Drago Bulc – sinonim za slovenski turizem. V slovenske domove je kot dolgoletni novinar in urednik prinašal iskrive turistične zgodbe. Poleg številnih domačih in mednarodnih novinarskih in drugih priznanj je tudi dobitnik slovenskega turističnega oskarja, kristalnega Triglava za vidne dosežke v turizmu. Njegov zgodovinski spomin seže še v čase nekdanje skupne države, a najin pogovor se je ustavil v času po osamosvojitvi. Takrat je s strani vladajočih prišel podoben poziv k pomoči domačemu turizmu kot po tokratni epidemiji koronavirusa.
Sediva na kavi v delu Ljubljane, ki je med privlačnejšimi za turiste, slišiva pa le slovenski jezik. Kako nenavadno je to za vas?
Zelo nenavadno je, vračam se v leto 1991, ko je bila situacija podobna, a zaradi drugih razlogov. Mi je pa po svoje to obdobje všeč, ker zadnje čase, pred epidemijo, v centru glavnega mesta nisi slišal več slovenske besede. Videl sem tudi, da so se v mesto preselili lovci na denar, ki so služili na različne turistične načine. To je že začenjalo kaziti podobo sicer turistično vse bolj mednarodno priljubljene slovenske prestolnice.
Turizem dobesedno živite: osebno in poslovno. Kako zelo vas je presenetilo, ko se je svet ustavil, turistični tokovi pa usahnili?
Pri svojih 72 letih sem marsikaj doživel, hvala bogu, ne prave vojne, čeprav smo krajšo vojno v Sloveniji imeli, ampak da se bo zgodilo kaj podobnega, kot je koronavirus, si pa nisem mislil. Bile so ebole, zike, sarsi, ampak to je bilo lokalno ali regionalno.
Res je, da je svet postal majhen, zelo poceni smo lahko potovali med celinami, našo državo so preplavili turisti. Je bila to normalna smer turističnega razvoja?
Turizem je prevladujoči fenomen sodobnega časa. Vsi potujemo. Vendar je šlo predaleč. Že sam pri sebi sem opazil, da pretiravam, in prisilni počitek mi je omogočil, da sem uredil določene stvari v glavi. Turizem je postal neoseben. Zato se moramo v pokoronskem obdobju vrniti k prvinskemu turizmu, v katerem je v ospredju človek, ne dobiček.
Kako težko leto čaka turistične delavce, ki so sicer znani po vztrajnosti, trdem delu, odrekanju?
Slovenija bo krizo v turizmu lažje preživela, ker je večina turistične ponudbe v zasebnih rokah. Najbolj bodo prizadete velike potovalne agencije in mednarodne hotelske verige, ponudniki križarjenja in letalska podjetja. Mi pa vsega tega nimamo. Še to srečo imamo, da smo obkroženi z državami, ki so razmeroma dobro prešle krizo, razen Italije, pa še tam je imela obmejna pokrajina Furlanija Julijska Krajina podobno situacijo kot mi. Res je, da so letalske povezave v sodobnem svetu pomembne in potrebne za povezave z drugimi celinami pa tudi z evropskimi državami. V slovenskem turizmu so dobre letalske povezave še posebno pomembne za kongresni turizem, ki bo pri nas za okrevanje potreboval največ časa. Imamo pa srečo, da smo pretežno avtomobilska destinacija, saj imamo razmeroma dobro povezavo z avtocestami in k nam lahko precej hitro pridejo turisti z vseh koncev Evrope, predvsem iz Nemčije, od koder k nam pride na počitnice največ turistov. Izjemno močen segment, ki bo v pokoronskem kriznem obdobju za Slovenijo vse bolj pomemben, je tudi avtodomarski turizem. Lastniki avtodomov pa so ljudje z nadpovprečno visoko kupno močjo, ki imajo odgovoren odnos do okolja.
Vse sile so trenutno usmerjene v promocijo naše države. Lahko posamezni državljan reši slovenski turizem?
Veste kaj, domači turist nikoli ne more rešiti turizma. Mi moramo razumeti, da je slovenski turizem izvozna panoga. Bled, Portorož, Kranjska Gora – to so destinacije, kjer je 90 odstotkov tujcev. Res pa je, da domači gost lahko reši usodo recimo manjšeg kmečkega turizma. Pomembno je tudi, da bomo obiskovali podeželje, saj to pomeni, da bomo denar nesli tja, kar bo imelo več pozitivnih posledic: ljudje bodo ostali na podeželju, dostojno bodo preživeli, predvsem obmejnim območjem bi morali dati več poudarka, saj tam živijo tudi mladi, ne le stari. Turizem je večplasten. Prvo obdobje pa bo pomembno, saj bodo Slovenci spet spoznali svojo deželo.
