našim intervjujem. Z nekdanjim gostincem, zdaj pa doktorjem znanosti s področja turizma in strokovnjakom za trajnostni razvoj turističnih destinacij, članom strokovne skupine za prenovo zelene sheme slovenskega turizma in članom Ekspertne skupine Tourism 4 Tomorrow pri DG Growth Evropske komisije smo se pogovarjali o zadnjih investicijah v slovenska smučarska središča.
Slovenski smučarski centri so v letošnjem letu dočakali obsežno finančno injekcijo v višini skorajda osemdeset milijonov evrov. Je eno od največjih vlaganj v slovenskem turizmu v zadnjih letih po vašem mnenju upravičeno?
Zagotovo, sploh če vemo, da je infrastruktura izjemno zastarela. Upravičenost se vedno ocenjuje na podlagi razmerja med potrebami, vložkom in pričakovanim izplenom. Del splošne javnosti dvomi o upravičenosti investicij, ker se snežna meja dviguje. Gorske centre vidijo kot zgolj smučarske centre, vendar so se tam že začeli zavedati, da je snega vedno manj in je treba razvijati ponudbo za celoletni turizem. Primera dobre prakse sta denimo Kranjska Gora ali Pohorje, kjer zelo aktivno gradijo ponudbo Pohorje 365.
Pri trenutnih vlaganjih gre za klasično prometno infrastrukturo, ki jo moraš imeti, če želiš turiste peljati v visokogorske centre. Turisti iščejo klimatsko ugodnejše okolje za svoje počitnice, gorski centri postajajo zelo privlačni. Poleti ne gredo več (vsaj radi ne) v Egipt ali pa Turčijo, pač pa iščejo alpsko, klimatsko bolj prijetno okolje.
Res je tudi, da turist na Roglo, v Kranjsko Goro ali Bovec ne bo šel samo zato, ker imajo žičnico. Morajo imeti še nekaj zraven. Destinacije ne obiščemo samo zato, ker tja vodi cesta ali letalska povezava. Treba je zagotoviti zanimiva doživetja, da ko enkrat pridemo na destinacijo, imamo kaj doživeti.
Predsednik TZS Dominik S. Černjak zelo rad poudarja, da so alpski centri prihodnost turizma, saj bo zaradi klimatskih sprememb in staranja prebivalstva na morju postalo prevroče.
S tem se vsekakor strinjam. Evropska potovalna komisija je letos poleti objavila projekcije, v skladu s katerimi se v stroki in gospodarstvu napoveduje, da morajo centralne in severnoevropske destinacije začeti pripravljati turistično ponudbo, s katero bodo lahko nagovorile poletni premik turistov iz Mediterana v višje ležeče kraje. Sredozemlje ne bo več privlačno, saj bo postalo prevroč. Postavlja se tudi znamka alpskih destinacij z zdravilno klimo oziroma klimo za pospeševanje dobrega počutja.
Podatkov o tem, kaj je za nekoga prevroče, je zelo malo. Turisti, ki obiskujejo visokogorske destinacije v Alpah, pravijo, da je idealna poletna temperatura med 21 in 25 stopinjami. Temperature pod 15 in nad 30 so nesprejemljive. Ob morju so turisti pripravljeni tolerirati višje temperature, na Floridi okoli 27 stopinj, na Karibskem otočju tudi 30 stopinj, v mestih turisti 25 stopinj Celzija ocenjujejo kot idealno. Vendar se takšne preference razlikujejo med turisti. Tako so starejši bolj senzibilni na vročino, športno aktivni turisti bolj prenašajo nizke temperature, obiskovalci ob prvem obisku destinacije so bolj senzibilni na dež, družine z otroki imajo raje višje temperature. Pomembno je tudi, da so klimatski pogoji destinacije najbolj pomembni za manj kot 1 odstotek turistov, privlačna narava za 65 odstotkov, dostopnost destinacije za 11 odstotkov, kultura za 5 odstotkov, prostočasna ponudba za 5 odstotkov. V povprečju so klimatski pogoji kot top tremi dejavniki, pomembnimi za slabo tretjino turistov, ki obiskujejo gorske destinacije Alp v poletnih mesecih. Da je zadeva še bolj kompleksna, povzroča dejstvo, da kar se turistu zdi primerno, se seveda še ne odraža v njegovem vedenju. Še vedno dopustujemo na Mediteranu. Zakaj? Ker nimamo alternative. Če bodo gorske destinacije ponudile alternativo, bomo dobili možnost izbire. Poleti nam ne bo več treba trpeti v Sredozemlju!
