Kristjani v pričakovanju največjega praznika

Velika noč je praznik, ko se za praznično mizo zbere vsa družina in oživijo stari običaji. Blagoslov zelenja na cvetno nedeljo, blagoslov jedil na veliko soboto, velikonočna vigilija … Zaradi epidemije bodo katoličani veliko noč morali praznovati doma.

Župniki bodo maševali v praznih cerkvah, blagoslov pa bo mogoče spremljati po Televiziji Slovenija in radiu Ognjišče.

Bogato izročilo praznika

Velika noč se povezuje s starimi ljudskimi verovanji in praznovanji pomladi – kulti ognja in predkrščanskimi pomladnimi obredji, žrtveniškimi verovanji, kulti plodnosti in umrlih. Velika noč je najpomembnejši in najstarejši krščanski praznik, sestavljen iz številnih obredov in šeg, ki se odvijejo po natančno določenem scenariju iz Svetega pisma. Gre za praznik, s katerim kristjani praznujejo vstajenje božjega sina Jezusa Kristusa od mrtvih. Velika noč je tako praznik veselja in upanja. Verniki namreč verjamejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal duhovno in telesno smrt ter tako prinesel upanje za vstajenje po smrti.

Praznik vseh praznikov 

Velika noč je premakljiv praznik, praznovanje je določeno po luninem koledarju. Kristjani jo zmeraj praznujejo na začetku pomladi, po 40-dnevnem postu, ki se začne na pepelnično sredo, po mastnih pustnih pojedinah. Poimenovali so ga premikajoči se post, ki pade na nedeljo po prvi polni pomladni polni luni. Pomlad se začne 21. marca, velika noč pa se vsako leto praznuje med 22. marcem in 25. aprilom. Letos je velika noč v nedeljo, 12. aprila. Pravoslavci za izračun velike noči uporabljajo julijanski koledar. Običajno jo praznujejo teden ali dva za zahodnimi cerkvami, ki sledijo gregorijanskemu koledarju.

Čeprav velikonočne tradicije niso v vseh državah enake, gre povsod za daljše obdobje ‘praznovanja’ oziroma priprav na vstajenje Jezusa. Štiridesetdnevno postenje je za verujoče čas za razmislek in obžalovanja za vse, kar so storili slabega. S postom posnemajo Jezusov štiridesetdnevni odmik v divjino. Kristjani verjamejo, da je v tem času prestal mnoge hudičeve skušnjave.

Veliki teden 

Teden pred veliko nočjo se imenuje sveti ali veliki teden in ga spremlja več velikih prazničnih dni. Kristjani se pripravljajo na velikonočno praznovanje. Vsi dnevi velikega tedna, predvsem pa veliki četrtek, veliki petek, velika sobota, velikonočna nedelja in velikonočni ponedeljek so povezani z dogodki ob Kristusovi smrti in vstajenju.

Veliki teden se začne s cvetno nedeljo, ki je zadnja nedelja pred nastopom velike noči. Takrat verniki v cerkvah blagoslavljajo oljčne vejice ali butare. Verjamejo, da jih to blagoslovljeno zelenje čez leto varuje pred udarom strele, odganja bolezen in povečuje plodnost. Cvetni nedelji sledijo trije delovni dnevi. Gre za čas, ko morajo biti obleka, hiša in okolica očiščene. Ker verniki letos v cerkvi ne bodo mogli biti fizično prisotni, bodo duhovniki blagoslov zelenja opravili simbolično. Škofje pa svetujejo, da si verniki doma pripravijo zelenje z vrtov ali butare in ga blagoslovijo z blagoslovljeno vodo.

Veliki četrtek po krščanskem izročilu predstavlja dan, ko je Jezus Kristus jedel zadnjo večerjo s svojimi učenci. Krizmena maša bo letos prestavljena na čas, ko se bodo razmere z epidemijo uredile. Po večerni maši utihnejo cerkveni zvonovi v spomin na Jezusovo trpljenje in smrt. Ponovno začnejo zvoniti v nedeljo zjutraj, s čimer oznanijo Jezusovo vstajenje. Kristjani na ta dan običajno barvajo jajca.

Veliki petek je za kristjane dan žalovanja, spominjajo se Jezusovega križanja, zato na ta dan velja najstrožji post, hkrati pa je to edini dan v letu, ko v cerkvi ni maše in utihnejo tudi orgle.

Župniki bodo letos opravili obrede velikega petka v najosnovnejši obliki, brez petja in prinašanja križa v procesiji. Mnogi kristjani se na ta dan ob normalnih razmerah odpravijo na izlete do številnih križevih potov po Sloveniji in se spominjajo zgodbe o Jezusovem trpljenju. Petek je tudi dan kuhanja in pripravljanja jedi, namenjenih blagoslovu.

