Prof. Roman Savnik je opredelil, da Rakíčani živijo na nadmorski višini od 780 do 820 metrov. Naselje je razloženo v osrčju gozdnate kraške planote, ki seže do Barja na severu do njegovega zatoka ob Borovniščici na zahodu, do Iškega Vintgarja na vzhodu in na jugu do edinstvene soteske Zale. Obdajajo jo 933 metrov visoki Krimšček, 999 metrov visoki Šop, Županov vrh z natanko 1000 metri, za njim pa sta 1046 metrov visoka Kamenica in precej daleč na severovzhodu Krim s 1107 metri.
Rakitna obsega vasi Na kláncu, Húdi kônec, Hrib, Bòršt, Nákličev kônec, Podgôra, Jèzero, Nováki, Žóbov grič, k njej spadata še samotni kmetiji na jugovzhodnem delu planote nad sotesko Zale Pri Cajzli in Zakótkar. Ponikalnica Rakitniščica izvira pri farni cerkvi in ponika pod cesto proti Podpeči v rupah Ponikvah. Njen naravni pritok je Osojščica, po drugi svetovni vojni se ji je pridružil še odtok iz umetnega jezera, ki so ga oblikovali zaradi razvoja turizma. Po besedah sogovornikov so jo naselili Bistriški menihi, med njimi pa je tudi znatno število potomcev Uskokov, kar izpričujejo visoke ženske in priimki, ki se končajo z -ičiči.
Mimo Rakitne je vodila rimska cesta iz Cerknice čez Ig proti Emoni in od Čušperka na Lužarje. V obrambo ceste so zgradili ajdovski zid, ki je zapiral dolino med Novaško goro in Avšnikom. Zdaj si jo lahko ogledate po namenski poti, ki je označena s tablami.
Rakitna slovi po svežem in zdravem gorskem podnebju in sončnih zimah. Na njej je za dva suknjiča bolj mrzlo kot v dolini. Celo poleti so noči tako hladne, da se moraš pokriti. Zaradi prelivanja sredozemskega podnebja z gorskim je dobila tudi klimatsko otroško zdravilišče, kjer so v celoti predani skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. S sodelovanjem z norveškim skladom in Nemčijo je po zaslugi nove direktorice nosilec številnih novosti, celo zdravljenja s konji.
Bili so slabi časi …
Toliko za osnovno spoznavanje kraja, za katerega je leta 1985 Metka Susman, ko je prevzela brunarico ob jezeru, napisala, da je tedaj imela zaprto mladinsko klimatsko zdravilišče, slabo telefonsko povezavo, slab televizijski signal, makadamske ceste, slabo oskrbo z vodo, ni imela pošte in bankomata. Turizem je bil v globokem spanju, jezero umazano in okolica zanemarjena. Tod je bila skromna trgovinica, v kateri so prodajali kruh samo trikrat na teden, meso pa enkrat na teden.
Iz nagovora, ki ga je imel Peter Kovačič Peršin prvega junija letos na pogrebu njihovega dolgoletnega župnika Petra Šetine, je mogoče razbrati, zakaj je bilo na Rakitni tako. Škof Anton Vovk mu je naročil: »Naredi, kar moreš!« Šibki župnik je v nemogočih razmerah ustvaril več, kot bi zmogel zdrav človek. Najprej se je opravičil župljanom zaradi ravnanja njegovega predhodnika, ki jih je zapustil leta 1943. Občutil je duhovno trpljenje faranov, saj so Rakičani v vojni in po njej izgubili devetdeset fantov in mož. V Rakitni so ostali pretežno stari krajani in vdove z otroki. Marsikatere osebne in krajevne ovire je zdravstveno šibki duhovni pastir rešil s svojo vedrostjo in smislom za humor. Posebno skrb je namenjal obnovi cerkve, ki je bila med vojno porušena in je zdaj pogosto osrednji fotografski motiv kraja.
Oživljanje vasi se je začelo s prihodom graditeljev počitniških hišic. Medtem ko je leta 1910 vas imela 622 prebivalcev, leta 1966 štiristo, jih ima zdaj okoli osemsto. Polovica je domačinov, polovica je stanovalcev v počitniških hišicah. Številni so za stalno zapustili Ljubljano in druga mesta, saj za to ni več nikakršnih ovir. Rakitna ima zdaj prav vse, česar pred tremi desetletji ni imela. In še znatno več.
Speča ali prebujajoča se turistična lepotica?
Povod za ta zapis je odkritje 64 metrov dolgega dvojnika ladijskega jambora na ploščadi za Rakiškim jezerom, 22. junija letos. Takega je okrog trideset rakiških kmetov, voznikov in lastnikov konj ter volov in drugih prepeljalo na vozu s štirimi premami pred 125 leti z Rakitne do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Potreboval ga je slovenski ladjar Angel Henrik Jazbec za trgovsko jadrnico, poškodovano pri Balearih. Izvirna jelka ali hoja je bila visoka skoraj sedemdeset metrov, v njej pa je bilo več kot devet kubičnih metrov lesa. Z okrajnim gozdarjem jo je našel v dolini Zale v gozdu krepkega kmeta Janeza Opeke.
