Grad Kalc (izgovori Kauc), katerega ostaline stojijo na Zgornji Pivki, med vasmi Knežak, Bač in Zagorje, ni bil eden srednjeveških gradov, saj je bil zgrajen šele v 17. stoletju. Njegova takratna podoba je ostala ovekovečena na upodobitvi v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske.
Postavljen je bil sredi obširnih pašnikov, na robu snežniških gozdov, v bližini izvira ponikalnice Pivke, po kateri se imenuje celotna okoliška pokrajina, reke, ki je izdolbla Postojnsko jamo in nazadnje pride na dan kot Ljubljanica. Ime Kalc je grad je dobil po krajevnem imenu, saj je v okolici veliko značilnih kraških kalov/mlak in presihajočih jezer.
Grad so zgradili gospodje Steinbergi, po katerih je dobil tudi nemško ime. Po letu 1687 je grad zamenjal številne lastnike, v začetku 20. stoletja, ko so grad zapustili zadnji prebivalci in je bil izropan, pa je celotno posestvo kupilo devet domačinov iz Bača.
Kalc glede na pozen nastanek in pomembne gradove v bližini (Prem, Predjama, Postojna, Jablanica) ni imel posebnega vpliva, čeprav so tu prvotno nameravali graditi cesarsko kobilarno (sedaj v Lipici). Pomemben pa je po znanih osebnostih, ki so tu prebivale, in po zgodovinskih dogodkih.
Na Kalcu se je rodil in preživel otroška leta Franc Anton Steinberg (28. 10. 1684–7. 2. 1765), ki je bil nadzornik državnih cest na Kranjskem, cesarski upravitelj idrijskega rudnika in dvorni komorni svetnik na Dunaju. Zaslužen je za razvoj krasologije in kartografije, pa tudi znan inovator in izumitelj (teodolit).
Predvsem je bil poznan po proučevanju Cerkniškega jezera . Dopolnil in nadgradil je nekatere Valvasorjeve ugotovitve o tem čudežnem jezeru in o njem leta 1761 objavil obsežno monografijo.
Leta 1686 je posestvo Kalc kupil Matej Vilhar, stari oče Miroslava Vilharja, ki je posestvo prevzel leta 1843.
Miroslav Vilhar (7. 9. 1818–6. 8. 1871) je bil znan pesnik, skladatelj, politik, domoljub in narodni buditelj.
Njegove pesmi, ki jim je običajno dodal tudi napev, so že zgodaj ponarodele. Med najbolj znanimi so Po jezeru bliz Triglava, Lipa zelenela je, Zagorski zvonovi/Bom šel na planince, Planinarica, Napitnica …, ki jih še danes radi prepevamo.
Iz njegovega dramskega in glasbenega opusa so znani številni samospevi, igre in spevoigre (Jamska Ivanka), ki so jih radi igrali na čitalniških prireditvah. Na Kalcu je bil v letih 1858–1861 za domačega učitelja Fran Levstik, ki je v to pivško okolje postavil povest o Martinu Krpanu. Skupaj z Vilharjem sta začela izdajati tudi prvi slovenski politični časnik Naprej. Najpomembnejše Vilharjevo politično dejanje pa je bil Pivški tabor na Kalcu, ki ga je na svojem posestvu organiziral 9. maja 1869. Udeležilo se ga je več kot 8000 ljudi iz vseh delov takratne Avstro-Ogrske in z zahtevami po zedinjeni Sloveniji, uporabi materinega jezika v uradih in šolah, ter zaščiti kmetov in razvoju gospodarstva je zelo dvignil narodno zavest prebivalstva. Kalc je bil v tem času središče kulturnega in narodnostnega gibanja na Pivki in širšem območju.
Žal grad Kalc že dolga leta neupravičeno ostaja skrit in pozabljen, čeprav bi si že zaradi omenjenih pomembnih osebnosti in dogodkov zaslužil več pozornosti in varovanja naravne in kulturno-zgodovinske dediščine. V čudovitem okolju in ob stoletnih lipah, ki jih je Vilhar tako lepo opeval, je žal ostal le še nekoliko obnovljen okrogel stolp in nekaj neuglednih ruševin zidu. Domačini se sicer trudijo dvigniti prepoznavnost Kalca v širšem prostoru in poskrbijo, da se na grajskem dvorišču, v senci lip in kostanjev, vedno kaj dogaja. Želijo, da bi naključni in organizirani obiskovalci, ki gredo po Krpanovi poti, ko odkrivajo presihajoča Pivška jezera, ostanke številnih okoliških gradišč ali so namenjeni na Mašun, Snežnik ali proti morju, še rajši obiskali ta naravni in kulturni spomenik, ki je s svojo okolico v vseh letnih časih lep in zanimiv.
Besedilo: Vojko Mihelj, TD Knežak, Fotografije: Arhiv TD Knežak
