Na kolo za zdravo telo

Vzmetenje, robustne pnevmatike, ki omogočajo boljši oprijem, in zaščitna oprema. Dobrodošli v svetu gorskih kolesarjev, ki se najbolj doma počutijo na makadamskih in gozdnih poteh. V svetu, v katerega sem v času koronavirusa vstopila tudi sama.

Če ste v zadnjih treh mesecih obiskali kakšno kolesarsko trgovino, ste lahko videli, da kolesarski posel cveti. »V trgovinah vlada izredno stanje, koles skoraj ni mogoče več kupiti,« razlaga Iztok Slapnik, kolesarski vodič in direktor agencije Outdor Mania. »Tudi sam sem ostal brez dela koles za izposojo za tekoče leto. Gorsko kolesarstvo je vsaj zadnjih osem let strmo v porastu, prodaja novih koles vztrajno raste, predvsem pa se zelo povečuje uporaba električnih gorskih koles. Zdaj pa je svoje dodala še epidemija,« pojasnjuje. Podobno izkušnjo ima direktor Bike Parka Kranjska Gora Jure Culiberg, ki večino slovenskih trgovcev osebno pozna: »Pri električnih gorskih kolesih izdelava motorjev ne dohaja povpraševanja. Ker ni motorjev, pa proizvajalci ne morejo dobaviti koles.« Ko so se 20. aprila trgovine odprle, je prodaja naravnost eksplodirala. Marsikje se je povečala za več kot sto odstotkov. Trgovci imajo toliko dela, da nimajo časa odgovarjati na vprašanja. »Pridi jeseni, ko bomo, vsaj upam, lahko malo zadihali,« so se opravičili v izolskem Kolosetu. V največji britanski verigi koles Halfords so med epidemijo koronavirusa opazili kar petstoodstotno rast prodaje koles in kolesarske opreme. V Aziji manjkata dva meseca proizvodnje, kar se na tržišču že pozna. Številnih modelov koles se po skladiščih ne da več dobiti. Pa ne le koles, tudi kolesarske opreme je manj. Sama tako še čakam, da se v trgovini pojavi moja številka kolesarskih športnih copatov.

Namesto za počitnice za bicikel

Slovenci smo v času epidemije množično investirali v nakup koles. »Veliko ljudi se je odločilo, da bodo ostali doma, in tako so denar, ki so ga hranili za dopust v tujini, vložili v nakup kolesa,« razlaga Culiberg, ki ima v Kranjski Gori tudi turistične namestitve, prilagojene kolesarjem. »Drži. Veliko vas je novih. Tako veliko, da ste dobili celo svoje ime – korona rajderji,« se šali Slapnik.

Uporabnih informacij o gorskem kolesarstvu ni težko najti

»Obstaja tudi precej mobilnih aplikacij (strava, trailforks …), s katerimi lahko poiščemo različne gorske kolesarske poti. Nekakšen GPS za kolesarje so. Vsekakor pa začetnikom toplo priporočam včlanitev v kak kolesarski klub ali društvo. Tako se boste najhitreje in najvarneje vključili v ta naš lepi šport,« svetuje Slapnik. Da je s srcem res pri stvari, priča tudi, da je pred tremi leti z nekaj somišljeniki na ljubljanskem Golovcu ustanovil kolesarsko društvo Golovec trails. Danes je v njihovem društvu že okoli 300 aktivnih članov: »Uspeli smo pridobiti vsa potrebna dovoljenja za izgradnjo petih legalnih gorskih kolesarskih poti (GKP), na katerih lahko vsakdo najde nekaj zase. Naše poslanstvo je predvsem urejanje GKP in izobraževanje gorskih kolesarjev za kar najboljše sobivanje z ostalimi uporabniki na našem hribu. Prav tako večkrat letno organiziramo tečaje pravilnega pristopa k izgradnji GKP in tečaje pravilnih tehnik vožnje z gorskimi kolesi.« Vsi tečaji so za uporabnike brezplačni, programe namreč izvajajo v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana. Eden izmed rednih obiskovalcev tečajev je tudi 31-letni Miha Bartok, ki je svoje električno gorsko kolo prav tako kupil v ‘času korone’: »Tovrstni tečaji so odlična priložnost za učenje in izpopolnjevanje znanja. Inštruktorji so odlični. Čeprav imam izkušnje z vožnjo gorskega kolesa še iz srednješolskih dni, sem se tukaj naučil novih trikov in boljšega obvladovanja kolesa. Električna gorska kolesa so namreč precej težja in zato težje vodljiva od ‘navadnih’. Tečaje priporočam vsem, ne le začetnikom.«

Kolesarjenje po gozdu dovoljeno le po utrjenih poteh

V gozdu lahko večkrat naletimo na table, največkrat zabite na drevesna debla, s katerimi lastniki gozdov podijo gorske kolesarje. »Gorski kolesarji s(m)o velikokrat preganjani zaradi neurejenega stanja na področju zakonodaje, težav z lastniki zemljišč, lovci …« pojasnjuje Slapnik: »Na žalost je stanje legalnih gorskokolesarskih poti precej pod potrebami uporabnikov. Glavni razlog za neurejeno stanje tiči predvsem v zapleteni zakonodaji glede izgradnje in legalizacije gorsko kolesarskih poti pa tudi nezanimanja lastnikov zemljišč. Menim, da bi bilo treba poenostaviti pogoje za pridobivanje dovoljenj za izgradnjo GKP, pridobivanje soglasij lastnikov (plačevanje odškodnin) pa bi morale prevzeti občine.«

