Spoštovana bralke, cenjeni bralci
Nekaj nas vleče, da se vzpenjamo višje in višje. Ob pogledu na nebotičnik ali visoko goro si instinktivno zaželimo povzpeti na vrh. Zavedamo se, da bomo nagrajeni z neverjetnimi razgledi. Hrepenimo po lepoti, zato nas vleče na vrh sveta.
Natanko tako sem se počutila, ko sem se prvič povzpela na »Sears Tower« v Chicagu, s katerega se mi je odprl pogled na veličastno panoramo »vetrovnega mesta«. Nebotičnik, ki se zdaj imenuje Willisov stolp, so postavili v letu mojega rojstva, v času mojega obiska pa se je še kitil z nazivom najvišje stavbe na svetu, zato je bil občutek še toliko bolj dragocen. Leta 1998 ga je z mesta najvišje stavbe na svetu izrinil Stolp Petronas v Maleziji, trenutno pa je najvišja stavba na svetu Burj Khalifa v Dubaju, ki meri več kot 828 metrov.
Z nebotičnikov se odpirajo čudoviti razgledi, za kar ni potrebno nikakršnega napora z vaše strani, saj vas na vrh odpeljejo dvigala. Nekaj povsem drugega je, ko se morate za čudovit razgled pošteno namučiti in po možnosti v peklenski vročini korak za korakom premagujete stopnice mestnih katedral, gradov ali razglednih ploščadi ali pa celo ves dan planinarite. Zdi se mi, da Slovenci nimamo potrebe, da bi se kitili z najvišjimi stavbami ravno zato, ker se raje odpravimo v gore. Navajeni smo, da so dih jemajoči razgledi vse do morja, nagrada za vložen napor.
Vse do morja je ob lepem vremenu mogoče videti tudi iz Črne prsti, »naše gore, ki te vabi in te bega, dokler ne spoznaš, da so trenutki v njenih skalnatih pečinah doživetje. Takrat spet verjameš, da je Kekec res živel, da je ugnal Pehto in Bedanca,« sem zapisala v šolskem spisu, za katerega sem v 6. razredu prejela prvo nagrado, kar pomeni, a je bilo besedilo objavljeno celo v Planinskem vestniku, kar me je navdalo z neizmernim ponosom.
»Velikokrat se znajdem v situaciji, ko moram Slovencem dopovedovati, da imamo doma fantastične stvari, a jih je treba videti, ceniti, ne jemati za samoumevne. Seveda na vsako nahajališče kakšne planinske rožice ne bom odpeljal turistične skupine. Je pa nedvomno užitek gledati šopek planik pod Mangartom. To so lepi razgledi!« nam je svoj najlepši razgled zaupal turistični vodnik Gregor Zupan. Čeprav je v svoji 38-letni karieri prepotoval svet po dolgem in počez, ga vsakič znova navdušujejo bohinjski razgledi ali pa naši gorski travniki, pred katerimi bi zardevali celo negovani vrtovi princa Charlesa.
Slovenci resda nismo obsedeni z nebotičniki, imamo pa ogromno razglednih stolpov in ploščadi; od turističnih, planinskih, grajskih, cerkvenih, stražno-obrambnih ter vodovodnih in gasilskih. Vse to bo kmalu del ponudbe Slovenskega turističnega vodnika, konfiguratorja izletov, ki ga razvijamo na spletni strani Turistične zveze Slovenije. Ker vemo, da se nekoliko bojite digitalizacije, smo v Lipovem listu uvedli novo rubriko, s katero vas bomo korak za korakom spoznavali z novimi tehnologijami.
Zgrabimo digitalizacijo za roge!
Polona Frelih, urednica
