Dominik S. Černjak v slovenskem turizmu deluje že skoraj tri desetletja. V okviru turistične društvene organiziranosti in Turistične zveze Slovenije je kot prostovoljec aktiven že 24 let. Turizem vidi kot trajnostno panogo in način sobivanja ter tako tudi deluje. Med drugim je kot začetnik organiziranega mladinskega turizma zaslužen za desetletja nepozabnih potovalnih spominov mladih pri odkrivanju sveta v okviru potovalnih doživetij potovalne agencije Collegium Mondial Travel, katere soustanovitelj je, v zadnjih letih pa ima izziv v revitalizaciji nekdanjih turističnih točk v trajnostne produkte z visoko dodano vrednostjo. Eden od teh uspešnih projektov je tudi revitalizacija jezera Jasna, kjer vodi Jasna Chalet Resort. Z njim smo se pogovarjali o turizmu ob jezerih ter fokusu njegovega že drugega mandata na čelu Turistične zveze Slovenije.
Jezera so bistveni element nekaterih najbolj priljubljenih svetovnih turističnih destinacij, tudi slovenskih. Zakaj je tako?
Narava je naš resnični dom. Še posebno voda vedno privlači, vedno je atraktivna. Ne samo da predstavlja življenje, tudi hladi, zdravi in omogoča nešteto drugih načinov preživljanja prostega časa. Jezera imajo posebno mesto, saj veljajo za poseben del vodnega sistema, sploh alpska jezera in jezera, obdana z gozdom. So vir naše pitne vode. Pomembno je, kako zanje celostno skrbimo. V raziskavi, ki so jo nedavno objavili v znanstveni reviji PLOS Biology, je ekipa raziskovalcev z Univerze v Cambridgeu pod vodstvom profesorja Andrewa Tanentzapa na vzorcu 67 evropskih jezer (Blejsko v Sloveniji) ugotovila, da je bila koncentracija mikrodelcev v jezerih na območjih, kjer je večja človeška aktivnost, večja za kar štirikrat, na območjih, kjer je manj gozdnih površin, pa je bila podvojena. Seveda je stanje odvisno od jezera do jezera. V Sloveniji jezera večinoma ležijo v zelo lepih, naravnih okoljih, zato je privlačnost še toliko večja.
Prav zato je pri jezerskem turizmu še toliko bolj pomembna trajnostna komponenta, saj gre za ekološko občutljiva naravna območja. V Triglavskih jezerih se denimo sploh ne sme kopati. Kako doseči ravnovesje med gospodarskimi koristmi, ki jih prinaša turistična industrija, ter ohranjanjem okoljskih vrednot in blaginje skupnosti?
Na prvem mestu je vedno konsenz, pri katerem gre za različne dejavnike. Prvi je interes lokalnega prebivalstva in varovanja naše naravne dediščine, nato interes lokalne skupnosti, saj vemo, da se mora lokalni interes dopolniti tudi z gospodarskim delom, tretja komponenta pa so dolgoročni dogovori, saj je treba jasno doreči cilje sobivanja na posamezni lokaciji. Vse to terja kompromis.
Kar se tiče jezera Jasna, smo se dogovorili, da ustvarimo odprto zeleno cono, odvrnemo plastiko od jezera in usmerjamo obisk. Skrbimo, da jezero ohranjamo zelo hladno, tako ne spodbujamo kopanja, pač pa samo osvežitev.
Ključni dokument vsebuje dogovor, da gre za območje turizma, na katerem želimo turistične dejavnosti. Vse izhaja iz skupnega dogovora, konsenza. Pomembno je, da ta temelji na dolgoročni razvojni strategiji. Stvari se ne zgodijo čez noč.
Direktor Turistično-gostinske zbornice Slovenije Fedja Pobegajlo je jezero Jasna označil za primer dobre prakse, kako strateške usmeritve nacionalnega ravni prenesti na podjetniško. Zakaj je jezero Jasna šolski primer trajnostnega projekta?
