Začetek zgodbe o slovenski himni, Zdravljici, sega v leto 1843, ko je takratni šembijski dušni pastir Matija Vertovec 19. julija v Kmetiskih in rokodelskih novicah že v prvem letu njihovega izhajanja objavil sestavek z naslovom Vinske trte hvala, v katerem je takratnega prvega pesnika Franceta Prešerna naprosil, naj spesni hvalospev vinski trti. Takole je zapisal: »Tvojo čast vinska terta še dalej povikšovati, bom pervega pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, da kar meni ni mogoče, tvojo hvalo k večnimu spominu, v lepo, vezane verstice zloži.«
Kdo bi vedel, kaj se je godilo v Prešernovi notranjosti od dneva, ko je prebral Vertovčevo pismo v Novicah, pa do jeseni 1844, ko se mu je ob novini (novem vinu), kot sam zapiše, porodila Zdravljica. Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali ni morebiti Prešeren vinsko kapljico letnika 1844 pil iz šembijskega vinskega hrama ob kakšnem srečanju z vikarjem Vertovcem. Tega žal ni mogoče ugotoviti.
Prešernova mojstrovina je bila močan izziv tudi za skladatelje, kar dokazuje več kot dvajset uglasbitev najrazličnejših slovenskih skladateljev in glasbenikov. Med drugim se je tega izziva lotil tudi šembijski rojak, duhovnik in skladatelj Stanko Premrl, ki jo je uglasbil v času študija na dunajskem konservatoriju, v letu 1905, natančneje med počitnicami, ki jih je preživljal v domačih krajih. V njegovih poznejših spominskih zapisih beremo, da mu je napev zanjo prišel v uho na Lozicah. Kompozicijo je dokončal na Dunaju in jo kmalu za tem objavil v glasbeni reviji Novi akordi. Omeniti velja, da je Premrl Zdravljico zložil pri mladostnih petindvajsetih letih.
In prav njegov napev se je mnogo pozneje trajno usidral v slovenska domoljubna čustva, saj smo ga Slovenci skupaj s sedmo kitico Prešernovega besedila izbrali za slovensko himno, kar določa 6. člen Ustave Republike Slovenije. Slovenska himna torej ni le Prešernova, marveč tudi in predvsem Premrlova.
Besedilo: Jurij Rosa
Želimo vam vesel praznik slovenske kulture!
Hvala, Duša!