Že od mladih nog je povezana z naravo. Njeno ljubezen do gob so najprej spodbudili starši – oče je zdaj upokojeni profesor molekularne genetike z Biotehniške fakultete, mama po izobrazbi tudi biologinja. Kot otrok je poznala več kot 40 vrst gob, navdušeno raziskovanje gobjega kraljestva pa ohranila vse življenje, tudi med turbulentnim odraščanjem, ko je kljub čustvenim stiskam in stranpotem neustrašno iskala sebe. Tedaj je prepotovala velik del Evrope in bila večkrat prepuščena svoji iznajdljivosti. Pri tem ji je prišlo prav ne le poznavanje gob, ampak tudi znanje nabiralništva. Oboje je še danes njen način življenja, a prava strast ostajajo gobe oziroma raziskovanje teh neverjetnih bitij. Njeno izredno zanimivo biografijo je zapisala Ana Schnabl v knjigi Zadnja vijoličasta bledivka.
Gobe so inteligentne, a tudi zelo samosvoje ‘prebivalke’ gozda, ki komunicirajo med sabo in z drugimi živimi bitji v njem, s katerimi si pomagajo, npr. tako, da v času suše prenašajo vlago tudi z zelo oddaljenih mest. Samo predvidevamo lahko, kje in kdaj bodo zrasle, saj na to vpliva veliko različnih dejavnikov – kar je tudi razlog, da mnogih vrst ne moremo gojiti, ampak uspevajo le v naravnem okolju. Mikologi opažajo, da nanje precej vplivajo človeško onesnaževanje, goloseki gozdnatih površin, tudi vremenski pogoji in globalne spremembe. »Večinoma so v gozdovih gobe vezane na najstarejša drevesa, katerih korenine sežejo daleč stran – micelij, ki je lahko en velik organizem, se razteza na več sto kvadratnih metrih, celo kilometrih. Če posekamo eno matično drevo, odgovorno za hranjenje več deset vrst podzemnih organizmov, gliv, jih ni več. Če so bili to recimo jurčki, lisičke ali golobice, ki so mikorizne gobe in potrebujejo simbionta, so šokirani ter prikrajšani za vir hrane, tako nekaj časa ne pridejo ven, lahko tudi propadejo. Ni nujno, da se micelij vedno obnovi. Škodi mu tudi suša, še najbolj pa močen veter in direktni žarki sonca, ki včasih dosežejo micelij, če se gob ne nabira pravilno, zato praviloma zakrijemo luknje z odpadlim listjem na rastišču,« pojasni.
Nevarne vrste
»Pri nas poznamo 6057 taksonov gliv, od tega 5595 vrst v vseslovenskem sistemu Boletus informaticus, kot nam je 26.3. 2024 pojasnil dr. Niki Ogris z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ob tem mikologi ves čas odkrivajo nove, za katere sprva še ne vedo, ali so užitne ali ne,« pravi. Slikajo jih, preučujejo pod mikroskopom in nekatere pošljejo na analizo DNK. »Gob, za katere vemo, da so smrtno strupene, je precej manj. V drugi veliki skupini so gobe, ki smrdijo, imajo ogaben okus ali so pretrde za uživanje. Strupenih je od tistih, ki jih poznamo, približno 30 odstotkov, od tega za približno nekaj več kot 30 vrst vemo, da so smrtno nevarne,« pojasni. »Med najnevarnejše vrste sodita zelena in koničasta mušnica. Za nepoznavalce so zelene mušnice (Amanita phalloides) še posebno zavajajoče, saj so od daleč zelo podobne priljubljenim zeleno obarvanim golobicam,« pove in nadaljuje: »Gobe so lahko med najbolj zdravilnimi ali najbolj strupenimi bitji v naravi, zato ni vredno tvegati. Zavedati se je treba, da se lahko prva znamenja zastrupitve pojavijo izjemno hitro – po najmanj 15 minutah ali največ dveh urah – pri lažjih zastrupitvah, spet druge gobe bodo udarile komaj čez 14 dni ali celo tri tedne. Za nevarne zastrupitve je značilen dolg inkubacijski čas, medtem na notranjih organih nastajajo (tudi) nepopravljive okvare. Najnevarnejše so tiste, ki povzročajo faloidni sindrom, mednje spadajo nekatere mušnice, kučmice in dežnički. Aktivni strupi v njih – amanitini, faloidin, viroidin – namreč uničujejo jetra in ledvice, jih ‘utekočinjajo’. Problem je, da ti strupi ne gredo iz krvi, ampak krožijo v njej in poškodujejo jetra vsakokrat, ko pridejo do njih. Zelo nevarne so tudi tiste, ki povzročajo orelaninski sindrom, npr. poljska in najlepša koprenka. Zastrupitev je zahrbtna, saj se simptomi pojavijo, ko je že prepozno, komaj po tednu, dveh ali treh – vmes imamo lahko samo blage prebavne težave, ki pa vodijo v hude ledvične in jetrne okvare.«
Tudi z užitnimi se lahko zastrupimo