V okviru evropskega projekta HealAlps, v katerem so bili ključni partnerji Italija, Slovenija, Avstrija, Nemčija, Francija, se pravi vse države, ki so osredotočene na zeleni turizem, so pripravili priročnik o tem, kako se lotiti trajnostnih produktov na posamezni destinaciji. Za to so porabili tri leta in tri milijone evrov. Priročnik svetuje, da je treba najprej pogledati, kakšne so dolgoročne strategije razvoja, potem nacionalno zgodbo, trende in vsebine, nato pa vse skupaj povezati z ostalimi aktivnostmi; od varovanja zdravja, mobilnosti ljudi, gibalnih navad … Ko so priročnik predstavljali, so izpostavili tudi primere dobrih praks. Ob zaključku naše predstavitve mi je nosilec projekta v šali rekel: »Še dobro, da vas nismo prej spoznali, drugače ne bi imeli kaj delati tri leta.« Nato je izpostavil, da smo eden najboljših primerov dobre prakse v vseh evropskih Alpah glede na način, kako smo se lotili celotnega procesa.
Jasna je zgrajena v dogovoru z lokalno skupnostjo, Ministrstvom za turizem RS in Slovensko turistično organizacijo. V postopku priprave smo porabili skoraj pet let, da smo dobili vsa soglasja, ki jih je bilo kar 123. Tako dolgo je trajalo, ker smo toliko časa usklajevali vsebine, ne zato, ker smo čakali na soglasja. Res pa je, da še dve čakamo že pet let.
Jasna je bila zaradi sporov med nekdanjimi lastniki in lokalno skupnostjo zaprta skoraj 15 let. Jezero je bilo zapuščeno. Ko se je občina pod novim županom lotevala sanacije, so imeli svoje vizije in strategije. Najprej smo se oglasili pri njih, še v času nakupa. Kakšne so njihove želje, v kateri smeri se želijo razvijati, ali so naše vizije prave. Potem smo se pogovorili tudi z upravno enoto, s tistim delom ministrstva za gospodarstvo, ki skrbi za turizem, ter Slovensko turistično organizacijo. Pozanimal sem se, kakšne so lokalne in slovenske razvojne strategije, ki sem jih večinoma že poznal, saj sem jih veliko tudi sooblikoval. Nato smo pogledali še evropske in svetovne strategije.
V Kranjski Gori so se odločili, da bodo na tem področju razvijali trajnostni turizem, zeleno zgodbo v sobivanju odprtega tipa. Slovenska turistična strategija je govorila o nadgradnji zelene zgodbe, o trajnostnem in zelenem turizmu pa govorita tudi evropska in svetovna strategija. Našo zgodbo smo najprej jasno dodelali na papirju, nato smo se obrnili na stroko.
Glavni vodnik skozi našo trajnostno revitalizacijo je bil dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta v Ljubljani, ki velja za največjega strokovnjaka na svetu za podnebne spremembe v gozdnem prostoru. Razvili smo cel projekt dolgoročne revitalizacije Jasne, od samega ohranjanja jezera do gradnje novega habitata za naše glavne sosede: ribice, žabice in račke, lotili smo se tudi reševanja močvirnatih delov, dreves, ki so se že sušila, do projekta ozelenitve Jasne, ki bo trajal skoraj 20 let. Zdaj sadimo avtohtone in energetsko primerne rastline.
Danes imamo v Kranjski Gori projekt revitalizacije jezera v prvih štirih fazah od sedmih. Trenutno je to eden najbolj trajnostnih turističnih produktov z visoko dodano vrednostjo. Zgodbo pod naslovom Ohranimo zeleno smo želeli monetizirati, in to ne samo s finančnega vidika, pač pa tudi vsebine. Smo skoraj brez izpustov CO2, energetsko nepotratni, skratka, na zadeve smo pogledali širše, kar je na koncu pripeljalo do tega, da so ljudje našo zgodbo sprejeli. Zanjo so pripravljeni plačati več, in to ne samo tujci. Izjemno nas veseli, da imamo skoraj polovico domačih gostov. Vedno moraš biti najbolj prepoznan v tujini, da te doma začnejo razumeti, to je slovensko nepisano pravilo. Samo v zadnjih 18 mesecih smo dobili šest mednarodnih in domačih nagrad in priznanj, kar potrjuje, da smo na pravi poti. Zeleno zgodbo moraš vedno graditi, združevati in negovati. Začenši z vzgojo svojega osebja, gostov in širšega in ožjega okolja, v katerem deluješ, do informiranja gostov.
