Iz solz Matere božje

0
266

»Ko bo izginila zadnja čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ne bo več čebel, ne bo opraševanja, rastlin, živali, ljudi.« (Albert Einstein)

Čebelarstvo na Ilirskobistriškem se ponaša z dolgo tradicijo. Dokumentirano sega v srednji vek, ko so morali kmetje, ki so se ukvarjali s čebelarstvom, fevdalnim gospodarjem poleg desetine dostaviti še čebelje izdelke: med, vosek in celo čebelje družine. Temu primerni so tudi običaji in navade, ki so se izoblikovali v stoletjih.

Sprva je bilo čebelarjenje silno preprosto. Čebelarilo se je s pomočjo drevesnih dupel, zbitih lesenih zabojev, slamnatih ali iz šibja pletenih panjev.

Na dan velikega šmarna so verniki prinašali k blagoslovu le cvetje, zelišča in dišavnice, zadnja leta pa prinašajo čebelarji na ta dan v znak zahvale med.

Pri razvoju čebelarstva na visoki strokovni ravni pa je pozneje odigral pomembno vlogo domačin Anton Žnideršič (1874–1947), zapriseženi čebelar, gospodarstvenik in izumitelj, ki si je prizadeval za odpravo pomanjkljivosti kmečkega čebelarstva in neustreznosti takrat najbolj razširjenega panja ‘kranjiča’, neprimernega za trgovsko poslovanje in prevažanje čebel na pašo. Preizkušal je različne modele, jih izboljševal in nadgrajeval ter leta 1910 predstavil svoj ‘Alberti-Žnideršičev panj’, s katerim mu je uspelo prepričati čebelarje, da se da z njim umno čebelariti, pri tem pa ohranjati nepoškodovane čebelje družine in doseči izjemno kakovost medu. Žnideršičev panj, kratko imenovan AŽ panj, se je hitro uveljavil. Zanj je prejel številna priznanja in odlikovanja. Čebelarstvo je pričelo pridobivati veljavo. Leta 1908 so z Žnideršičevo pomočjo v Ilirski Bistrici ustanovili Čebelarsko zadrugo, edino na Kranjskem, kjer so lahko čebelarji nabavljali čebelarsko opremo. Delovanje čebelarjev je omejila prva svetovna vojna. Po vojni smo prešli pod italijansko oblast, ki je prepovedala delovanje vseh slovenskih društev. Žalostna usoda je doletela tudi čebelarsko društvo.

Stara legenda pravi, da so čebele nastale iz solz Matere božje, ko je pod križem objokovala mrtvega sina, zato velja za gospodarico in varuhinjo čebel.

Tudi v obdobjih, ko so koledarji nastajali le pod spretnimi prsti pisarjev, se je človek enkrat na leto, na veliki šmaren, odtrgal od dela in se odpravil na božjo pot. Ljudje iz naših krajev so v tistih časih množično romali na Trsat, v sosednjo Hrvaško. Seveda potovanje ni bilo nič kaj prijetno in je trajalo več dni. Na pot so se podali peš, z vozovi, popotno culico, v katero so dali hrano, ki so jo premogli doma, in palico, s katero so si utirali pot. Italijanska zasedba naših krajev je romanje še otežila. Njihovi stiski je prisluhnil takratni kaplan Milan Grlj (1904–1981), ki se je uprl tujejezičnim pritiskom in kljuboval prepovedim ter še naprej pridigal v slovenskem jeziku, spodbujal slovensko govorico in pesem ter se lotil zidave romarske cerkvice na Sozah, vasi na vzhodu Brkinov. Gručasto naselje na slemenu nad umetnim jezerom Mola še danes šteje le peščico domačij, na najvišji točki pa leži romarska cerkvica, zgrajena leta 1938. Njena okna krasijo gotski zaključki. Kamniti baročni oltar je bil leta 1943 prenesen iz Opatije. Krasi ga Layerjeva reprodukcija Matere božje z Jezusom, ki jo je uspelo leta 1938 duhovniku pretihotapiti pod vagonom vlaka iz Jugoslavije prek Rapalske meje, zato jo je pozneje v svojih pridigah večkrat imenoval Marija pribežnica. Kljub prepovedim zbiranja je duhovniku uspelo, da so Marijino podobo na za to priložnost posebej izdelanem lesenem oltarju istega leta v procesiji prenesli iz Harij na Soze ter cerkev blagoslovili.