Kako prepričati Slovenca, naj ostane doma, kaj mu je treba ponuditi, kakšen gost je Slovenec?
Mi smo izredno zahtevni gostje, zelo dobro smo obveščeni o cenah pa tudi o kakovosti ponudbe. Mi smo že skoraj taki kot Nemci, ki tehtajo, koliko dobiš za svoj denar.
Zgodovina se ponavlja, podoben poziv, naj Slovenci dopustujemo doma, je prišel tudi po osamosvojitvi. Res je, da so danes okoliščine drugačne kot takrat, pa vendarle …
Veste kaj, malo je žalostno, da je domači gost vedno rezervni turist. Dokler ljudje čutijo, da so rezerva … Spomnim se, da se je podobno že zgodilo, ko so v nekem hotelu rekli, da čakajo, da pridejo Italijani. Denar je od vseh enak, sploh zdaj, ko imamo evro. Človek čuti, če je dobrodošel. Leta 1991 sem opazil, da so bili lokali, ki so bili spoštljivi do svojih gostov, takoj polni. Kakovost v turizmu se najbolj natančno meri po gostih, ki se vračajo.
Država ravno v tem mesecu praznuje 29. rojstni dan. Ne moremo reči, da je naš turizem spet na začetku, res pa je, da potrebuje denarno in moralno spodbudo za ponoven zagon. Na čem bi bilo treba graditi? Veliko slišimo o butičnem turizmu.
Za krajši čas malo odpišimo butični turizem. Vsak turist, ki bo prišel, bo dobrodošel. Dolgoročno pa moramo ohraniti butičnost, ker se bodo turistični tokovi vrnili. Strateško se ne bi usmeril v najvišji prestižni turizem, ampak bi ciljal na srednji višji sloj, to so intelektualci: izobraženi, ki imajo dostojne prihodke, poleg tega znajo ceniti in čuvati okolje in nam ne bodo smetili države. Jaz pravim, da je Slovenija najlepša država na svetu. Mi moramo sami z oblikovanjem ponudbe privabiti turiste, kakršne si želimo.
Med epidemijo ste imeli veliko časa, potovali ste lahko le po spominih. Ste morda med brskanjem po starih potovanjih naleteli na državo, po kateri bi se lahko zgledovala Slovenija?
Jaz mislim, da imamo dovolj domačega znanja, tudi naši strokovnjaki predavajo v tujini. O tem, da je naše znanje na visoki ravni, pričajo številna mednarodna priznanja, ki jih dobivajo organizacije STO, Turizem Ljubljana, Bled. Imamo dovolj znanja, le vlada mora združiti vse te ljudi na enem mestu. Treba bi bilo dobro razmislit o razvoju glamping turizma – to ni turizem za 365 dni, težko ga izkoristiš pozimi, tudi poletna neurja nam ne gredo na roko. Kdo bi pa bil rad v hiški na drevesu, ko veter lomi drevje?! Bolj sem naklonjen majhnim hiškam: nudijo udobje, lahko jih ogrevaš in so uporabne vse leto. Dobiš več udobja in varnosti pred skrajnimi vremenskimi pojavi. Imaš teraso, ko dežuje, in še marsikaj. Slovenija ima dober koncept zelenega turizma. Veseli smo lahko, da nismo tako zanimivi za tuji kapital, ker bi nam pozidali okolje, kot se je to zgodilo denimo s Španijo.
Koliko časa bo potrebovala Slovenija, da bo prišla nazaj na turistični razcvet preteklega leta?
To je vprašanje za milijon dolarjev. Upam, da vsaj Ljubljana in Bled, ki sta se na vrhuncu sezone soočala s preveliko gnečo turistov, ne bosta prišla na isto raven. Jaz mislim, da bo najdlje potreboval kongresni turizem – tri leta. Naslednje leto imamo sicer dobre možnosti za promocijo. Predsedujemo Evropi in naši politiki imajo možnost, da se srečanja organizirajo na ravni celotne države, ne samo na Brdu. Slovenski politiki so lahko z denarjem davkoplačevalcev najboljši promotorji. To je ravno pravi čas.
Kam po Sloveniji pa bo vas vodil radovedni popotniški duh, imate načrte za poletje?
Jaz moram reči, da bom šel najprej v Belo krajino. Tam imam prijatelje, res pa je, da tudi drugod v Sloveniji ne poznam vsakega kotička. Zato me npr. že dolgo časa mika Zasavsko hribovje.