Navdušuje tudi vaše sodelovanje s strokovnjaki s številnih področij. Verjetno učinkovit razvoj jezerskega turizma brez tega sploh ni mogoč?
V resnici ničesar ni mogoče narediti brez sodelovanja stroke, ker težko najdeš nekoga, ki ima sam vso pamet tega sveta. Jaz se vedno učim, z veseljem si ogledujem primere dobrih praks. Sodelujemo s stroko, povezujemo se s srednjimi šolami, fakultetami glede izobraževanja kadrov, povezujemo se z raznimi inštituti, s katerimi govorimo o sodelovanju na področju zelenih vsebin.
Nazadnje smo intenzivno sodelovali z Inštitutom za balneologijo in klimatologijo Univerze v Mariboru. To se mi zdi nujno, saj stroka daje temelj, podlago, vsebino. Zraven je seveda potreben še ekonomski pogled. Mi dovolj uspešno združujemo oba svetova v dobrobit obiskovalcev in lokalnega prebivalstva.
Ker je tema naše revije jezerski turizem, vas sprašujem, kaj je bistveno za njegov trajnostni razvoj. Zanima nas konkreten primer jezera Jasna. Kako jezero ščitite pred pretiranim vplivom turizma?
Ključni je dogovor na lokalni ravni o tem, kaj želi z določenim jezerom početi. Ko se določi vsebina, je treba zgraditi primerno infrastrukturo; parkirišča poti, kanalizacijo, vodovod. Vse ostalo je bistveno lažje. In občina Kranjska Gora je v svoji strategiji turizma 2015–2015 med prioritetnimi infrastrukturnimi projekti, ki povečujejo konkurenčnost destinacije, opredelila tudi Športno-rekreativni park Jasna v porečju Pišnice – urejanje hudournika, brežin in okolice; park ima izjemen pomen za dodatno ponudbo poletnega turizma na destinaciji, za oblikovanje nove, privlačne ponudbe, ki bo zadržala goste na destinaciji dlje, predstavlja nova delovna mesta (vzdrževanje, gostinstvo, vodništvo …) ter trajnostno urejeno območje jezera v Jasni in porečja Pišnice. Pri tem v svoji strategiji trajnostnega razvoja do leta 2030 občina Kranjska Gora navaja tudi ukrepe monitoringa obiska, opredelitev nosilne zmogljivosti, režimov rabe in parkiranja, nadaljnjo sanacijo in urejanje jezer, javni prevoz, vse z namenom trajnostne dodane vrednosti.
V naslednji fazi pride na vrsto podrobnejši del: uredili smo nabrežine, ki smo jih utrjevali samo z lokalnim materiali, del smojih sanirali in po navodilih stroke na najbolj mirnem severnem delu postavili naravni habitat in gnezdišča za vse naše vodne prebivalce. Povezali smo se z ribiško družino in poskrbeli, da vsako leto dopolnijo ribji zarod. Na našem delu obale smo reševali dotok nekdanjih greznic, ki so bile nad nami in ob deževju še vedno pritekajo, kar povzroča povečano alganje. Tudi to smo rešili, in sicer z vgradnjo naravnih filtrov. Kar se tiče vode, s sproščanjem zapornice skrbimo, da se jezero ne segreva. Tudi tukaj je bil potreben konsenz, da se ljudje v jezeru ne bodo kopali, pač pa samo osvežili. Kar se tiče sistema luči, so vse luči okoli našega dela jezera regulirane na tri tisoč kelvinov, kar je najbližji približek sončni svetlobi. Zvečer večino luči okoli našega dela jezera ugašamo, da smo čim manj moteči za zaščitene netopirje v bližnji mali Pišnici, kjer prebivajo kot še ena trajnostna vsebina pri trajnostni revitalizaciji Jasne.