Sprva so ljudje na dan velikega šmarna prinašali k blagoslovu le cvetje, zelišča in dišavnice, ki so jih utrgali med potjo. Ker pa vsega tega brez čebel ne bi bilo, zadnja leta prinesejo čebelarji na ta dan v znak zahvale med, da bodo čebele zdrave, se bodo plodile in prinesle obilo medu.

Šaljiva poslikava na panjskih končnicah.

Po izročilu je ustvaril čebele sam bog, zato v njihov čebelnjak nikoli ne udari strela. Trešči pa v dom os, čmrljev in sršenov, ki jih je ustvaril hudič, hoteč tekmovati z bogom, ko je vdahnil čebelam življenje. Čebele simbolizirajo čistost, svetost, devištvo in samski stan ter po ljudski veri živijo v bližini dobrih ljudi. Stara legenda pravi, da so nastale iz solz Matere božje, ko je pod križem objokovala mrtvega sina, zato velja za gospodarico in varuhinjo čebel.

Čas je naredil svoje in romarji že zdavnaj ne romajo peš, s popotno culico ali bisago. Nekateri običaji in navade pa so se ohranili do dan današnjih dni, tudi po zaslugi članov Kulturno etnološko-turistično-športnega društva Alojz Mihelčič iz Harij, ki vsako leto 15. avgusta, organizirajo prireditev ‘Gremo na božjo pot’. Poskrbijo za hudomušno obarvan program, šopke cvetlic in dišavnic, ki po izročilu prejemnika varujejo pred točo in močo, boleznijo ter ‘slabimi očmi’, in po končanih verskih slovesnostih še za prijetno druženje ob zvokih harmonike in ljudske pesmi.

Ko je leta 1998 obiskal Slovenijo sin pokojne angleške kraljice princ Charles, je v dar prejel velik čebelnjak z desetimi poslikanimi panjskimi končnicami.

Ko je leta 1998 obiskal Slovenijo sin pokojne angleške kraljice princ Charles, mu je takratni slovenski predsednik Milan Kučan na Brdu pri Kranju priredil slavnostno večerjo in ga v zdravici pozdravil kot prijatelja in filantropa, ki mu ni vseeno za prihodnost planeta. Ob tej priložnosti ga je obdaroval z velikim čebelnjakom z desetimi poslikanimi panjskimi končnicami. Poslikave so delo Bistričana Romea Volka, vsestranskega raziskovalca ljudskega izročila, poustvarjalca in umetnika, čigar dela temeljijo na zapuščini naših prednikov.

Pri razvoju čebelarstva je pomembno vlogo odigral domačin Anton Žnidaršič (1874-1947)

Med tem časom je postal princ Charles kralj Karel III., čebelnjak pa še vedno stoji na enem izmed njegovih posesti in menda njegovo veličanstvo v njem pridno čebelari. Kdo ve, mogoče se celo pogovarja s čebelami, kajti za čebele že od nekdaj velja, da se je z njimi mogoče pogovarjati in jim zaupati vse, kar skrivamo globoko v duši.

Besedilo: Alenka Volk Penko, KETŠD A. Mihelčič Harije

Fotografije: KETŠD A. Mihelčič Harije

 

 

Prejšen članekDominik S. Černjak, predsednik TZS: »Ko se bomo odločili, kaj hočemo početi ob jezerih, bo vse lažje«
Naslednji članek101 slovensko jezero Mance Korelc

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here