Kjer raste lan in kjer narava še ohranja prvobitnost

Umestimo domačijo Raztresen na zemljevid Slovenije, da jo bomo laže našli, ko se bomo odpravili na pot. In najprej predstavimo še območje, kjer domuje – Belo krajino. Odpraviti se bo treba na jugovzhod Slovenije, na sončno stran Gorjancev, v Belo krajino, ki jo loči od Hrvaške reka Kolpa, lepotica, ki izvira v deželi Petra Klepca in se v Sisku zlije s Savo. Zaradi čistosti in visokih temperatur je v poletnih mesecih množično obiskana. V njej se je namreč mogoče kopati, hladiti v čedalje bolj vročih poletjih, loviti ribe, čolnariti, ob njej pa kampirati, kolesariti in se sprehajati po številnih potkah in poteh. Tod so posejani beli apnenčasti kamni, rastejo vitke bele breze, nosijo se oblačila iz belega platna …

Osrednje zanimivosti območja

V Beli krajini so tri občine: črnomaljska, metliška in semiška.

V Metliki si je mogoče ogledati bogate zbirke v Belokranjskem muzeju in slovenski gasilski muzej Branka Božiča, obiskati tri Fare, tri cerkve za istim obzidjem; maja prirejajo v mestu Vinsko vigred, največji vinski festival na sončni strani Gorjancev, kjer je mogoče pokusiti metliško črnino ali portugalko kot prvo vino vsakega letnika, če omenimo le najprepoznavnejši vini iz vrste številnih, ki jih pridelajo tukajšnji vinogradniki.

Samo v metliški občini je še vinska banka (v Drašičih), imenovana soseska zidanica. Njeni člani vsako leto pripravijo pohod, ki se ga udeleži več tisoč ljudi; ti na njem uživajo v kulturnem programu, belokranjski kulinariki in vinih članov soseske zidanice.

Črnomelj vsako leto gosti najstarejši folklorni festival v Sloveniji, Jurjevanje, v Vinici (prav tako v črnomaljski občini) pa je pred kratkim obnovljena rojstna hiša Otona Župančiča. Tod sta dva naravna parka: Lahinja in Kolpa.

Semič je najmlajša belokranjska občina. V njej vsako leto organizirajo Semiško ohcet, na kateri se poročni obred opravi po starih običajih in navadah.

V Beli krajini živijo v sožitju Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci in Nemci; slednji so stoletja pomenili velik delež prebivalstva tudi v občini Semič. Njihova kulturna dediščina kaže na dobre odnose s preostalim prebivalstvom. Na začetku druge svetovne vojne se jih je izselilo več kot 11.000.

Domačija Raztresen v Rimu

Domačija domačih obrti Raztresen v vasici Rim na začetku Krajinskega parka Kolpa je znana turistična točka Bele krajine.

Najprej pa o imenu vasice … Z odlokom z dne 30. januarja 2007 so del vasi Jankoviči preimenovali v Rim – kakor se je tudi imenovala do leta 1945. Vasica je versko pisana: v njej živi petindvajset prebivalcev katoliške, pravoslavne in muslimanske vere, nekaj pa je tudi ateistov. Da so jo znova poimenovali Rim, je trajalo devet let; kar dolgo in zaradi skorajda smešnih razlogov. Najstarejša vaščanka, poročena v Rim pred letom 1945, je, denimo, trdila, da je proti zato, ker se je v to vas nesrečno poročila!

Pa nazaj k domačiji Raztresen … Ta je ekološka, etnološka in turistična kmetija – brez tradicije. Sprva je domovala na 260 kvadratnih metrih površine, odslej pa se je povečala za tisočkrat; v gerkih ima 24 hektarov obdelovalnih površin in nekaj gozda. Redijo govedo, osle in perutnino.

Etnološki del domačije sta pridelava in predelava lanu ter nekaj malega konoplje. To je tudi osnova vseh njihovih programov, namenjenih turistični dejavnosti. Stare postopke pridelave so v celoti ohranili in jih večino  tudi prikažejo obiskovalcem. Lan, kot zanimivost slovenskega podeželja, je pripeljal k njim po nova znanja (in semena) številna društva in posameznike, v vasi Lanišče v občini Škofljica so tudi usposobili nekaj občanov za samostojno pridelavo in predelavo lana.

Ker veljajo pridelki in izdelki iz lana (semena, olje, platno, pezdir in drugi izdelki) za zdravilne, so na domačiji dopolnili svoje programe za obiskovalce z dejavnostmi, kot so refleksoterapija, delavnice dihanja in drugimi, kot je tudi vselej zdravilen stik z naravo; okolica domačije je namreč še vedno del žive narave, miru in preskrbljenosti.

Na domačiji je na voljo petindvajset ležišč v sedmih sobah, obiskovalcem pa omogočijo tudi spanje na senu.

V kuhinji uporabljajo lastne pridelke ali pridelke, kupljene na ekoloških kmetijah v okolici. Gospodinja se še vedno trudi s kuho in peko na štedilniku na drva.

Dvorana s petdesetimi sedeži je na voljo za predavanja, razstave ali najrazličnejše delavnice. Na domačiji je vsako leto ocenjevanje likerjev in žganj, ki se ga udeležijo tudi številni sadjarji iz bližnje Hrvaške.

»Gazda« Boris Raztresen sprejme tako individualne obiskovalce kot napovedane skupine, vselej odet v belokranjsko opravo in z belokranjsko pogačo v rokah.

Toni Gašperič