Gregor Zupan, turistični vodnik: »Če tega ne počneš rad, je prenaporno, da bi se s tem ukvarjal!«

0
55

Gregor Zupan je član Združenja turističnih vodnikov, ki jih je koronska kriza izjemno prizadela. V času zaprtja je začel opozarjati, da bodo brez dela ostali številni visoko izobraženi in usposobljeni turistični delavci, ki so dobri v iskanju rešitev in vajeni stika z različnimi domačini in tujci. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako na eno od najtežjih preizkušenj v svojem življenju gleda s časovno distanco.

Od številnih turističnih delavcev v zadnjem času slišim, da so turisti postali zelo čudni. Kaj pravite na to?

Tehnologija omogoča, da lahko številni ljudje vse naredijo sami. Tisti, ki pridejo do nas, so najbolj zahtevni v vseh pomenih besede. Bodisi hočejo nekaj zelo strokovnega ali so organizacijsko nebogljeni. Na nas se obračajo tudi tisti, za katere je potovanje terapija. Tega skoraj nikoli ne rečemo na glas, a je to dejstvo.

Pred mnogimi leti sem imel čisto po naključju med potniki nekoga, ki mi je postavljal drugačna vprašanja. Izkazalo se je, da je psihiater. Zanimalo ga je, kako pri svojem delu rešujem skupinsko dinamiko in ostale stvari.

Ko sem vsaj deset let pozneje bral pritožbo nad drugim vodnikom z zahtevne poti po Afriki, sem videl, da je bil na poti isti potnik, ki pa se ni pritoževal. Poiskal sem ga, da mi poda svojo oceno potovanja. Za osebo, ki se je pritožila, je podal strokovno diagnozo. Pomiril me je, da naš vodnik ni naredil nič narobe.

Ali vedno odgovarjate na pritožbe strank?

Na svoje vodenje jih imam k sreči zelo malo, dosti manj kot eno pritožbo na leto. A pri delu v agencijah se srečujem s pripombami o različnih stvareh. Vsekakor se spodobi odgovoriti. Po Obligacijskem zakoniku smo to dolžni tudi uradno. Ljudje se pritožujejo zaradi različnih stvari. Nekoga je denimo motil avtobus. Rekel je, da mu je v Avstriji ves čas piskalo. Dobro je bilo, da mi je to povedal še med potjo in sem mu lahko razložil in pokazal, da piska avstrijsko cestninjenje za avtobuse in da ni z vozilom nič narobe. Spet nekdo drug se je pritožil agentu, da mu nisem dal časa za fotografiranje. Da to ni res, sem po naključju dokazal že vnaprej, saj sem agentu poslal fotografije, ki sem jih sam poleg vodenja posnel na istem potovanju.

So seveda tudi pritožbe gostov, da vodenje ni bilo dobro. Vedno je treba pogledati, ali je šlo le za različna pričakovanja ali vodnik res ni bil ustrezno pripravljen.

S turističnim vodenjem se ukvarja že 38. let.

To je zahteven poklic, kajne?

Seveda, predvsem pa je zelo raznovrsten. Vodnik počne sto različnih stvari. Imam državno licenco, za kar sem opravil izpit, obstajajo pa tudi lokalne licence, ki vodnikom omogočajo, da delamo zakonito. Eno je, če dobim otroke iz vrtca, da jim predstavim Ljubljano, ali če vodim Slovence, ki jih zanimajo materiali, s katerimi je Plečnik ustvarjal v Ljubljani. O tem seveda ne predavam jaz, pač pa poskrbim, da to naredi strokovnjak z ogromno znanja s tega področja. Zraven sem le kot nekdo, ki omogoča legalnost vodenja.

Obstajajo odlični primeri sodelovanja, recimo z Mestnim muzejem ob razstavi Rdeče in črno. Ko so si gostje ogledali razstavo, so se lahko kar pri njih prijavili na dodatna vodenja po poteh kongresa v Ljubljani.

Kadarkoli mi lahko zazvoni telefon in me pokliče kolega, ki ima trgovino v Ljubljani, in reče: »Tukaj imam dva Nemca, ki ju zanima Ljubljana. Ali lahko prideš in jima jo pokažeš?« Ko sem prišel, sem ugotovil, da gre za arhitekta in njegovega sina, ki sta si že sama ogledala Ljubljano. Ker vesta, kako pomemben je Plečnik – obisk se je zgodil, še preden je Plečnikova Ljubljana postala del Unescove svetovne kulturne dediščine –, sta želela še podrobneje spoznati ta vidik Ljubljane.

Turistično vodenje je vse našteto. Naš trg je tako majhen, da si ne moremo privoščiti ozkih specializacij, da bi vodili samo en program.

