Društva bi morala biti pogosteje vključena v razvoj turistične ponudbe

Barbara Podpečan Jesenšek, predsednica Turistične zveze Gornjega Posočja (TZGP), si želi, da bi imela zveza in društva, ki spadajo pod njeno okrilje, jasnejšo in vidnejšo vlogo pri soustvarjanju turistične ponudbe območja, kjer delujejo. Želi si, da bi bili pogosteje vključeni v turistične projekte občin in zavoda za turizem; v zvezi in društvih so ljudje, ki premorejo veliko znanja in izkušenj, poudarja. A kaj, ko so ta prepogosto spregledana in premalo cenjena.

TZ Gornjega Posočja je bila ustanovljena je leta 1990. Združuje 39 turističnih in drugih društev, povezanih s turizmom, na območju občin Tolmin, Kobarid in Bovec. Kakor je med drugim zapisano v statutu zveze, je nastala iz potrebe »po povezanem in ciljno usmerjenem delovanju na področju razvoja turizma in turistične promocije«. Deluje v smeri čim učinkovitejšega razvoja turistične društvene organizacije, za uveljavljanje njenega pomena in vloge ter za družbeno vrednotenje prostovoljnega dela. Zavzema se za vrednote ohranjanja kulturne, naravne in drugih vrst dediščine, njihovo vrednotenje in promocijo, ustrezno vključevanje v turistično ponudbo in oblikovanje integralnih turističnih proizvodov. Prizadeva si za sodobne in avtentične proizvode, ki temeljijo na doživetjih in zgodbah ter sledijo konceptu trajnostnega razvoja. Zveza skrbi za kakovost društvenih aktivnosti in za strokovnost dela, za kar si prizadeva z izobraževanjem članov. Zveza si je zadala vrsto nalog, ki sledijo razmeram na področju turizma in društvene dejavnosti. A njihovo uresničevanje je v praksi pogosto dokaj težavno, pravi Barbara Podpečan Jesenšek.

Društva skrbijo večinoma za prireditve

Društva, ki so včlanjena v TZGP, se poleg skrbi za urejanje svojih krajev večinoma ukvarjajo z organizacijo in izvedbo različnih prireditev, ki temeljijo na lokalni dediščini; med njimi so znane in dobro obiskane Noč na jezeru v Mostu na Soči, Puntarski dnevi v Tolminu, Čomparska noč v Bovcu, Kmečke igre v Čezsoči …; zveza sodeluje tudi pri nekaterih drugih prireditvah v Posočju, kot je kulinarični Jestival v Kobaridu. »Redkeje pa društva skrbijo (tudi) za drugo turistično ponudbo – ob tem velja omeniti društvo Baška dediščina, ki ohranja in promovira tehniško dediščino na območju Baške grape, uredili so tudi znano tematsko pot Na svoji zemlji (ta povezuje dediščino kultnega filma Na svoji zemlji z območjem Baške grape, kjer je bila posneta večina prizorov, op. p.); tudi bovško turistično društvo je uredilo nekaj etnoloških poti. Za urejanje tematskih poti je mogoče dobiti sredstva, veliko teže pa tudi za njihovo vzdrževanje; društva za kaj takega preprosto nimajo dovolj denarja. Tudi za marsikaj drugega ne, pri čemer je delo, ki se ga lotevajo, zahtevno, odgovornost, ki jo prevzamejo z njim, pa velika. Zato moramo v društvih in na zvezi paziti, da si ne nakopljemo nalog, ki jih ni mogoče ustrezno izpeljati, saj predsednik društva/zveze odgovarja s svojim premoženjem. Ob tem se čedalje pogosteje poraja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno, da bi delovanje zveze deloma prešlo na poklicno raven. Tako bi bile možnosti za vidnejši prispevek k turističnemu razvoju bistveno večje,« razmišlja predsednica TZGP.

