Belokranjci so prijazni in gostoljubni ljudje. In v Beli krajini je veliko več sonca, kot ga potrebuje človek, da pripotuje do groba. Kdor še ni bil v teh krajih, ki jih je Tone Seliškar poimenoval za deželo zlatih src, je veliko zamudil.
Že več kot štiri leta je Bela krajina, deželica med Gorjanci in Kolpo, svobodno ozemlje. Za potepanje po njej morate imeti potni list. Omislite si ga lahko v prvi belokranjski gostilni na sončni strani Gorjancev – Petra Badovinca na Jugorju. S potnim listom prejmete tudi vinjeto, s katero uveljavljate petdesetodstotni popust na vseh belokranjskih brezplačnih parkiriščih. Potni list Svobodnega belokranjskega ozemlja (SBO) vam zagotavlja tudi ugodnosti pri številnih belokranjskih gostilničarjih, vinarjih in mojstrih domače obrti. Seznam tistih, ki ponujajo popuste, je priložen potnemu listu. SBO ima tudi svoj denar: bronasti, srebrni in zlati goldinar ter svoja vozniška dovoljenja. Na Radovici lahko prisostvujete pri pouku v šoli Bistra buča, ki deluje v dvesto petdeset let stari stavbi, učitelj je brez pedagoško-andragoške izobrazbe, zato pa toliko bolj duhovit. Ponaša se s svojim vinom, bučman imenovanim, vzgaja pa tudi s palico, tako, kot se je to dogajalo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Pred kratkim je dobilo SBO v Drašičih v oljarni Martina Pečariča tudi Kliniko za navajanje (na olja), v Ljubljani deluje konzulat SBO, v kratkem bodo odprli Ministrstvo za penjenje v Semiču v kleti pridelovalcev penin Ivana Simoniča, v Velikem Nerajcu pa Hišo spočetja, ki jo bo vodila Vera Vardjan, ženska, ki je preživela udar strele. Že zdaj pa si lahko nazdravite s protokolarnim vinom metliček, ki vam ga bodo ob naročilu postregli z belimi rokavicami, kot se za državniško vino spodobi. Zgodbo SBO si je v celoti zamislil belokranjski humorist Toni Gašperič, ki se je sam, demokratično, imenoval za prvega predsednika. Všečno likovno podobo SBO je izdelal karikaturist in fotograf Branko Babič.
D. U.