Velika sobota je dan, ko kristjani praznujejo vstajenje Kristusa od mrtvih. To je dan blagoslavljanja hrane, krstne vode in kurjenja kresov. V košari, okrašeni s cvetjem, v cerkev in kapelice k blagoslovu oziroma žegnu prinašajo jedi, ki predstavljajo simboliko krščanskega praznika. Blagoslov in delitev ognja letos odpadeta. Zaradi epidemije bo veljaven blagoslov jedil po televiziji ali radiu, verniki pa lahko doma jedila spoštljivo blagoslovijo tudi sami. V velikonočni košarici ne smejo manjkati:

• šunka, ki predstavlja Jezusovo telo;
• hren, ki simbolizira žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ (grenkoba opozarja na Jezusovo hrepenenje po božji bližini);
• rdeči pirhi, ki simbolizirajo Jezusovo kri, predstavljajo pa tudi vstajenje – tako kot piščanec stre lupino in vstopi v življenje, je iz groba vstal tudi Jezus. Jajca so tudi simbol pomladi in novega življenja (tako kot kokoš s svojo toploto poskrbi za življenje v jajcu, tudi pomladno sonce poskrbi za dokončen umik snega ter vzklitje semen – pirhi so bili včasih rumeni in rdeči, saj ti dve barvi predstavljata sonce);
• kruh, ki predstavlja življenje in božjo dobroto;
• potica, ki simbolizira Jezusovo krono iz trnja;
• pomaranča, ki predstavlja pijačo, ki so jo ponudili umirajočemu Kristusu (v velikonočni zgodbi gre za gobo, namočeno s kisom);
• in cvetje kot simbol Jezusovega vstajenja od mrtvih.

Na velikonočno nedeljo potekajo vstajenjske procesije. Letos tudi te odpadejo. Nedelja je za kristjane najpomembnejši dan, saj praznujejo vstajenje božjega sina. Ker bodo škofje in  župniki velikonočno sveto mašo darovali brez navzočnosti vernikov, bodo k zajtrku vabili z zvonjenjem zvonov ob 8. uri. Gre za družinski praznik, ko se ob velikonočnih dobrotah zberejo prav vsi člani družine, letos pa le tisti, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Nekateri na ta dan oblečejo nova oblačila ali vsaj obujejo nove nogavice.

Na velikonočni ponedeljek, ki je dela prost dan, Cerkev proslavlja znamenito pot vstalega Kristusa v Emavs, namenjen je sprostitvi in zabavi. Je pa tudi dan, ko si privoščijo velikonočne dobrote, ki jih niso uspeli pojesti v nedeljo. Letos bodo škofje in župniki sveto mašo darovali brez navzočnosti vernikov. Za ponedeljek, ki je namenjen obisku prijateljev in znancev, pa zapovedujejo odpoved vseh obiskov, da se prepreči nevarnost širjenja epidemije. Včasih, ko so ljudje na ta dan hodili na obiske in izlete, so rekli, da gredo v Emavs.

Simbolika skozi čas 

Velikonočne jedi niso vedno simbolizirale Jezusovega trpljenja. Osnovne jedi ob tem prazniku so namreč enake jedem, ki jih ob svoji ‘veliki noči’ oziroma pashi (prazniku rešitve Izraelcev iz egiptovske sužnosti) uživajo judje. Slednji svoj praznik prav tako praznujejo v marcu ali aprilu, na prazničnih krožnikih pa si privoščijo meso (jagnjetino), kruh, vino in grenka zelišča, za katera verjamejo, da so koristna za prebavo oziroma čiščenje telesa.

Velikonočni zajček – kosmati prinašalec pirhov 

V Sloveniji je simbol velikonočnih praznikov tudi zajček, ki nam veselo maha s trgovinskih polic že kakšen mesec prej. Čeprav ga je v čokoladni obliki k nam prinesel kapitalizem, je s prazničnim obdobjem povezan že stoletja. Kristjani so ga, tako kot številne druge simbole in navade, prenesli iz poganske tradicije.

Zajci so zaradi sposobnosti hitrega množenja simbolizirali plodnost. Ker se parijo spomladi in predstavljajo prebujanje narave, s tem pa ponovno rojstvo, ga verniki povezujejo s Kristusovim vstajenjem. V antiki so denimo verjeli, da je zajec dvospolnik in se lahko razmnožuje brez izgube nedolžnosti, zaradi česar je nekatere stoletja pozneje asociiral na brezmadežno spočetje Device Marije.

Germanskim poganom pa je poljski zajec predstavljal utelešenje tevtonske boginje plodnosti Eastre. Častili so jo kot boginjo zarje ali pomladi. Predstavljala je ponoven začetek življenja po mrzli zimi. Iz njenega imena prihaja tudi angleško poimenovanje za veliko noč Easter. A zajčka naj bi v simbol velike noči prvič preobrazili v Nemčiji. O njem v delu iz 17. stoletja piše George Franck von Frankenau, ki opisuje alzaško verovanje, da jajca prinese zajec. Poljski kosmatinec je takrat začel predstavljati figuro, ki ob koncu postnega časa po nekaterih legendah skriva in pazi jajca, po tevtonskem mitu pa jih celo izvali. Danes mnogi otroci na velikonočno jutro iščejo jajca po stanovanju ali na domačem dvorišču in vrtu. Ponekod mu nastavijo tudi košarico. A v zadnjih desetletjih zajec ne prinaša le pirhov, temveč tudi sladkarije, igrače in druga darila, ki naj bi jih dobili le pridni otroci.

Anja Ciglarič