Omenili ste, da so zime vse milejše, snežna odeja vse tanjša, smučarskim centrom se menda obeta mesec dni manj obratovanja. Ob vsem tem še vedno vztrajate, da so vlaganja v zimske centre smiselna?
Vsekakor, saj milejša zima ne pomeni, da okolje ni privlačno za razvoj privlačne ponudbe za vse leto. Manj bo obratovanja smučišč, kar ne pomeni konca sezone. Žičniška infrastruktura je cesta v gorskem svetu. Cesta sama po sebi ni nikoli glavni atribut, ko se odločamo za počitnice, mora pa biti. Ob dejstvu, da so smučišča stroškovno bolj zahtevna kot druga doživetja, ne smemo biti zaskrbljeni.
Če postavimo žičniško infrastrukturo – v Sloveniji smo jo pravzaprav posodabljali, obnavljali, dvignili kakovost, saj je bila zelo stara –, smo s tem izpolnili prvi pogoj za prihod turistov. Destinacije pa morajo razvijati tudi ponudbo, doživetja, da bodo turisti ostali, imeli kaj početi. Predvsem morajo doživetja oblikovati na način, da turista sproti učijo o tem, kako doživljati posamezno zgodbo, dediščino, naravno danost in drugo ponudbo. Del doživetja mora namreč biti tudi proces spoznavanja in doživljanja.
Kot argument v prid vlaganj navajate tudi, da je tehnologija zasneževanja zelo napredovala. Po drugi strani je skrb vzbujajoč ogljični odtis. Kje najti ravnotežje?
Sodobnejše naprave porabijo manj električne energije, slednja je poleg letalskega prometa v turizmu največji generator ogljičnega odtisa. Nisem strokovnjak za tehnologijo zasneževanja, a berem, da lahko po novem že pri minus 1,5 stopinje Celzija delajo sneg (v 90 letih je to bilo mogoče šele pri minus 4 stopinjah Celzija), pri tem pa danes porabijo tudi manj vode in kemikalij. Torej manjši odtis.
Pri destinacijah, v katerih turizem predstavlja pomembno gospodarsko dejavnost, kar je tudi glavni razlog, da ljudje ostajajo v tem okolju, podpiram postavljanje žičniške in zasneževalne infrastrukture, četudi ima velik ogljični odtis, saj lahko le-tega zmanjšamo na druge načine.
Zmanjšati moramo ne samo ogljični, pač pa okoljski odtis, torej porabo vode, količino zavržene hrane (ta tudi povzroča enormni ogljični odtis). Turisti so dojemljivi za tovrstne zadeve, vendar jih je treba aktivno podpirati.
Nič ne pomaga, če rečemo, da zasneževanje ni okoljsko sprejemljivo, ga ustavimo in s tem pride konec gospodarske dejavnosti v nekem okolju. Ljudje se bodo izseljevali, njihova kakovost življenja se bo zmanjševala, kar ni trajnostno. Trajnost ni zgolj ekološka, imamo tudi družbeno, se pravi, ali imajo ljudje pogoje za življenje v nekem okolju, ali so srečni, zadovoljni. V končni fazi tudi, ali imajo za preživetje. Če je turizem edina gospodarska panoga v nekem okolju, nisem proti zasneževanju.
Vaša rdeča nit je potreba po prestrukturiranju slovenskih smučarskih centrov, tako da bodo privlačna vse leto. Izpostavili ste Kranjsko Goro, Pohorje kot primer dobre prakse. Zakaj?
