Črna človeška ribica – skrivnostni svet belokranjskega podzemlja

Skoraj tristo let po odkritju njene bele sorodnice so črno človeško ribico leta 1986 našli člani Inštituta za raziskovanje krasa v kraškem izviru Dobličica. Krasoslovec Andrej Mihevc je ocenil, da gre za novo vrsto človeške ribice. Leta 1990 so več primerkov odkrili v izviru Jelševnik v bližini Črnomlja. Biologa Boris Sket in Jan W. Arntzen sta leta 1994 črno človeško ribico ali črnega močerila znanstveno opisala.

Ker s svojim temnim telesom in rdečimi škrgami spominja na črne parklje z rdečim jezikom, je biolog prof. dr. Boris Sket črnemu močerilu nadel strokovno ime Proteus anguinus parkelj.

V primerjavi z bolj znano belo človeško ribico ima črna človeška ribica krajše noge, bolj zaobljeno glavo, več vretenc v hrbtenici trupa in dokaj dobro razvite oči, opazijo se kot drobni črni piki, obrobljeni z belim tankim obročem. Njena posebnost je temno pigmentirana koža, ki je pravzaprav bolj temno vijoličasta kot črna.

Črna človeška ribica živi na zelo omejenem prostoru. Resno ogroženost črnega močerila predstavljajo vse vrste onesnaževanja krhkega kraškega sveta, industrijski in komunalni odpadki ter divja odlagališča. Prav tako se krči kakovost njenega habitata zaradi uporabe umetnih gnojil, pesticidov in težkih kovin. Negativni dejavnik je tudi neodgovorno izkoriščanje podzemske vode za industrijo in kmetijstvo, kar zmanjšuje zaloge podzemnih voda.

Človeška ribica je v slovenskem merilu ocenjena kot ranljiva vrsta, potencialno ogrožena zaradi visoke stopnje omejene prostorske razširjenosti.

To zlasti velja za črno podvrsto, ki jo po merilih Rdečega seznama uvrščajo med kritično ogrožene vrste, kar pomeni, da sodi med najbolj ogrožene vretenčarje na planetu.

Zaradi svoje redkosti je na Rdečem seznamu RS, črna človeška ribica je torej opredeljena kot ranljiva. Večji del habitata črne in bele človeške ribice je zavzema varstveno območje Natura 2000.

Informacijski center Jelševnik, domačija Zupančič

Na Jelševniku se lahko podrobno seznanite z belokranjskim posebnežem. Omogočena je sodobna interpretacija človeške ribice s poudarkom na črni podvrsti; več o zgodovini odkritja črne človeške ribice, od njenih nadčutilnih sposobnosti do razmnoževanja.

Za strokovno vodenje po vsebinah poskrbijo usposobljeni vodniki.

Urejene so pohodne poti in opazovalni šotor nad bruhalnikom.

V centru potekajo naravoslovni dnevi za osnovne in srednje šole ter predstavitve za različne ciljne skupine. Obiskovalci si med drugim lahko ogledajo tudi film Črna človeška ribica. S pomočjo IR-tehnologije je mogoče močerila opazovati v njegovem naravnem habitatu in spoznati skrito kraško podzemlje Bele krajine.

Jelševnik je edina lokacija na svetu, na kateri lahko ta belokranjski endemit opazujemo v naravnem okolju.

Črna človeška ribica ima kot belokranjski endemit velik potencial za razvoj turistične ponudbe v Beli krajini. Obiskovalci lahko spoznajo raznolikost belokranjske narave, začutijo in prepoznajo vas Jelševnik kot edinstven prostor v svetovnem merilu. V produkt se neposredno vključuje tudi družina Zupančič s svojo kulinarično ponudbo, ki temelji na družinski tradiciji in lokalnih dobrotah.

Integralni turistični produkt pripoveduje zeleno zgodbo in povezuje mesto Črnomelj z okolico.

Obiskovalci spoznajo staro mestno jedro Črnomelj, v zakladnici raziščejo vse zaklade občine Črnomelj, s kolesom ali peš se odpravijo po delčku belokranjske narave in spoznajo edinstveno črno človeško ribico.

Brezo kot javno pohvalo za  urejanje in varovanje okolja v občini Črnomelj je za leto 2021 prejel Silvo Zupančič za prispevek k osveščanju o pomenu varovanja okolja in za njegovo prizadevanje za prepoznavnost črne človeške ribice.

Besedilo: Tatjana Zupančič, TD Črnomelj