Podcenjeno prostovoljno delo

Turistična društva so za razvoj turizma na nekem območju zelo pomembna, je prepričana Barbara Podpečan Jesenšek. »Navsezadnje smo v društvih ljudje z zelo veliko znanja in izkušnjami, svojimi socialnimi mrežami, poznanstvi … Kljub temu se mi zdi, da številni menijo, da delamo prostovoljno zato, ker nimamo početi nič pametnejšega. Zato svoje člane spodbujamo, naj vestno zapisujejo, koliko prostovoljskih ur opravijo. Zakon o prostovoljcih je njihovo delo ustrezno ovrednotil; ni razloga, da bi bilo to delo manj vredno kot katero koli drugo.« Želi si, da bi jih javni sektor, pristojen za razvoj turizma, sistematično vključeval v turističnih razvoj Posočja. »Da bi nas tiste, za katere vedo, da dobro delamo, vključevali v svoje projekte, najemali kot zunanje izvajalce … Saj si vendarle želimo delati.« Poleg tega so člani društev odličen lakmusov papir za preverjanje potencialne uspešnosti ponudbe: »Če domačini ne bodo zadovoljni z neko stvarjo, ta ne bo zaživela. In člani društev so domačini, poznajo domačine …«

Ključna motivacija: delo z ljudmi

Kaj pa jo motivira za delo v zvezi in društvu (je članica TD Most na Soči)? »To se sem in tja vprašam tudi sama,« se nasmehne. »Zelo rada delam z ljudmi, lepo je, ko vidiš, da so zadovoljni, ko je nekaj dobro narejeno.« In s turizmom je povezana že od otroštva, dodaja. »Odraščala sem v Dobrni, starem turističnem mestu. Moja stara mama je imela znano gostilno, tudi moja mama je bila gostinka.« V Posočje se je preselila pred dobrimi tridesetimi leti. V smehu pristavi, da to ni dovolj dolgo obdobje, »da bi dobila nov potni list. Tukaj so pri tem kar strogi!«

Med drugim je bila zaposlena v kobariški Mlekarni Planika, kjer je delala v laboratoriju in bila vodja proizvodnje (po izobrazbi je živinorejsko-veterinarski tehnik, pozneje pa je končala višješolski študij ekonomije, smer turizem). Zdaj je svobodnjakinja, sodeluje pa s Fundacijo BiT Planota, ki je stičišče za NVO (nevladne organizacije) goriške statistične regije, in kjer je bila pred časom tudi zaposlena v okviru javnih del. Stičišče si prizadeva za krepitev medsebojnega povezovanja in sodelovanja ter usposabljanja nevladnih organizacij v regiji, Barbara Podpečan Jesenšek pa poskuša tudi prek njega plesti vezi na področju turizma, ne samo v Posočju, temveč tudi na območju širše regije.

Kaj pa, ko je slabo vreme?

Območje, kjer deluje TZ Gornjega Posočja, je z dolino Soče med najlepšimi turističnimi deli Slovenije; odkar je Ana Roš ena najbolj znanih šefinj na svetu, se Kobarid blešči na svetovnem kulinaričnem zemljevidu … Izvzemši Ano Roš in Hišo Franko, ki sta zgodba zase, pa območje še zdaleč ne izkorišča priložnosti za razvoj uspešne kulinarične ponudbe, ki bi temeljila na številnih lokalnih posebnostih, meni sogovornica. Najuspešnejše turistične zgodbe območja so po njenem mnenju sicer ponudba aktivnosti na prostem (ribolov, rafting, pohodništvo, padalstvo) in festivali. »To so ponudbe s skupno zgodbo, medtem ko je preostala bolj kot ne razpršena.« V Posočju imajo turisti tudi premalo možnosti za zanimivo preživljanje deževnih dni. Tega se vsi zavedajo, naredi pa se le malo, da bi odpravili to pomanjkljivost. »V Tolminu je ob Soči, na primer, opustela stavba, v kateri bi bilo mogoče urediti interaktivni muzej dediščine s sodobnimi načini interpretacije, delavnicami … Takšnega projekta se lahko loti praviloma le občina; zveza in društva pa bi lahko zagotavljali pomemben del muzejskih vsebin,« razmišlja Barbara Podpečan Jesenšek.

Besedilo in foto: Mateja Gruden