V Sloveniji imamo gorske centre, ki so zelo blizu urbanih središč in so privlačni za globalni turistični trg. Kranjska Gora je dobro izhodišče za obisk visokogorja, poleg tega ima dobro razvito turistično infrastrukturo in ponudbo. Ogromno je spremljevalnih aktivnosti, kot so denimo kolesarstvo, pohodništvo, imajo hotele s kakovostno spremljajočo ponudbo. Prepoznavni so zlasti po športu in rekreaciji, a tudi zaradi mednarodnih športnih dogodkov, ki jih gostijo. Turisti imajo kar nekaj razlogov, da Kranjske Gore ne obiščejo zgolj pozimi. Glavnino turističnega obiska pravzaprav doživijo poleti, torej so zanimivi tudi zunaj zimskega časa.
Kaj pa Pohorje?
Pohorje trenutno razvija zanimiv projekt Pohorje 365. Osnovna ideja je, da celotno Pohorje postane ena sama destinacija za celoletni turizem. Ogromno delajo na razvoju mehkih vsebin, se pravi turističnih doživetij, zaradi katerih bi turisti obiskovali Pohorje vse leto. Včasih smo govorili o Mariborskem Pohorju, zdaj govorimo o Koroškem in Zreškem Pohorju oziroma o Pohorju, kjer se veliko dela. Zlasti na Kopah, kjer so zaenkrat zadovoljni s količino snežne odeje, ki jo imajo, poleti pa ponujajo kolesarstvo, pohodništvo, nabiralništvo, valorizirajo kulturno dediščino. Ustvarjajo se doživetja, vzpostavljajo se lokalne destinacijske znamke s področja hrane, umetnosti itd.
Zlata lisica se je s Pohorja preselila v Kranjsko Goro, a smo bili letos priča žalostnim prizorom namočenih gledalcev. Kako komentirate odločitev o prenosu Zlate lisice?
Po rodu sem Mariborčan in vidim, da je odločitev o prenosu zabolela lokalno okolje. Zlata lisica je zapustila Pohorje. Dobro je, da je tekmovanje, znamka, ki smo jo vzpostavili, ostala v Sloveniji. To je pomembno. V Kranjski Gori je letos res deževalo, a tekmovanje so speljali, čeprav ni bilo idealno. Upati gre, da bo naslednje leto bolje.
Če in ko bodo klimatske spremembe tako daleč, da v Sloveniji ne bomo več mogli organizirati takšnih tekmovanj, bomo morali to sprejeti. Dediščina Zlate lisice bo ostala. Nedavno sem na Valu 202 poslušal prispevek o razstavi, posvečeni olimpijskim igram v Sarajevu. Zakaj ne bi nekaj podobnega naredili z Zlato lisico, njeno dediščino. Predlagam, da v Sloveniji vzpostavimo središče tovrstne dediščine, morda ne Zlate lisice, ampak kar zlatih let slovenskega smučanja. Elementi dediščine so velika dodana vrednost v turizmu.
Odlična ideja, smučanje je ne nazadnje slovenski nacionalni šport. Smučamo vsi, Bojan in mi, pravi pesem, imeli smo kultno akcije Podarim-dobim z Rifletom in Matejo Svet, naše so smuči Elan …
V muzeju, ki bi zajel vse te elemente, bi turiste lahko ozaveščali, kaj pomenijo klimatske spremembe v praksi in kaj jih povzroča. Nedavno so na Valu 202 razpravljali o projektu Eko šole Z roko v roki o klimatskih spremembah in o iskanju privlačnih načinov, kako otroke že v vrtcih, osnovni šoli na inovativen način ozaveščati o klimatskih spremembah. To je odlična priložnost, da mladi spoznajo kako se klimatske spremembe odražajo v življenju.
Gre za dediščino, ki jo je mogoče valorizirati na privlačen način. Predstavljajte si obiskovalca, ki pride v tak muzej, v katerem dobi virtualni, digitalni vpogled v to, kar se je skozi zgodovino dogajalo na Zlati lisici.
Zlata lisica je bila ikona slovenskega smučanja, tudi profesionalnega, tako bi tak muzej zelo učinkovito pokazal, da je ni več zaradi klimatskih sprememb, ker sneg izginja. V tem kontekstu bi spodbujal tudi razvoj kulinaričnih doživetij. V času sodelovanju z Višjo gostinsko šolo za gostinstvo in turizem v Mariboru, ki je bila na Zlati lisici vedno organizator VIP-a, sem bil priča ustvarjanju kulinarične dediščine na sodoben način. Slovenska kulinarika, lokalna kulinarika je postala primerna tudi za VIP. Študentje so takrat sicer pripravljali tradicionalni pohorski lonec na sodoben način.
