Gozdna kopel: Svetova ljudi in narave sta neodtujljivo povezana

0
141

Japonci so, da bi ublažili stres vsakdanjega življenja, začeli izvajati t. i. širin joku ali gozdne kopeli, saj so spoznali, da nam doživljanje gozda z vsemi čuti prinaša vrsto zdravstvenih in psihičnih koristi. Tovrstna praksa čuječnosti se je prek ZDA prenesla tudi k nam, na posebnem vodenem sprehodu po gozdu pa se lahko začne prav vsak povezovati naravo na povsem drugačen način, kot je bil vajen dotlej.

Mateja pravi, da zdaj intenzivneje doživlja naravo.

Mateja Gruden vodi gozdne kopeli po konceptu Združenja za naravno in gozdno terapijo (Association of Nature and Forest Therapy – ANFT). Ta temelji na japonskem širin joku, poleg pozitivnih učinkov kopeli na človekovo zdravje pa zaobjame širši kontekst povezovanja človeka z naravo: »Sama pravim, da seže dlje, bliže preostali naravi. Ponuja nam možnost spoznanja, da sta svetova ljudi in narave tesno, neodtujljivo povezana. Da v naravi tudi sami nismo nikoli sami, saj nas obdaja gosto stkana mreža življenja, katere del smo tudi mi. Gozdna terapija ANFT ne zdravi samo človeka s pomočjo gozda oziroma narave, njena filozofija je vzajemna ‘pomoč’ človeka in narave, prepričanje, da se lahko oba svetova zdravita samo z roko v roki,« pojasni.

Mateja pod slapom na Bovškem

Sama je najprej začela odkrivati, kako odlično se počuti po času, preživetem v naravi, tako na mentalni kot fizični ravni – zlasti, ko gre v naravo sama. »Začela sem iskati članke in knjige na to temo in med drugim odkrila odlično knjigo Narava zdravi in popravi avtorice Florence Williams. Ta mi je odprla oči, da obstaja nekaj tako lepega, kot so gozdne kopeli oziroma terapije. Pred slabima dvema letoma sem pridobila certifikat vodnice gozdne terapije ANFT,« pravi.

Čutom dajemo prednost pred umom

Vsak sprehod po gozdu še ni (nujno) gozdna kopel. »Odvisno je, kako greš v gozd oz. kako si v gozdu,« pravi Mateja. »Če gremo v gozd na primer v družbi, zlasti da se naklepetamo, bosta v ospredju predvsem klepet, druženje. Če gremo sami (ali v družbi, a pretežno v tišini), je verjetnost, da bomo ozavestili in občutili gozd in dogajanje v njem, večja, toda … Ljudje smo povečini precej osredinjeni na svoj um. In ta zelo pogosto preglasi dogajanje okoli nas – tudi tedaj, ko smo sami in v naravi. Ne glede na vse to pa je seveda vsak sprehod v gozdu ali kjer koli v naravnem okolju blagodejen.«

Če je le mogoče, preživi nekaj časa v naravi.

Pa pri gozdni kopeli tudi objemamo drevesa? »Mislim, da so Finci na začetku pandemije ljudem svetovali, naj namesto drugih ljudi objemajo drevesa … Sicer pa je gozdna kopel oziroma terapija po konceptu ANFT, zasnovana po določenem sosledju. To je namenjeno ozaveščanju in utelesitvi naših čutov, temu, da nas umiri, zadrži v trenutku in nas prek različnih t. i. povabil (na primer:  prisluhnite zvokom narave, opazujte premikanje oblakov) poveže s preostalo naravo. Zakaj ‘preostalo naravo’? Ker smo tudi ljudje del narave, na kar pogosto pozabljamo,« pravi.

Krepi tudi zdravje

»Z raziskavami so ugotovili, da drevesa izločajo hlapljive aromatične snovi, fitocide, s katerimi se branijo pred škodljivci; te snovi pa imajo izjemno pozitiven učinek na človeka – ko jih vdihuje, se v telesu povečuje število t. i. celic ubijalk, ki zaznajo in uničijo potencialno nevarne celice, še preden bi te lahko začele škoditi organizmu,« pojasni.

»Po izsledkih številnih raziskav gozdna kopel vpliva na boljše delovanje imunskega sistema, manjše tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni, zmanjšano delovanje simpatičnega in povečano delovanje parasimpatičnega živčevja, znižanje krvnega tlaka, zmanjšano raven kortizola, upočasnitev srčnega utripa, obnovitev fizioloških odzivov, lažjo sprostitev in obnovo, boljše duševno zdravje in boljše kognitivne funkcije, zmanjšanje simptomov motnje pomanjkanja pozornosti (ADHD) … To so nekateri pozitivni učinki gozdnih kopeli, iz katerih je tudi mogoče sklepati, komu bi jo veljalo še posebno priporočiti. Sicer pa jo priporočam prav vsem,« pravi in doda, da je težko reči, da jo moramo izvajati redno, je pa dejstvo, da pogosteje, kot jo izvajamo ali vnašamo elemente gozdne kopeli v svoje preživljanje časa v naravi, boljši so učinki. Skozi vodeno kopel lahko doživimo preostalo naravo na način, kot ga mogoče še ne poznamo, in ga začenjamo tudi vnašati v svoje samostojne sprehode.

Praviloma kopel traja od dve do tri ure. V tem času se popolno odklopite.