Seveda se izogibamo plastiki in v Jasna Chalet Resortu ni mogoče kupiti pijače v plastenki. Še več, imamo svoj pitnik za vodo, kjer omogočamo brezplačno natakanje vode za obiskovalce in pohodnike. Pa tudi marsikaterega domačega ljubljenčka napojimo. Dvakrat na leto, po vsaki sezoni, imamo čistilno akcijo, v večjem obsegu vabimo še potapljače. Nenehno izvajamo monitoring jezera in gledamo, kaj se z njim dogaja. Solastniki smo skupaj z lokalno skupnostjo, zato usklajeno skrbimo za to, da je jezero čim manj obremenjeno.
Imamo svoj sanatorij za revitalizacijo pomrznjenih bodik, ptičje valilnice na delih gozdička, ki smo jih izčistili z namenom, da avtohtonim vrstam dreves – macesen, bukev – omogočimo več življenjskega prostora.
Vidim, da je pomembna čisto vsaka podrobnost. Zaradi staranja prebivalstva in klimatskih sprememb je morje kot destinacija v upadanju, jezerski turizem in alpski turizem pa sta nova vodilna trenda. Slovenija z več kot 300 jezeri ima ogromne naravne danosti. Kaj bi morali storiti, da bi postala tako uspešna jezerska počitniška destinacija, kakršna je denimo Avstrija?
Avstrija je dober primer, vendar ne moremo imeti identične zgodbe, saj ima vsaka država svoje posebnosti. Osebno ne zagovarjam avstrijskega modela, saj tam najprej zgradijo vso infrastrukturo okoli jezera, potem do njega zaprejo dostop. Prost dostop do jezera/narave je ena naših komparativnih prednosti. Če se vrnem k Jasni, bi poudaril, da smo se z Občino dogovorili o odprti zeleni coni, da vidimo, kako to deluje. Pri nas obiskovalcu ni treba ločevati, kje je javno in kje zasebno.
Del slovenskih jezer je precej neizkoriščen, saj smo se ukvarjali predvsem z morjem, termami ter gorami, kjer smučamo, z jezeri pa ne. Če že, smo reklamirali samo Bled in Bohinj, ostala jezera pa so razmeroma zapostavljena, čeprav so lokalno precej dobro obiskana.
Kaj bi se moralo zgoditi pri nas? Dobiti bi morali celostno strategijo izvajanja aktivnosti ob jezerih, kar pomeni, da je treba imeti pravilno zakonodajo, ki določene stvari omejuje in varuje, predvsem pa določene stvari tudi dovoljuje. Ne moreš se iti turizma, če vse prepoveš in ničesar ne dovoliš. Ko se bomo odločili, kaj hočemo ob jezerih početi, bo vse lažje.
V študiju Turizem 2025, ki ga je pripravila Svetovna turistična organizacija pri Združenih narodih, je bilo že leta 2010 ugotovljeno, da se Evropa stara in da se zaradi klimatskih sprememb menjajo trendi. Evropa kot taka se stara, milenijci, ki postajajo glavna populacija v turizmu, pa želijo imeti proaktivne počitnice, drugačne, kot so bile v preteklih 50 letih. Želijo počitnice v naravnem okolju; hiking, biking, skratka, biti aktivni, česar ne moreš početi na morju pri 40 stopnji Celzijah, saj se morje segreva.
Zanimiva se mi zdi tudi tvoja teza, da ni turistov nikoli preveč in da je pomembno samo, kako jih razporedimo? Bohinj z organizacijo javnega brezplačnega prevoza do jezera se mi zdi primer dobre prakse na tem področju. Kaj praviš?