»No dig, no ride«

Na Golovcu GKP ureja veliko prostovoljcev, ki delajo zastonj in z veseljem: »Dopoldne ali popoldne najprej dve uri kopljejo, potem pa se malo vozijo in uživajo,« razlaga Culiberg. In prav ta filozofija je v ozadju mota ‘no dig, no ride’ (brez kopanja ni vožnje, op. a.). V bike parkih pa je treba za vožnjo plačati karto, saj se večinoma financirajo sami, brez pomoči občine ali države. »V tujini so že zdavnaj ugotovili, da je treba v urejanje poti vložiti infrastrukturna sredstva. Brez pomoči namreč ne moreš biti konkurenčen. Urejen kilometer vse bolj priljubljenega ‘flow traila’, ki v bike parkih omogoča uporabo obiskovalcem vseh ravni znanja, stane od 20 do 80 tisoč evrov (odvisno od podlage, strmine …),« pojasni Culiberg.

»Sam ne zagovarjam uporabe zelo obljudenih poti, ki so namenjene pohodnikom, in se strinjam, da vožnja s kolesom po gorskih poteh povzroči hitrejše uničevanje površine, vendar je problem precej lahko rešljiv. Nekaj prostovoljnih delovnih akcij letno bi, kjer gorski kolesarji trenutno niso zaželeni, vrnilo prvotno stanje ali ga celo izboljšalo. Prepričan sem, da bi bilo zanimanja s strani gorskih kolesarjev dovolj,« pa pravi Slapnik.

Najlepše gorske kolesarke poti pri nas

Pri nas med legalnimi potmi gotovo izstopajo Golovec trails, Trail park Jamnica ter Bike parki Krvavec, Kočevje, Maribor in Kranjska Gora … Potem je tu še vrsta pol- in nelegalnih GKP, o katerih pa sogovorniki ne želijo govoriti na glas. »Zelo pogrešamo ureditev kakšnih (manj zahtevnih) GKP na Gorenjskem, kjer imamo ogromno povpraševanja tujcev (Belgijci, Nizozemci, Avstrijci, Italijani) in domačih turistov,« izpostavi Slapnik. »Trudimo se, da bi postalo gorsko kolesarstvo dostopno širšemu krogu ljudi, zato iščemo poti, ki jih lahko povprečen gorski kolesar z užitkom opravi. V bike parku razvijamo družinsko progo in lažje linije,« razkriva Culiberg. Na Golovcu pa so pričeli izvajati dvodnevne kolesarske tabore za otroke, kjer na zabaven način spoznajo pravila obnašanja in rokovanja s kolesi. V bližnji prihodnosti načrtujejo tudi izgradnjo nove GKP, prilagojene najmlajšim kolesarjem.

Gorski kolesarji niso samo ‘mulci’

Po Sloveniji deluje precej kolesarskih klubov in društev, ki se osredotočajo na delo z mladimi, a za gorsko kolesarstvo se že od vsega začetka večinoma zanimajo odrasli ljudje, stari med 30 in 50 let. Verjetno zaradi dejstva, da je nakup gorskega kolesa in opreme precejšen finančni zalogaj. »Mladi, ki živijo za ta šport, se po našem parku vozijo s kolesi, za katera so odšteli od 3.000 do 4.500 evrov, povprečen uporabnik pa si lahko kakovostno gorsko kolo, sploh če to nima zadnjega vzmetenja, privošči že za slabega tisočaka. Začetniku bo tako kolo dobro služilo nekaj let, z njim pa bo doživljal podobne užitke kot nekdo na dražjem kolesu,« je prepričan Culiberg. In čeprav med gorskimi kolesarji prevladujejo moški, opažajo tudi zelo velik porast ženskih uporabnic. »Mislim, da nam je vsem skupna ljubezen do narave, ter aktivni način življenja,« opaža Slapnik. Kolesarjenje z električnimi gorskimi kolesi pa je priljubljeno tudi pri starejših od 50 let. »E-bajki so povečali nabor strank, kajti da se voziš s takim kolesom, ti ni treba biti stoodstotno kondicijsko pripravljen, pa še vedno uživaš v vožnji,« dodaja Culiberg.

Zaščitna oprema je obvezna

Ker je gorsko kolesarstvo precej adrenalinski šport, ob neizkušenosti in precenjevanju lastnih zmogljivosti pa tudi nevaren, je zaščitna oprema nujen spremljevalec gorskih kolesarjev: »Čelada in namenski kolesarski čevlji (flat ali SPD) so ključni. Namenske kolesarske čevlje marsikdo spregleda, so pa bistvenega pomena za preprečitev padcev (zdrs noge s pedala). Priporočam pa tudi uporabo rokavic, ščitnikov za kolena, zaščitnih očal, nahrbtnika, tudi ščitnikov za komolce,« našteva Slapnik.

In kakšen turist je gorski kolesar?

Tak, ki mu za dobro ponudbo ni težko plačati več (vodena ura, bike park). V ozadju je ideja, da gorski kolesar na določenem območju zapravi toliko kot povprečen igralec golfa ali smučar. »Gorski kolesar potrebuje dodatne storitve (vodenje), pa tudi nekoga, ki razume njegove potrebe, da ima namestitev varovano kolesarsko garažo, da ima na voljo orodje in človeka, ki mu lahko pomaga z nasveti in ga usmeri na primerne poti,« zaključi Culiberg.

Anja Ciglarič