Lipa v zgodovini slovenskega ljudstva

0
55

Lipa je drevo, ki ima usodno vlogo v zgodovini našega naroda. Dolga stoletja je bila lipa središče slovenske vasi – povezovala je vas v trdno enoto. Le tako je naša dežela previharila vse trdote trde zgodovine.

Četudi lipa ni več uradni simbol naše dežele, bo v zavesti našega naroda vedno ostala kot pojem slovenstva. Fotografija: Shutterstock

Ko so v deželo pridrli Turki, so se vaščani pod vaško lipo dogovorili, kako bodo vaško cerkvico spremenili v trdnjavo in jo obzidali s taborskim zidom.

Ko je tlačansko breme postalo pretežko, so se tlačani pod vaško lipo odločili, da le punt naj reši nas tlačanskih muk.

V teh težkih časih je zrasel lik našega ljudskega junaka – kralja Matjaža. Kralj Matjaž je še danes živ, le spi v votlini v gori Peci in brada se mu ovija okrog kamnite mize, a ko se bo nekega dne prebudil, bo na lipovo vejo obesil svoj ščit.

Tudi ko so minila stoletja turških vpadov in kmečkih puntov, je lipa sredi vasi ostala središče vsega dogajanja. Dajala je senco vaškim gospodarjem, ki so se pod njo dogovarjali o skupni košnji, žetvi, mlatvi in paši na vaški gmajni. Če je med njimi nastal kak prepir, ga je razsodila pravda pod lipo. V Prešernovi Vrbi še danes občudujemo kamne pod vaško lipo. Nekdaj je bilo v vasi šestnajst domačij – prav toliko je še danes kamnov pod vaško lipo. Tam so se v senci lipe vaški gospodarji dogovarjali po stari šegi in navadi. Pod lipo se ni smelo govoriti laži!

Pod vaško lipo so se ob večerih zbirali fantje in prepevali fantovske pesmi. Ob praznikih pa so pod lipo zaplesali z dekleti. V Ziljski dolini še danes živi stoletja stara šega štehvanja – zbijanje obročev na sodu v konjskem diru. Ta starodavna tekma mladih fantov se zaključi z visokim rejem pod lipo. Ta obredni ples pod lipo, pod stoletja starim drevesom, je ena najstarejših slovenskih šeg.

Martin Krpan je posekal lipo in ustvaril zamero, Ilustracija iz knjige 30 let slovenske države

Vse se je dogajalo pod lipo – zbor pod lipo, pesem pod lipo, pogovor pod lipo, ples pod lipo, pravda pod lipo, igra pod lipo, zaklad pod lipo. Tudi pod slovito Najevsko lipo v Črni na Koroškem je menda še danes skrit zaklad.

Cerkvica na hribu in lipa pred njo – to je ena najbolj značilnih podob naše dežele. Stara, dobra domača lipa je nekdaj rasla tudi pred mnogimi kmečkimi domačijami. Dajala je senco mizi pod njo, gostila je čebele iz kmetovega čebelnjaka, varovala je hišo pred strelo, živino pred uroki, odganjala je coprnice in prinašala hiši varnost.

Lipa je tudi domači hčeri pomagala priti do ženina. Na božični večer je deklica odšla do najbližje lipe, jo objela in prosila, naj ji pomaga priti do moža. Odlomila je nato vejico lipe, jo nesla domov, jo zažgala in shranila pepel. Na dan svetih treh kraljev je ta pepel stresla v kozarec vode in jo popila. Tako je za fante postala lepša in privlačnejša.

Lipa pa ni bila le središče naših vasi, ampak tudi mest in trgov. Tudi grajska gospoda se je rada hladila v senci grajskih lip. Tudi Ljubljana je imela nekdaj slovito lipo. V Valvasorjevem času je imelo mesto dva trga: Visoki trg pri cerkvi sv. Florjana in Trg pod lipo pri cerkvi sv. Jakoba. Pri tej lipi je bil vodnjak. Pod njo so vsako nedeljo trobente in gosli in cimbale pele …. Prav pod to lipo sta se srečala Urška in povodni mož. Posekali so jo leta 1638 – tako poroča vsevedni baron Valvasor.

Martin Krpan s kijem iz lipovega drevesa, Ilustracija iz knjige 30 let slovenske države

Lipov les je lahek in mehek, uporaben predvsem za strugarstvo, rezbarstvo, mizarstvo, oglarstvo, za pletenje košar, povezovanje sadnega drevja in trte. Uporaben je tudi kot oblačilo – sloviti pastirski ‘plašči’ ličniki so bili narejeni iz lipovega ličja.

Lipovo cvetje je nadvse pomembno v zdravilstvu. Lipov čaj pomaga pri zdravljenju tisoč bolezni. Nadvse zdravilen in hranilen je tudi lipov med.

Oglje iz lipovega lesa, zdrobljeno v prah, veže nase strupene snovi, zato je tudi v današnji medicini uporaben kot aktivno oglje.

Lipov les je uporaben tudi v orožarstvu – da je to res, je dokazal naš pogumni, močni Martin Krpan, ki si je orožje za boj z velikanom stesal iz lipovine.

Četudi danes lipa ni več uradni simbol naše dežele, bo v zavesti našega naroda vedno ostala kot pojem slovenstva, simbol naroda, ki si je po tisoč trdih letih priboril samostojnost.

Tiho borbenost je v drugi svetovni vojni na nenavaden način odigrala mila in nežna pesem o lipi. Ko je Akademski pevski zbor na svojem zadnjem koncertu med vojno, v decembru 1941, v Unionski dvorani v Ljubljani, pod taktirko Franceta Marolta, zapel pesem o lipi, je dvorana glasno ihtela. V srcih ljudi, ki so verovali v svobodo, so odmevale besede:

Spavaj, spavaj, lipica!

Večno ne boš spala.

Nova pomlad zelena,

novi, novi cvet bo gnala!

Besedilo: Dušica Kunaver

PUSTI SPOROČILO