Posebej opozarja tudi na gobe, ki so užitne, a nevarne zaradi napačnega načina konzerviranja oz. zamrzovanja ali če so stare, gnile, plesnive, prepojene z vodo. »V gobah se začnejo kmalu po tem, ko jih poberemo, kopičiti različni razkrojni produkti. Motnje, ki jih povzročajo take gobe, štejemo tudi med gastrointestinalne zastrupitve in so za telo lahko vseeno precej naporne,« pove in doda, da poleg tega gobe večinoma niso priporočljive redno, kot glavni del obroka, ampak le ‘začimba’, saj so praviloma težje prebavljive. »Gobe je treba obravnavati podobno kot meso. Če z njim kaj ni v redu, ga ne jemo, in tudi če ga gnilega prekuhamo, se bomo zastrupili z njim. Zato gob tudi ne smemo imeti v vrečki. V njej ne dihajo, saj so živi organizmi, ki potrebujejo kisik. V anaerobnih pogojih se hitreje razvijejo patogene bakterije.«
Črvi v gobah sami po sebi niso strupeni, so pa njihovi iztrebki, v katerih so bakterije. Zdrave, sveže gobe pred zamrzovanjem blanširamo ali popečemo na maščobi, da pobijemo trose plesni in bakterije v njih. »Goba, če ni toplotno obdelana, v skrinji še hitreje naprej razpada. Nujno jo pred tem dobro očistimo. Sama jih surovih ne zamrzujem, saj poznam precej primerov zastrupitve s surovimi gobami iz skrinje. Predvsem jih sušim, saj se mi zdi to najbolj varno in tako tudi najdlje zdržijo. Nato jih zmeljem v prah in kot začimbo dodajam rižoti, jajcem, mesu, v omake, golaž. Moje mešanice vsebujejo od 100 do 300 in več vrst gob. Veliko učinkovin v njih je tudi zdravilnih.«
Ob zastrupitvi
»Vsi, ki imajo kakršne koli simptome po gobah, morajo takoj na urgenco, to so nujni primeri,« je jasna. »Med čakanjem na zdravniško pomoč poskrbimo, da nevarno vsebino čim prej izbruhamo. Izgubljeno tekočino nadomeščamo z vodo ali nesladkanim čajem, nikakor ne z mlekom ali alkoholom, saj lahko poslabšamo stanje. Da pospešimo razstrupljanje, zastrupljencu ponudimo aktivno oglje. Ostanke zaužitih gob shranimo, da določimo njihovo vrsto. Na izpraznjenje prebavil pa morajo vsi, ki so uživali strupene gobe, četudi še nimajo simptomov.«
Zlata pravila gobarjenja
- Nabiramo in uživamo samo gobe, ki jih dobro poznamo in smo povsem prepričani, da so užitne.
- Ne uživamo podarjenih gob, razen če jih podari izkušen gobar, ki mu brezprizivno zaupamo. Nikoli ne nabiramo starih ali črvivih gob in tistih, ki rastejo blizu komunalnih odlagališč, rudnikov, cest, kmetijskih površin, sadovnjakov. V naravi pustimo premlade primerke gob, ki še nimajo razvite trosovnice in so neprepoznavne.
- Gob naj ne uživajo otroci do četrtega leta starosti in starejši ljudje, ki imajo gastrointestinalne težave ali alergije.
- Najbolje se je včlaniti v lokalno gobarsko društvo, kjer imajo redne sestanke in determinacije, tja ljudje prinesejo gobe, ki jih želijo spoznati. Skupaj jih pregledajo, določijo, svetujejo o uporabi. Razstave, ki jih prirejajo društva, so brezplačne.
Rastejo tudi pozimi in pomladi
»Čez zimo so nas razveseljevale zimske panjevke (Flammulina velutipes) in pozni zgručevci (Sarcomyxa serotina), obe vrsti veljata za pogojno užitni, zato je obvezna toplotna obdelava. V toplejših dneh februarja je bilo mogoče zaslediti tudi bukove ostrigarje (Pleurotus ostreatus),« pravi in nadaljuje: »V spomladanskem času so se letos že precej hitro pojavile marčne polževke (Hygrophorus marzuolus), celo razni smrčki (Morchella sp) so bili zelo zgodnji v marsikateri regiji Slovenije. Vsi so pogojno užitni in jih je treba toplotno obdelati. Pri smrčkih/mavrahih je treba tudi paziti, da se jih ne zamenja s podobnimi strupenimi vrstami, ki rastejo v istem letnem času – na primer pomladanski hrček (Gyromitra esculenta) ali orjaški hrček (Gyromitra gigas). Obe vsebujeta giromitrin, hlapljivo smrtno nevarno snov. Ravno tako je treba paziti, da jih ne zamenjamo s poveznjenim smrčkovcem (Verpa digitaliformis) in češkim smrčkovcem (Verpa bohemica). Vse štiri slednje vrste sodijo med zavarovane glive in so uvrščene na Rdeči seznam gliv Slovenije,« opozarja.
»Nekje od druge polovice aprila dalje lahko tudi pričakujemo majniške lepoglavke (Calocybe gambosa), v začetku maja pa žveplene lepoluknjičarje (Laetiporus sulphureus) – oba sta pogojno užitna. Njim se kmalu pridružijo že prve golobice (Russula sp) – pri katerih se užitnost razlikuje od vrste do vrste, poletni in borovi gobani/jurčki (Boletus reticulatus in Boletus pinophilus) in lisičke (Cantharellus sp) ter mnoge druge vrste gob proti koncu maja in v začetku junija, ko nastopi večji bum gobje raznovrstnosti.«
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Fotografije: Marko Ocepek, Mankica Kranjec, Kreativna baza, Katarinin arhiv