Veliko se ukvarjam tudi z vedenjem turistov. Težava je v tem, da se turistično gospodarstvo premalo zaveda, da vedenje, ki ga želimo spodbujati pri turistu, ni samoumevno, mu pa turisti ne nasprotujejo, le pomoč potrebujejo. Če bomo kot ponudniki rekli, da je Pohorski pisker vreden pokušine, če bomo iz tega naredili zgodbo, ga bo turist poskusil, zanj bo pripravljen odšteti 20 evrov ali več, sicer ne. Mi smo tisti, ki moramo turistu povedati, zakaj naj gre v Kranjsko Goro tudi poleti, ali da je Kanin vreden obiska, čeprav ima omejeno dostopnost.
Omenjate Kanin, ki je pravzaprav naše edino visokogorsko smučišče, kjer je sneg zagotovljen tudi do pozne pomladi. Se vam ne zdi škoda, da smučišče ne obratuje, ker ni prejelo sredstev z razpisa?
Dejstvo je, da je Kanin po nekaterih standardih naše edino visokogorsko središče. Kolikor vem, je na Kaninu tudi najstarejša naprava. Pred 10 leti so z italijansko Sello Neveo veliko vložili, da so povezali obe smučišči, zdaj pa na naši strani ostajamo brez infrastrukture.
To zagotovo ni dobra popotnica. Kot ste rekli, gre za najvišje ležeče smučišče v Sloveniji. Maja se lahko v Portorožu že kopamo, na Kaninu pa še smučamo. Ko sem bil še študent, sem celo delal ponudbo za potovalni aranžma, da bi turista v enem dnevu peljali s smučišča na Kaninu na kopanje v Portorož. Časovno bi bil to precej velik izziv, je pa to mogoče izpeljati. Včasih je bil priljubljen rek, da lahko turist pri nas v enem dnevu smuča v Alpah in zaplava v Jadranskem morju. To je konkurenčnost, na kateri lahko gradimo.
Po drugi strani je Bovec več kot samo Kanin. Veliko imajo tudi spremljajoče turistične ponudbe, tako da ne verjamem, da bo to na kratki rok pomenilo ‘umor’ Bovca. Zelo so aktivni z blagovno znamko Dolina Soče. Primerjava podatkov med Bovcem in hoškim Pohorjem za zdaj še ne kaže dramatičnih premikov, ampak zdaj sva žal v obdobju po covidu in napovedovanja so zelo nehvaležna.
Obdelala sva že skoraj vsa slovenska smučišča, dajva še Roglo, ki je letos bogatejša za adrenalinski leteči tobogan. Bi lahko rekli, da je to dober primer prestrukturiranja?
Rogla že kar nekaj let aktivno dela na podaljševanju turistične sezone. Leteči tobogan je infrastruktura tipa Disneyland, ki privablja adrenalinske turiste in radovedneže, ki želijo poskusiti nekaj novega. Dokazano je, da turisti iščemo stvari, ki jih doma ne bi nikoli počeli. Če bo ponudba kakovostna in se ne bo zgodil upad zanimanja, kar se pogosto dogaja pri novodobnih turističnih atrakcijah, ima to velik potencial.
Kako vidite smučarska središča čez denimo deset let?
Veliko se ukvarjam s trajnostnim turizmom in vedno primerjam vložek in rezultat. Vidimo, da imamo zelo agresiven prehod na celoletni turizem. Pomanjkanje snega nas ne bo pokopalo, saj destinacije razvijajo celoletni turizem, poletne zgodbe, tudi jesenske. Turisti so tudi že sprejeli idejo, da gorski centri oziroma smučišča niso več aktivna samo pozimi.