V analizi Turizem 2025 napovedujejo, da bodo Alpe glavna turistična atrakcija Evrope. Obstajajo primeri ne najboljših praks, recimo Pireneji, ki so jih turisti dobesedno preplavili. Slovenija ima srečo, da pri nas trendi zaostajajo za dve do tri leta leta za ostalim delom Evrope, kar pomeni, da imamo dovolj časa, da se pametno pripravimo. Bohinj na primer že dela konkretno v pravi smeri. Občina Kranjska Gora ima dobro zapisano strategijo trajnostnega razvoja do leta 2030, a šteje konkretna uresničitev, pri čemer je pomembno, da so vsi ukrepi in koraki usklajeni med varovanjem naravnih danosti, interesi lokalne skupnosti ter razvojnih možnosti turizma kot zelo pomembne gospodarske dejavnosti. Predvsem pa na splošno velja, da morajo biti prihodnji koraki razvoja turizma pretehtani in usklajeni dolgoročno, ne ad hoc stvar navdiha.
Seveda menim, da je treba dostop do določenih naravnih znamenitosti vseeno omejiti. To narediš tako, da ljudem omogočiš, da si vnaprej kupijo karto, rezervirajo parkirno mesto. Blejski vintgar je na tem področju primer dobre prakse. Uvedli so omejeno število vstopov na destinacijo.
In za to prakso je zaslužno turistično društvo Gorje.
Tako je, mi (o. p. urednika turistična društva) smo že od nekdaj gonilna sila turizma. Samo tega si ne upamo priznati oziroma nam je nerodno, da bi se s tem pohvalili. Kdo pa drug? Že svojih 120 let smo gonilna sila slovenskega turizma.
Kar se tiče gorskih prelazov v Evropi, imajo določeno, koliko avtobusov, avtomobilov, motoristov gre lahko čeznje. Karto je treba kupiti vnaprej. Gre za to, da se stvari načrtuje, kar je izvedljivo, saj je danes vse na spletu. Prav je, da ljudi na to navadimo, da se nekam ne vozijo kar na slepo.
Drugi primer dobre prakse usmerjanja je definiranje vsebine posamezne destinacij, saj že na podlagi tega narediš nabor gostov. Od tod ideja iz Kranjske Gore, da smo od Inštituta za balneologijo in klimatologijo poskušali dobiti strokovno mnenje, da izpolnjujemo pogoje za klimatsko alpsko letovišče. Z zdravilnim turizmom in temu prilagojeno ponudbo smo že naredili neki vsebinski filter, kdo prihaja v te kraje. Seveda ni dovolj samo reči, da smo zdravilni. Veliko je treba narediti na konkretnih produktih na destinaciji, s čimer spet definiraš gosta. Ko je to narejeno, se lahko pogovarjaš o cenovni diferenciaciji.
Prvi korak k temu je bila terenska raziskava, ki smo jo 2021 izvajali v Jasni in je prinesla osupljive rezultate. Poudarki v strokovnem smislu:
- Določili smo protokol, ki očitno deluje pozitivno (celo statistično značilno!) na well-being in fiziološke pokazatelje, pri tem pa upoštevali State of Art na področju terapevtskega turizma.
- Uporabili smo samo klinično validirana orodja in meritve (vse: fiziološke IN psihološke) ter laboratorije za izvajanje meritev s področja medicinske biokemije.
- Interpretacijo so izvedli strokovnjaki z različnih področij.
Aprila ste že drugič prevzeli vodenje Turistične zveze Slovenije, vodilne slovenske prostovoljske organizacije na področju turizma. Pravite, da so prostovoljci postavili temelj zelene zgodbe v Sloveniji, ki je zdaj zgled tudi visokoturistično razvitim državam. Zakaj so prostovoljci v turizmu tako nepogrešljivi?
Če hočete državo urediti in očistiti tudi v najmanjšem kotičku, doseči razumevanje, kaj početi s turisti in zakaj je turizem dober, ter prilagoditi osnovno infrastrukturo, tega ne morete preprosto plačati.
