Zibelka, zibka, zibica, zibca, zibú, zbela, zibel …

0
281

Rojstvo, simbol življenja, začetka, izvora. Skozi vso zgodovino novorojenčka položijo v udobno in toplo ležišče. Oblike ležišč so različne, od jasli, korit do zibelk. V Sloveniji so otroke, po znanih podatkih, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, prvotno polagali v nečke ali kadunje. To je lesena izdolbena posoda iz enega kosa, ki je služila za gnetenje testa za kruh. V tej koritasti posodi so novorojenčke nesli h krstu, v nečkah so otroke kopali in v njih so spali. Kadunje z otrokom so bile vedno pri materi ali varuški, tako ponoči kot podnevi, ko so šli npr. odrasli na delo na polje. Ker so nečke postale pomemben otrokov spremljevalec, so jih po nekod v Sloveniji krasili na spodnji strani z raznimi ornamenti in verskimi simboli. Ko je otrok nečke prerasel, so ga položili v zibelko. Pri nas prvi zapisi o zibelki, ki je nadgradnja nečk, izvirajo iz 16. stoletja. Pogosteje pa se zibka na Slovenskem začne omenjati v začetku 19. stoletja.

Albert Sič – kmečka hiša na Gorenjskem, 1924, risba zibke

Sestavni deli zibelke:

Zibka je sestavljena iz dveh prečnih končnic ali nihajnih nog, ki imajo obliko krožnega segmenta za nihanje, dveh vzdolžnih stranic ter dna. Štiri pokončne letve so dodatno utrdile vez med končnico in stranico. Zibke so bile pobarvane v srednje rjavo ali temnejšo barvo.

 Končnica – je na zgornjem delu navadno narejena iz mehkega lesa smreke ali macesna, spodnji nihajni del končnice pa iz trdega lesa javorja ali bukve. Trapezasti del končnice so vrezali ali poslikali z raznimi ornamenti. Poslikava je bila narejena z oljnatimi barvami: modro, zeleno, rdečo, rumeno, rjavo in belo. Največkrat se pojavljajo rožni ornamenti, verske podobe, kot je božjepotna Marija z detetom, monogram IHS. Na drugi strani je zibko krasil simbol pentagram, trutamora ali ‘morina taca’, drugje tudi varnca, morica, svarica. Simbol poznamo v slovenski ljudski kulturi in so ga kot zaščitni znak pogosto vrezovali ali poslikavali na domača vrata, vrata hleva, na tramove kmečkih hiš in zibke. Znamenje šesterokrake rože je dajalo občutek varnosti in odganjalo zle duhove. Te poslikave so včasih okvirjene v lesene letvice. Pri vrhu stranice je navadno izrez za nihanje zibelke. Lahko je preproste oblike za oprijem, velikokrat pa se pojavi tudi oprijem v obliki srca. Spodnji nihajni del največkrat ni bil poslikan, če že, so bili to cvetlični ornamenti. Nihajne dele so navadno na koncih zaključili tako, da je izrez preprečeval, da bi se zibika prevrnila. Letnica na končnici je navadno pomenila leto poroke ali rojstva otroka.

Stranica – vzdolžni element, ki je bil velikokrat poslikan z ornamenti rož ali trutamoro. Navadno so bile poslikave v treh delih. Včasih delijo poslikave profilirane letve. Na vsaki stranici so bili na zunanji strani po trije čepki, ki so služili za povezovanje odeje z vrvico, da otrok med zibanjem ne bi padel ven. Zibu je imela nekje po Sloveniji tudi krožni lok, pritrjen na stranici. Zamišljen je bil kot nosilec za pokrivanje zibelke z zaščito pred insekti.

Dno – le redko je bilo poslikano. Na dnu je bilo od 6 do 12 luknjic za zračenje in odtekanje urina.

Pokončna letev – vezni elementi. Skupaj so povezale končnico, zgornji in nihajni del ter stranico. Na vrhu so bile obdelane za prijemalo pri nihanju zibke ali pritrjevanje odejice oziroma za pokrivala proti mrčesu. Obstaja zapis, da so služile tudi za privezovanje z vrvjo zibice na strop.

