Naša vas je nekdaj živela v okviru mnogih zakonov, ki niso bili nikjer zapisani, vendar so bili dolga stoletja strogo spoštovani. Eden od njih se je glasil:
Svatbe se dogajajo pred pustom ali po martinovem!
Ta nepisani zakon je bil naravno usklajen s poljedelčevim delom. Čas za tako imeniten vaški praznik, kot je bila ohcet, se je bil lahko le v času pred setvijo – pred pustom ali po martinovem –, ko je bil ves pridelek pod streho, ko je bilo seno v kozolcu, poljščine v kašči in vino v kleti. Pomladi in poleti je potekalo delo na polju, travniku, v vinogradu in nikakor ni bilo časa za ceremonial ohceti, v katerem je sodelovala vsa vas.
Svatba v starosvetni slovenski vasi
Svatovske šege predstavljajo ogromno bogastvo slovenske ljudske dediščine, saj je imela nekdaj tudi ob svatbah pri nas vsaka vas svoj glas. Najpomembnejši dogodki svatbe pa so si bili vendarle podobni po vsej deželi.
Dan pred poroko so po nevestino balo prišli ženinovi svatje z vozom, okrašenim s cvetjem, smrečjem in pisanimi trakovi. Konji so bili opremljeni z zvonci, fantje in godci pa s pušeljci za klobukom. Med pesmijo in šalami so nalagali balo. Ponekod se je zapletlo že pri nalaganju. Obvezni del bale je bila skrinja, v kateri je imela nevesta zložene rjuhe, brisače, prte, ki jih je sama izvezla, platno, ki ga je sama predla ali celo tkala. V drugi skrinji pa je bilo žito. A kaj, ko je na tej skrinji sedel nevestin brat ali svak in je fantom ni pustil odnesti, ker: »Ta skrinja je naša in je jaz ne dam!« Veliko šaljivega pregovarjanja je bilo treba, da so fantje le nekako prišli tudi do te skrinje in jo naložili na voz – a kaj, ko je že prišlo do naslednje težave.
Ko je bila bala naložena, se je po nekaterih gorenjskih vaseh dogajalo, da konji niso in niso hoteli speljati. To je bil seveda del svatovske ceremonije. Seveda, manjkalo je peto kolo na vozu! Že so vse vaške gospodinje tekle domov po peto kolo. Na voz so prinašale stara sita, polomljena kolesa, razbite lonce – vse, kar je bilo okroglega, vendar se konji niso in niso premaknili. Ko pa se je na pragu nevestine hiše prikazala njena mati z okroglim velikim hlebcem kruha v roki in ga položila na vrh voza, so se konji čudežno premaknili in voz z balo je srečno odpeljal na ženinov dom.
Kruh je bil zadnje darilo, ki ga je dekle dobilo od starega doma. Najdragocenejše darilo je bil kruh – nevesta ga je dobila v prastari tihi želji, da ji kruha v novem domu ne bi manjkalo, da ga ne bi bila nikdar lačna!
Al je šva prašiče fotrat al je šva pšenico plet.
Na dan svatbe so ženina po naših vaseh čakali različni zapleti, ki so jih po starih vaških izročilih pripravljali vaški fantje.
V nekaterih vaseh je ženin prišel s svatovskim vozom na nevestin dom po nevesto, a je pred njeno hišo našel fante, oblečene v delovne predpasnike. Skladali so drva, pometali dvorišče, popravljali grablje in o svatbi niso ničesar vedeli. Na ženinovo vprašanje, kje je njegova nevesta, so mu povedali, da je ni doma, da ne vedo, kam je šla – Al je šva prašiče fotrat al je šva pšenico plet.
Po nekaterih vaseh pa so fantje poskušali ženinu namesto neveste podtakniti staro baburo, v katero se je našemil eden od fantov. Ker ženin ni bil zadovoljen ne s prvo ne z drugo staro babo, je končno le pričakal pravo nevestico, ki je veselo sedla k njemu na svatovski voz. Po stari veri naj bi lažne neveste ‘prestregle’ napad čarovnic in drugih zlih zavistnih bitij, ki so prežala na mlado srečo mladoporočencev. Ženina in nevesto je bilo treba zato ves čas svatbe varovati pred njihovo hudobnostjo in zavistjo.
Svatovski vozovi so bili okrašeni s trakovi v varovalni rdeči barvi. Rdeči trakovi so pritegnili pozornost čarovnic in ostalih hudob, da so pozabile na mlado lepo nevesto, na katero so prežale.
Ženin se je pred čarovnicami uspešno skril med svate, saj so imeli vsi v gumbnicah rdeč nagelj in vsi so bili oblečeni v enake narodne noše ali v enake črne obleke.
Na poti v cerkev sta ženin in nevesta naletela na oviro – šrango. Fantje so postavili dva navpična drogova ob cesti, ki sta bila kake štiri metre visoko povezana s svilenimi rutami. Ob šrangi so fantje od ženina zahtevali, naj dokaže, da je zrel za zakonski stan – da zna žagati, pometati, prepevati, pomivati posodo in še kaj, seveda ob glasnem smehu celotne vasi. Nato se je začela ceremonija odkupa neveste. Vaški fantje so ženinu izročili pismo, v katerem so od njega zahtevali, da mora, ker jim je odpeljal najlepšo cvetko iz vasi, plačati 3,792.415 goldinarjev. Nato se je začelo šaljivo barantanje. Fantje so počasi nižali znesek, dokler niso pristali na takem, ki je predstavljal nekaj štefanov vina za fante in – voz je odpeljal proti cerkvi, kjer je bila svečana cerkvena poroka.
Tri vogali hiše
Po poroki je ženin odpeljal nevesto na svoj dom. Svatovska pojedina, ki se je je udeležila vsa vas, je bila običajno na ženinovem domu.
Kruh, ki je bil zadnje darilo, ki ga je nevesta dobila od svojih, je bil tudi prvo darilo, ki ga je dobila na ženinovem domu. Ženinova mati je sinovo ženo na domačem pragu pričakala s hlebcem kruha. Na njem je bil ključ. S tem ljudsko-pravnim dejanjem je tašča izročila gospodinjstvo hiše novi gospodinji in si pri tem želela, da bi njena mlada snaha uspešno podpirala tri vogale hiše.
Moderni čas poskuša pozabiti na stare šege in navade, pa vendar ohranjamo tudi ob današnjih svatbah celo vrsto starih šeg, čeprav ne poznamo več njihovega prvotnega pomena.
Še danes svatje posipavajo ženina in nevesto s pšeničnim zrnjem ali rižem, ne da bi vedeli, da s tem ščitijo mladoporočenca pred starimi zlobneži. Ti so nekdaj planili na okusno zrnje, a medtem sta jim ženin in nevesta srečno ušla.
Na pragu novega doma še danes ženin prenese nevesto čez prag, ne da bi vedel, da s tem preprečuje nevarnost, da bi se njegova mlada žena, ki prvič stopa čez prag svojega novega doma, spotaknila in padla. V tistem trenutku bi jo napadli duhovi, ki so nekdaj živeli pod hišnim pragom.
Tudi svatovska bučnost, smeh, rompompom, vesela pesem in glasna glasba – vse to je obramba, saj so se stari zlobneži bali hrušča in trušča.
Slovenska beseda soprog, soproga prihaja od ‘sovprega’, zato mladoporočencem danes, enako kot v preteklosti, vsi prijatelji želijo, da bi srečno vozila in – nikdar zvrnila!
Dušica Kunaver