Slovenija ima to srečo in prednost, da se je pri nas ohranila skoraj 120-letna tradicija urejanja kraja, s čimer so začela turistično-olepševalna društva. Skupina ozaveščenih meščanov oziroma prebivalcev se je odločila, da bodo postavili pravila in uredili svoj kraj. Predvsem zato, da bodo sami uživali v tem kraju, pa tudi, da bo ob obiskih prijetno tudi sosedom in drugim gostom. Ta tradicija predstavlja izjemno vrednost za sam turizem, saj imamo po njihovi zaslugi urejene turistične kraje, turistična društva pa imajo tudi dodano vrednost, ki je še ne znamo dovolj dobro prodati: to sta avtohtonost in lokalnost.
Moderni turisti oziroma turisti našega časa želijo destinacijo doživeti, jo občutiti, videti lokalne običaje, srečati lokalne ljudi, jesti lokalno hrano, spoznati lokalni način življenja. To je danes dodana vrednost, ki jo pričakujen milenijski turist. Sploh zato, ker v turizmu zaradi kadrovskih izzivov, in to ne samo pri nas, pač pa po vsem svetu, dela kader z vsega sveta. Srečati domačina bo že kar velika sreča oziroma velika dodana vrednost. In to lahko naredijo samo turistična društva.
Ko se pogovarjam s predstavniki iz drugih držav, ne morejo verjeti, da obstaja nekaj takega kot turistična društva. Turistični prostovoljci imamo problem, da se ne znamo pohvaliti, za marsikatero drugo inštitucijo pa smo samoumevni. Premalo je zavedanja, da je treba turistična društva negovati, razvijati in ohranjati.
Podarjate tri dodane vrednosti v turizmu: 1. avtentično/domače, 2. lokalno/trajnostjo in zdravilno v smislu preventive. Zeleno, ki te ljubim, zdravilno, bo rdeča nit vašega tokratnega mandata.
Zelena nit mojega oziroma mandata celotne ekipe je predvsem v ohranjanju tega, kar že imamo, s ciljem, da bodo turistična društva imela čim več od tega. Zraven prihajajo izzivi, ki so povezani s pomlajevanjem in novimi vsebinami ter še večjim sodelovanjem z lokalnimi skupnostmi, predvsem pa z večjo povezanostjo znotraj turističnih regijskih zvez in nacionalne zveze. Vedno je treba imeti neko povezovalno nit, in ta nit je zelena nit.
Stroka vidi nadgradnjo zelenega turizma v zdravilnost, kar pomeni, da je nekaj dobro za naše fizično in psihično zdravje. Uporabniki tovrstnega turizma so tisti, ki želijo delati na preventivi oziroma želijo izboljšati svoje počutje. Zdravilni turizem želimo vključiti v vse naše aktivnosti: a) delovanje turističnih društev, b) delovanje zveze, c) v vse bodoče dokumente, v katerih bo TZS sodelovala.
Slovenija ima izjemno ohranjeno pitno vodo, imamo 61 odstotkov gozda, v katerem se lahko prosto sprehajamo. V Kranjski Gori smo z znanstveno metodo dokazali, kakšen pozitiven vpliv ima gozd na nas. Društvom je treba omogočiti, da na svojo ponudbo, dogodke in vsebino gledajo skozi prizmo zdravilnosti. Naj omenim preprost primer: namesto da v trgovini kupiš sirup, raje skuhaš domači čaj. Vsak obiskovalec, tako tuji kot domači, bo raje poskusil domači čaj. S tem je res malo več dela, vendar je tudi razlika v ceni, ki jo lahko postaviš. Dodano vrednost dobiš nazaj, da ne govorim o doživetju, ki ga dobi gost. Tudi na hrano in spominke je treba gledati skozi zeleno zgodbo, nadgrajeno v zdravilno.
Polona Frelih
Fotografije: Osebni arhiv