Maksim Gaspari, Mati ob zibelki z otrokom, 1917

Leta 1924 je Albert Sič napisal obsežno študijo – Kmečka hiša na Gorenjskem, v kateri je podrobno opisal sestavo pohištva in drugih elementov v prostorih kmečke sobe ali ‘kmečke hiše’ kot glavnega prostora v hiši. Na sliki vidimo detajle in tudi zibko. Čeprav je bilo mesto tega kosa pohištva v kamri, to je manjša soba, ki je bila spalnica, so zibko prenašali v vse prostore hiše, tako kot tudi na prosto, tja pač, kjer so delali razna opravila.

Domačija Josipa Jurčiča, kamra

Marija Jagodic Makarovič je napisala strokovni pregled o zibki (revija Slovenski etnograf 1959, letnik 29, številka 1 – Zibelka na Slovenskem). Kot omeni, študiju zibelke na Slovenskem ni bila posvečena obsežnejša pozornost. V zapisu je navedeno, da Slovenski etnografski muzej hrani največjo zbirko zibelk na Slovenskem (okoli 40 primerkov). Zapisi o tem kosu pohištva pričajo, da je bila zibelka razširjena po vsej Sloveniji. Zibka, zibica, zibca, zibu, zbela, zibel … Tako so besedo zibelka različno poimenovali po slovenskih pokrajinah.

Gorazd Makarovič v svoji knjigi (Slovenska ljudska umetnost, 1981) opisuje tudi zibelke. Poznane so kmečke, ki so bile razširjene po vsej Sloveniji, in meščanske zibelke. Kmečke so bile preproste po obliki in detajlih. Redko so bile poslikane, včasih so bili na njih izrezljani preprosti ornamenti. Medtem so bile meščanske bogato okrašene po vsej zunanji površini. Poznane so tudi krstne zibke, ko so novorojenčke nosili h krstu. Navadno je bila v vasi po ena krstna zibka. Izdelava zibelke je bila v večini primerov delo mizarskih mojstrov, ki so imeli vsak svojo obliko izdelave. Na kmetijah so zibelko večinoma izdelovali domači mojstri, zato so bile preproste in malo okrašene. Zibelka je bila sestavni del bale, dekleta, ki se je omožilo drugam iz rojstne hiše.

Studio Zibka – slovenska zibka

Izdelek slovenska zibka je miniaturna različica zibelke dimenzije 95 x 70 x 62 mm. V izdelku so vpeti vsi elementi, ki prikazujejo obliko, izdelavo in okrasitev. Posteljnina je narejena iz bombaža in polnjena s pirinimi luščinami in sivko. Darilna embalaža je iz trdega kartona, okrašena s slovenskimi ornamenti. Slovenska zibka je namenjena za darilo ob rojstvu, krstu, ob vselitvi, rojstnem dnevu, drugem jubileju ali kot turistični spominek. Pred vami je zibka, ki verodostojno prikazuje čase naših babic in dedkov.

Pripravil: Robert Kužnik – Studio Zibka Cerknica

www.zibka.si

Albert Sič – Kmečka hiša na Gorenjskem, 1924

Zibelka je nova vsa,

zibelka je pisana,

z angelci in rožami

lepo je porisana.

 

Zibelka sred’ vrat tam

ziblje se mehkó,

ziblje jo z nožicami

ptička prelepó.

 

Ziblje ptička zibelko,

v beli poje dan

pesemco, ki jo pojó

rože sred poljan.

 

V zibelki tam pisani

angel mehko spi,

sen pomladni, vetrec tih

boža mu oči,

 

boža mu obrazek bel …

Angel se smehlja,

sluša ptičke zlati glas,

rože sred poljá …

 

V zibelki tam pisani

angel mehko spi,

angel tihi – Jelica

zlata naša ti!

(Josip Vandot)

PUSTI SPOROČILO