»Praviloma kopel traja od dve do tri ure; v tem času se lahko človek res odklopi. Koncept je zasnovan na določenem sosledju, ki je zelo jasno utemeljeno in opredeljeno. Tako da lahko rečemo, da se odvija po enakem vzorcu – a z drugačnimi povabili. Po vsakem povabilu sledi t. i. krog deljenja. Ti krogi so sestavni del gozdnih kopeli oziroma terapije združenja ANFT; te krepijo človekov odnos s preostalo naravo, a tudi med ljudmi. Krog deljenja omogoča udeležencem, da delijo svoja opažanja in občutenja, s čimer tudi poglobijo izkustvo. T. i. čajna ceremonija pa udeležence polagoma vrne v vsakdanji svet.«

Zakaj je dobro, da je kopel vodena, pojasni z lastno izkušnjo in pravi, da tudi sama neprimerljivo lažje zapusti um in aktivira čute, ko jo pri tem nekdo vodi – pa čeprav je sama vodnica gozdne terapije. »Tedaj sem se res sposobna povsem ‘odkopiti’. Ko me nekdo drug pelje skozi proces, ko nekdo drug skrbi za čas, ko sedemo v kroge in se pogovarjamo … In tako je pri večini ljudi. Pred časom mi je udeleženka, ki je že od otroštva zelo veliko časa v naravi in se že dolgo zaveda njenega blagodejnega vpliva, po gozdni kopeli dejala: ‘Hvala. Nisem vedela, da je mogoče gozd doživeti tudi na tak način.’«

Vodnik ‘odpira vrata’

»V ospredju gozdne kopeli sicer ni telesna aktivnost; hoje je malo, po nezahtevnem terenu, v počasnem tempu. Tako je tudi namenjena resnično širokemu krogu ljudi, tako rekoč vsem. Če se odpravimo v naravo predvsem zato, da bi se temeljito razgibali, se bomo praviloma bolj ukvarjali s svojo telesno in mentalno zmogljivostjo in vzdržljivostjo; tako se bomo teže povezovali z njo. Je pa zdravnica in vodnica ANFT iz ZDA, Suzanne Bartlett Hackenmiller, napisala odlično knjigo The outdoor adventurer’s guide to forest bathing (kar bi lahko prevedli v Vodnik po gozdni kopeli za športne navdušence), v kateri navaja veliko predlogov, kako povezati gozdno kopel z določenimi športnimi aktivnostmi. Sama lahko potrdim, da je to zelo mogoče,« se nasmehne.

»Zelo pomembna premisa koncepta ANFT je tudi, da vodnik ni terapevt – terapevt je gozd oziroma narava. Vodnik samo odpira vrata vanj/-o. V partnerstvu z gozdom oz. naravo pospremi in podpre udeležence v procesu povezovanja s preostalo naravo. Vodnik ni učitelj, ki udeležencem pove, kaj morajo narediti in kako. Le povabi jih k recimo poslušanju vetra, kako to doživijo udeleženci, pa je stvar vsakega posameznika. Nič ni prav in nič narobe (ob spoštovanju drugih živih bitij, seveda), s čimer se zelo oddaljimo od konvencionalnega in uveljavljenega odnosa učitelj-učenec. Rekla bi, da je za vodnika izjemno pomembno, da je sam nenehno v procesu povezovanja s preostalo naravo; težko je namreč voditi druge skozi proces, ki ga sam nisi ponotranjil.«

Gozdna kopel temelji na prepričanju, da se lahko narava in človek zdravita samo z roko v roki.

Kaj pa če v bližini ni gozda? Lahko kopel izvajamo tudi v drugih naravnih okoljih? »Seveda,« odgovarja Mateja, »kjerkoli v naravi. V času prvega zaprtja družbe zaradi covida-19 sem imela z znanko kopel prek spleta – tako da sva obe sedeli ob oknu in opazovali drevje, travnik, nebo … Lepo je bilo. Veliko vodnikov z vsega sveta je začelo v času pandemije uspešno voditi gozdne kopeli prek spleta. Ampak sama sem tukaj nekoliko ‘staromodna’, nekako mi je ljubše, da smo z udeleženci skupaj tudi v fizičnem prostoru.«

Kopel lahko izvajamo v vseh letnih časih. Omejitev za izvedbo je pravzaprav malo – to so le recimo nevihte ali močnejši naliv, prehud mraz, sicer pa jo lahko izvajamo povečini kadar koli, pravi.

Kako pa jo izvaja sama? »Težko bi rekla, da jo izvajam sama, so pa povabila, o katerih sem govorila, postaja nepogrešljiv del tako rekoč vsakega preživljanja časa v naravi, ko sem v njej sama. Kar je zelo pogosto; če je le mogoče, sem v naravi vsak dan. In čeprav sem v njej skoraj vedno športno aktivna, to ne pomeni, da se ukvarjam samo s svojim srčnim utripom. Odkar sem v praksi odkrila gozdno kopel ANFT, neprimerljivo intenzivneje doživljam naravno okolje: poslušam veter, gledam listje, kako pleše v njem, ko je megla, jo občutim na obrazu, občutim razliko, ko hodim po skalah ali koreninah … In vedno pozdravim gozd, ko stopim vanj, pa tudi ni mi več nerodno, če malce poklepetam s kakšno bukvijo,« se nasmehne za konec.

Besedilo: Mateja Blažič Zemljič

Fotografije: Mateja Gruden, pexel.com

 

 

PUSTI SPOROČILO