Po drugi strani se bojim, kaj dolgoročno pomenijo trume turistov v gorskih središčih. Intenzivno se ukvarjam s porabo vode, s porabo elektrike, zavrženo hrano v turizmu, ugotavljamo velik odtis, posledično tudi velike nepotrebne stroške. Večji hotel v Sloveniji na primer samo v dveh mesecih zavrže 5 ton užitne hrane s krožnikov gostov. Da počistimo sobo v 4-zvezdičnem hotelu, porabimo 40 litrov vode. Gre za vprašanje razpoložljivosti naravnih virov in nepotrebnih stroškov. V Portorožu domačini poleti ne morejo zalivati vrtov, umivati avtov, hotelom vode ne zaprejo. Lahko pride tudi do upora lokalnega prebivalstva. V gorskem svetu več turistov povzroča šume, kar negativno vplivajo na floro in favno.
Gorski turizem predstavlja vodilno vejo slovenskega turizma, saj tradicionalno največ prenočitev zabeležimo ravno v gorskih občinah. Kaj je po definiciji gorski turizem? Verjetno ne samo smučarski turizem?
Gorski turizem je turizem vezan na gorsko naravno okolje. To so višje ležeči kraji, višje ležeče destinacije in seveda vse, kar se v teh krajih pojavlja; športno-rekreativna, kulturna ali katerakoli druga oblika udejstvovanja je gorski turizem.
Včasih smo govorili zgolj o športnem turizmu: smučanju, teku na smučeh, sankanju, ki spet postaja čedalje bolj priljubljeno. V Avstriji je za določen segment turistov sankanje celo bolj privlačno kot smučanje. Tudi v Sloveniji se ponudba sankanja širi. Imamo tudi nove zgodbe, od gorskega kolesarjenja, gozdnega wellnesa, gorništva do pohodništva.
Gorski centri ustvarjajo od 20 do 30 odstotkov prihodov, prenočitev v Sloveniji.
Tek na smučeh je zadnje čase zelo priljubljen.
Mislim, da mora imeti vsak smučarski center tudi tekaške proge, saj s tem nagovarja širši segment gostov. Ukvarjam se tudi s turistično valorizacijo virov in nekaj časa sem sodeloval s Planinsko zvezo Slovenije. Neverjetno je, kako slabo valoriziramo pohodniške poti. Pri nas je vse to še vedno brezplačno. Računamo, da bodo pohodniki prišli v naše gore, to tudi zelo aktivno populariziramo, propagiramo, turisti pa trošijo samo v hotelih in restavracijah. Potem je treba dodati atribute, zgodbe, da bo turist plačal tudi za pot. V končni fazi je treba te poti urejati, markirati, varovati pohodnike.
In to večinoma delajo prostovoljci.
Odkar sem v turistični panogi, govorim, da turizem ne more biti socialna dejavnost. To je posel, ki ustvarja od 5 do 12 odstotkov slovenskega BDP. Zdaj skupaj ugotavljava, da velik del pogojev za turizem v gorskih krajih ustvarjamo s prostovoljstvom. To ni vzdržno, gotovo ne skladno z idejo o butičnem, visokokakovostnem turizmu.
Ukvarjate se z destinacijskim managementom, kaj je to?
Ukvarjam se s tem, kako iz nekega kraja, v katerem ljudje živijo, ustvariti turistično destinacijo. Gre za to, da se prebivalci, turistično in neturistično gospodarstvo ter politika poenotijo o tem, v katero smer bodo peljali turizem, da bo ta ustvarjal realno dodano vrednost za vse. Da niso vsak na svojem bregu, kar praviloma prinaša zmagovalce in poražence. Pri konsenzu so zmagovalci vsi.
Naj pojasnim na primeru lokalne dobaviteljske verige. Občina in vsi ostali za razvoj kraja pristojni organi morajo ustvariti pogoje, da se vzpostavijo lokalne dobaviteljske verige za hrano. Kaj to pomeni v praksi? Če gostinski sektor potrebuje 500 glav solate, moramo zagotoviti, da bo lokalni kmet ustvaril 500 glav solate in jih spravil do gostinca. Ne da uvažamo solato iz Italije, Španije, ker potem velik del denarja, ki ga turist pusti pri nas, pošiljamo nazaj v Italijo, Španijo. Eden od vidikov destinacijskega menedžmenta je, da ustvarjamo sistemsko podporo za razvoj kakovostnega turizma z visoko dodano vrednostjo.
Polona Frelih