Gregor Zupan z družino na potepu po Ljubljani.

Po povedanem sodeč, gre za vseživljenjsko učenje?

Zagotovo. Za vodnika, ki ni pripravljen na vseživljenjsko učenje, je bolje, da se tega dela sploh ne loti. Sam sem turistični vodnik že 38. leto. Edina maksima je, da nikoli ne vem, kako bo naprej. Zmešnjava s korono je stvari postavila na glavo. Za vsako državo, kamor sem šel, sem moral posebej preverjati, kateri predpisi veljajo v njej. Včasih se je to spreminjalo tudi v času našega potovanja. Ljudje seveda pričakujejo, da si seznanjen z veljavnimi zahtevami. S tem sem imel včasih več dela kot s pripravo vsebine.

Če zdaj skupino peljem na ogled Eifflovega stolpa, je to povsem drugače, kot je bilo nekoč. Velikokrat spremembe niso na bolje. Zaradi vseh varnostnih pregledov se je zdaj treba na ogled vnaprej najavljati.

Včasih, ko smo se s skupino odpeljali v Pariz, sem spremljal vreme, in če sem videl, da bo naliv, sem skupino tja odpeljal takoj po dežju, saj takrat ni bilo gneče. Razgled je bil čist, zato pa še toliko bolj privlačen. Pogosto sem jih odpeljal, malo preden se je stemnilo, tako da smo šli podnevi gor, ponoči dol. Tako sem s svojimi izkušnjami in znanjem ljudem lahko dal več.

Zdaj je poglavitno, da vse skupaj dovolj zgodaj rezerviramo, da bistveno prej prevzamemo karte in gremo skozi varnostni protokol. Za slabši ogled imamo vodniki in gostje precej več dela.

Izkušnje pridejo seveda prav, vendar je to delo, pri katerem se vseskozi učiš, tako moraš biti na preži.

Za vodnika, ki ni pripravljen na vseživljenjsko učenje je bolje, da se tega dela sploh ne loti.

Omenili ste korono, ki je vse spremenila. Zdaj se je branža malo pobrala po krizi, kajne?

Gre za večplastno zadevo. Zagotovo je zadnji mesec in pol (intervju je bil opravljen konec junija, op.) veliko klicev, veliko ponudb, veliko dela, vendar je vse na horuk. Prej nismo smeli potovati, zdaj smemo. Vsi se odpravljajo na pot, vsi hočejo vse takoj in vse je osredotočeno na kratek čas.

Prihaja do pomanjkanja vodnikov, turističnih šoferjev. Vsi bi radi zdaj hitro izkoristili, da smejo potovati, saj ne vedo, kdaj bo spet prišlo do omejitev.

Druga težava je, da so kolegi, ki so imeli možnost, šli v druge branže. Začeli so učiti, delajo v zunanji trgovini, vozijo kamione. Različne stvari. Ljudi, ki še delamo kot turistični vodniki, je zdaj manj.

Več je dela in prav pride, če ponujaš širšo paleto vodenja. Ker nihče ne ve, kakšna bo jesen, vzamemo vsako delo, da bi vsaj približno pokrili minuse od prej.

Že med korono ste opozarjali, da bodo najboljši odšli v druge branže. Se je to uresničilo?

Nekaj negativne selekcije je bilo, saj moramo na koncu meseca vsi plačevati račune, poskrbeti je treba za otroke in vse ostalo. V resnici je veliko tistih, ki imajo druga znanja, odšlo. Po drugi strani je vodenje kot droga, saj dobiš takojšen povratni učinek. To nam godi. Gre za delo z ljudmi, in če jih nimaš rad, tega ne moreš početi. Gre tudi za spoznavanje in obnavljanje znanja o krajih, ki jih imaš rad. Če vsega naštetega ne maraš, je prenaporno, da bi se s tem ukvarjal.

Med krizo ste velikokrat poudarili, da je država pozabila na vas, da so reševali vse ostale turistične deležnike, vas pa ne. Kako na to gledate z distance?

Vsekakor zdaj tega ne morem več trditi v celoti, saj so določene stvari popravili. STO je financiral dva projekta vodenja, kar je pomenilo, da za delo nismo izstavljali računov gostom, pač pa STO-ju. Prvi projekt je bil idejno dober, izvedba pa je bila pomanjkljiva. Predvsem smo se vodniki jezili, da se je vse dogajalo po sistemu ‘kdor prvi pride, prvi dobi denar’. Naše pripombe so upoštevali in naslednji razpis smo res dolgo čakali, a je bil bolj korekten.