Za pot do Trsta so potrebovali slab mesec, decembra leta 1893 in januarja leta 1894. Na to dogajanje pred stoletjem in četrt je upokojenega gozdarja in sodelavca lesnih podjetij v Logatcu in na Vrhniki Darka Jerino opozoril Janko Košir iz Selščka oziroma TD Menišija. Takoj je poprijel za to zgodbo in našel devet somišljenikov. Med njimi sta bila tudi Metka in Peter Susman in ustanovili so tovariško združenje, imenovano Zbor za jamborno cesto, ki so ga vključili v Turistično društvo Rakitna. Žal mladi v njem nočejo sodelovati, kot da bi bili »ničigavi«. Veliko sem jih vprašal, a nobeden ni hotel, je povedal Darko. Potem se je razjezil in sam prevzel to nalogo. Bila je izjemno stresna.
V društvu je 105 članov, aktivnih pa le okrog dvajset. Žal sta med njimi le dva kmeta. Potem ko sta bili izhodiščni točki jamborne poti Zala in Rakitna, so morali poiskati še sklepno. Našli so jo v slovenski vasi Križ nad Trstom in v njej odličnega sogovornika in sodelavca v inženirju ladjarstva in ustanovitelju ribiškega muzeja Franka Košuto. Pripravili so že šest izletov po t. i. jamborni poti, ki jo vselej zaključijo v Križu, kjer jim Franko do tri ure razlaga o ribolovu v slovenskem delu Tržaškega zaliva. Razumevajoči brezoviški župan Metod Ropret napoveduje, da bo v tem prijetnem kraju oktobra letos srečanje prebivalcev občine Brezovica in Križ.
Kaj pa je iskanje in izdelava replike prinesla Rakitni, ki se bo zdaj lahko začela še bolj vitalno turistično prebujati in razvijati? Po poseku treh dreves, ki sta ga opravila profesionalca ob pravih lunah in pravem času, so stopili v akcijo prostovoljci. Olupili so jih, s t. i. maklanjem odstranili ročno, s stroji pa najmlajši plasti dreves. Spodaj so ga zarezali za tretjino, da debla na ležišču ne bi pokala. Potem je Dani Praprotnik vse hlode petkrat premazal s Silvanolinom. Konec maja pa sta Anderjanov Zdravko in Jurčnikov France, eden od njiju je tudi tesar, sestavila repliko iz osmih debel. Zdaj je nameščena tako, kot je bila pritrjena na vozovih. Nanjo se ni dovoljeno vzpenjati in vpisovati ali vrezovati kakšnih sporočil.
Duhovna plat rakiškega jambora
Na Rakitni imajo srečo, da pri njih živi in aktivno deluje in sodeluje tudi akademski slikar in restavrator Veljko Toman, čigar prispevek je Darko ocenil z besedami: »Ko bom šel naslednjič k Tomanu, bom imel na glavi kapo, da se mu bom lahko v zahvalo odkril za vsa dela, ki jih je opravil v zvezi z Rakiškim jamborom.« Z grafitnim svinčnikom je ustvaril risbe za izjemno iskan koledar z motivi o prevozu, oblikoval povečano razglednico o pripravi Rakičanov za zahtevno pot, vse delo v zvezi z njim skrbno fotografiral ter sestavil zloženki Vodič po poti rakiškega jambora od Selana do Vrnilc ter Pot slavnega rakiškega jambora leta 1893 in 1894 s trinajstimi postajami. Društvo ima odslej tudi navpično oblikovano zastavo. S temi izdajami TD Rakitna in Občine Brezovica so 22. junija pospremili med turistično vabljive kraje tudi Rakitno.
Repliko rakiškega jambora so 22. junija predali namenu v zapomnljivo neprijetnih vremenskih razmerah, po nagovorih Darka Jerine in Franka Košute, jedrnatem blagoslovu župnika Jožeta Trevna ob jamboru ter zahvalnih besedah župana Metoda Ropreta, predstavitvi Brinarjeve jelke ter pestrem kulturnem programu v šotoru. Ne le njo. Iz treh hlodov vandalsko preminulega mutanta t. i. Brinarjeve jelke, stare 144 let, je poleg kipa pred šolo akademska kiparka Urša Toman predstavila kip na poti k jamboru, ki ponazarja fizično povezanost in umsko napajanje družine, ob polharskem domu pa bo na tretjem predstavljen živalski svet.
In kako (turistično) naprej?
To so torej najnovejše vsebinsko privlačne novosti Rakitne. Kaj pa turistično? Tehtajo med množičnim in butičnim turizmom. Nagibajo se k zadnjemu. Še prej pa bodo, to ima v načrtu tudi občina, jezero očistili mulja, asfaltirali parkirišče ob njem in omogočili še prijetnejše preživljanje prostega časa v tem raju. Po mnenju Američanke, sosede Cveta Pavlina, bi morali biti bolj ponosni nanj, pa tudi na Slovenijo. Da je prebivanje na Rakitni sanjsko, dokazujejo tudi tuji gostje v počitniških hišicah, ki so pripravljeni plačati sto evrov za noč. Ker so z aktivnostmi prek zgodbe o jamboru povezani Slovenci na tej in oni strani meje, pa bi na izstopajoče mesto spadali najmanj tudi zastavi Slovenije in slovenska narodna zastava.
Besedilo in foto: Stanislav Jesenovec