Najbolj mi je bilo všeč, da denarja nismo dobivali, da bi sedeli doma, pač pa, da smo opravljali svoje delo, kar nam je omogočalo, da smo ohranjali neko vodniško kondicijo. Poleg tega smo hkrati promovirali bolj neznane slovenske destinacije, ki bi jih težje tržili. Na svoj račun je npr. lahko prišel Slamnikarski muzej v Domžalah, ki si zagotovo zasluži ogled.

Po zaslugi projekta z Mestnim muzejem si je veliko domačinov lahko ogledalo Ljubljano. Za pet do šest ljudi postaviti komercialno vzdržno ceno za ogled Ljubljane bi bilo brez podpore STO-ja skorajda nemogoče.

Vedno sem bil kritičen tudi do tega, da je reševanje naše situacije trajalo predolgo. Kolega, hotelir iz Avstrije, je veliko pred menoj vedel, da bo država poskrbela za njegove prispevke, zato se je lahko osredotočil na nove ideje. Mi smo takrat še čakali, kaj bo veljalo, kaj bo dovoljeno.

Nekaj, do česar sem bil in sem še vedno zelo kritičen, pa so bile prazne obljube o pomoči, polovičnem delu …

Pri koroni je šlo za zunanji dogodek, na katerega nismo imeli vpliva. Kritičen sem do ukrepov, ki so bili časovno in vsebinsko nedorečeni. Ker se bomo s takimi situacijami zagotovo še srečevali, bi bilo smiselno, da bi dorekli kriterije.

Ko govorimo o ohranjanju poklica, je bistveno, da se ohrani tiste turistične vodnike, ki od tega živijo. Tisti, ki na leto opravijo 5, 7 ali 10 vodenj, bi morali biti v drugem planu, a za pokrivanje neenakomernega trga potrebujemo tudi njih.

Treba bi bilo nadgraditi tudi raven tečajev za lokalna vodenja, kjer je veliko prostora za Turistično zvezo Slovenije. Vodnike s kilometrino bi bilo treba vključiti v izobraževanje mladih zagnanih ljudi v lokalnem okolju. S tem bi jim bistveno skrajšali težave in čas učenja v praksi, hkrati pa gostom zagotovili boljše storitve. V času korone smo imeli turistični vodniki ogromno časa za to.

Je tabornik in član združenja Turističnih vodnikov Slovenije

Ste član Združenja turističnih vodnikov Slovenije. Kaj to združenje predstavlja?

Združenje turističnih vodnikov je najstarejša povezava, ki se trudi združevati vse turistične vodnike; lokalne ter tiste, ki vodijo po Sloveniji in v tujini, pa tudi ljudi, ki opravljajo sorodna dela, recimo vodje poti, ali le logistično podporo, ki bi jim v tujini rekli ‘customer helper’. Dovolj raznolika združba. V zgodovini se je vedno pokazalo, da smo morali sami urejati svoj status.

Aktivni smo bili vedno, ko so se spreminjali zakoni in so prišle nove zahteve za licenco. V turistični branži smo turistični vodniki ekonomsko najšibkejša skupina, ki se ne more primerjati z namestitvenimi objekti in turističnimi agencijami. Po drugi strani smo največ časa in najbolj neposredno v stiku z gosti. Že leta poudarjamo in poskušamo dopovedati, da smo v resnici tudi turistični vodniki samostojni gospodarski objekti.

Ker v Združenju nismo edini, smo z veseljem podprli ustanovitev pobude, ki je bila aktivna zlasti v času krize. V njej smo se povezali z Društvom profesionalnih vodnikov ter vodniki, ki niso v nobeni organizaciji. Nekateri so temu navkljub vlekli samostojne poteze, kar je v Sloveniji tako ali tako značilnost.

Naša druga težava je, da smo običajno razpršeni po vsem svetu, zato se težje organiziramo, poleg tega pa v Združenju nimamo profesionalno zaposlenih.

Kateri izraz je bolj ustrezen: turistični vodnik ali vodič in kaj počne vodja poti?

Neke uradne razlike med izrazoma vodnik in vodič ni, v osemdesetih in pozneje je jedro našega društva bolj zagovarjalo vodnik, ker nam je zvenelo lepše kot razni hudiči, fičfiriči. V času prejšnjega jezika in države je imel izraz vodnik drugačen pomen. Neke bistvene razlike pa ni.

Vodja poti je oseba, ki z vsebinskim vodenjem nima veliko, gre za spremljevalca, od katerega lahko pričakujete, da vam bo razdelil ključe sob, povedal, kje je jedilnica, in se ukvarjal z ostalo logistiko.

Še veliko bo treba narediti, da bodo začeli ponudniki dosledno pisati in gostje brati in zahtevati, kdo je zraven – vodnik ali spremljevalec. Še posebno je to ključno za poti v tujino, na katerih bi moral biti zraven bodisi slovenski vodnik z ustrezno licenco, ki lahko edini legalno vodi v tujini, za kar je najbolj poskrbelo prav naše Združenje, ali tuji vodnik.

Če nimaš rad ljudi, tega dela ne moreš opravljati, pravi Zupan.

Kaj je najlepše in najtežje v vašem poklicu?

Že prej sem omenil, da lahko delaš kot vodnik, samo če imaš rad ljudi. Zame je nekaj najlepšega, ko nekoga pripelješ na izjemno lokacijo in vidiš zadovoljstvo na njegovem obrazu.

Najtežje je, ko med vodenjem pride do nesreče in moraš potem bližnjim razlagati, kaj se je zgodilo. Gre za stres, zaradi katerega ne pričakujem, da bom pričakal povprečno življenjsko dobo.

Trajnostno naravnan, butičen slovenski turizem. Nam uspeva?

Osebno sem zelo naklonjen prijaznemu odnosu do okolja, ohranjanju trajnosti, vendar – roko na srce – je to včasih težko združljivo s turizmom, saj mi vendarle potujemo, se premikamo z avtobusi, avtomobili, letali, zato je potreben kompromis.

Gre za odlično idejo, izvedba pa malo peša. Butični turizem mora imeti butičen kader, vse storitve morajo biti na tem določeni ravni. Včasih ni treba, da ima hotel dodatne zvezdice. Bistveno je, da tisto, kar obljubi, popolnoma deluje. Gre za to, da ti natakar na Voglu domačo hrano postreže z iskrenim nasmeškom, da ti ustrezno usposobljen natakar v Kempinskem predlaga priložnosti ustrezen koktajl. Slovenija je premajhna, da bi se ukvarjala z množičnim turizmom. Treba je znati delati stvari z dodano vrednostjo.

Zagotovo smo vodniki, ki pridemo v stik z različnimi ljudmi, idealni sogovorniki, ki bi znali to področje razvijati v skupno dobro.

Se vam zdi, da ste dovolj vključeni? Ali ste sodelovali pri oblikovanju slovenske turistične strategije 2022?

Do neke mere smo sodelovali, vendar ne kot enakopravni deležnik. Se pa trudimo opozarjati na različnih ravneh. Agencija, v kateri delam, je članica Obrtne zbornice, zato sodelujem pri njihovih anketah.

Če nam uspe dopovedati nekomu, ki organizira poti za svojo zasebno ali poklicno družbo, da potrebujejo vodnika, čeprav je strošek večji, naredimo veliko.

Ko smo se borili, da vodniki ostanemo v zakonodaji, smo vsem državnim organom ropotali, naj sprejemajo ukrepe, ki so boljši za Slovenijo, ne pa za en oziroma drugi ceh. Ponosen sem, da so na Zvezi potrošnikov podpirali naše predloge in smo na koncu ostali opredeljeni v zakonu.

Na koncu bi se vsi morali zavedati, da gre za posel, da to delamo za denar. Ko nekdo reče, da je meni dobro, ker samo potujem, je v globoki zmoti. Samo nasmehnem se, ko se začnejo pogovarjati o 30-urnem delavnem tednu. Ko grem na nočno vožnjo v Pariz, v kosu delam 30 ur.

Tokratno številko smo posvetili najlepšim razgledom v Sloveniji. Zagotovo imate tudi vi svojo najljubšo točko?

Sem zaprisežen tabornik in že 50 let hodim v Bohinj. V tem tednu sem dvakrat gledal razglede v Bohinju, ki jih zagotovo ni treba skrivati pred komerkoli.

Potem so tu prizori, ki se nam zdijo samoumevni, naj gre za cvetenje zvončkov, telohov ali narcise. Ali gorske travnike, ki so čudoviti, če jih znaš videti z očmi tujcev. Ko smo obiskali vrt princa Charlesa, so nam navdušeno kazali navaden travnik in razlagali, kako raznolik je. Nam se ni zdel nič posebnega.

Velikokrat se znajdem v situaciji, ko moram Slovencem dopovedovati, da imamo doma fantastične stvari, a jih je treba videti, ceniti, ne jemati za samoumevne.

Seveda na vsako nahajališče kakšne planinske rožice ne bom odpeljal turistične skupine. Je pa nedvomno užitek gledati šopek planik pod Mangartom. To so lepi razgledi!

Nedvomno je užitek gledati šopek planik. To so lepi razgledi. Fotografija: Xseon, Shutterstock

Polona Frelih

Fotografije: Osebni arhiv

PUSTI SPOROČILO