Martinovo naj postane državni praznik

V prostor vstopi nežno in tiho, a po stisku roke, prvih stavkih, ki so lepo obarvanih z dolenjskim narečjem, zaznam, da je iz pravega testa za vinsko kraljico. Sproščena in nasmejana študentka zadnjega letnika magistrskega študija turizma na ljubljanski ekonomski fakulteti in nekdanja cvičkova princesa ima jasne načrte za obdobje svojega enoletnega kraljevanja.

Vinska kraljica, glede na to, da je še jutro, pijeva kavo. Predvidevam, da ta topli napitek ni pred vinom, če govoriva o lestvici vaših priljubljenih pijač?

Jutra brez kave si ne predstavljam, z njo bolje začnem dan, ampak ob kosilu pa si skoraj vedno privoščim kozarec modre frankinje ali cviček.

Vinska kraljica je krona slovenskega vinogradništva ter poslanica slovenskega turizma in kulturne dediščine. To je izjemna čast, hkrati pa velika odgovornost. Čutite to?

Morda tega na začetku nisem čutila, ampak po razglasitvi, ko sem spremljala poročila in brala članke, v katerih so me naslavljali kot krono slovenskih vinarjev, pa sem dobila cmok v grlu. Začutila sem veliko odgovornost in se sama pri sebi odločila, da bom naredila vse, da ne razočaram vinogradnikov. Želim si, da bom znala zastopati vinarje, tako kot je treba. Ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini.

Za vinsko kraljico ni dovolj le, da je lepa, ponašati se mora s širokim znanjem o žlahtni kapljici pa tudi o državi, ki jo predstavlja. Lahko rečete, da ste zdaj veliko bolj na tekočem s političnim dogajanjem pri nas, kot ste bili prej?

Glede vinogradništva zagotovo. Že prej sem vedela, da je v vinogradništvu velik problem sekanje vinogradov, nisem pa vedela, kako zelo obširna težava je to. Eden mojih prvih obiskov v vlogi vinske kraljice je bil na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer smo se sestali in razpravljali o aktualnih temah. Takrat sem videla, da je sekanje vinogradov velik problem, saj dajejo mali vinogradi Sloveniji poseben čar, zaradi njih in številnih zidanic je naša država butična. Te vinograde včasih ljudje obdelujejo v takih hribih, da si človek sploh ne more predstavljati. Če bi te vinograde posekali, na tem strmem terenu ne bi raslo nič, le grmovje. Vinske gorice bi se zarasle, kar bi bila velika škoda, saj bi Slovenija s tem izgubila svojo prepoznavnost. Imamo namreč največ zidanic na število prebivalcev v Evropi, kar 90 odstotkov vinogradov pa je manjših od enega hektarja. To je pereča tematika, ki ji bomo posvečali še veliko pozornosti.

No, s politiki boste morali še sodelovati, glede na to, da je ena od vaših idej, naj martinovo postane državni praznik. Že lobirate za to?

(smeh) Ja, pogovori so že stekli. Sestala se bom tudi z Aleksandro Pivec, ministrico za kmetijstvo. Slovenija je edinstvena država. Edina, ki v svoji himni opeva vino. To nam zavidajo celo Francozi, ki v državni himni pojejo o bojih, krvi, pa čeprav so poznana vinorodna država. Mi, Slovenci, pa smo tako majhni in pojemo o vinu. Poleg tega je martinovo umeščeno v tisti del sezone, ko pri nas ni tako veliko turistov. Če bi iz tega naredili praznik in organizirali dogodke, izobraževalne programe, bi lahko privabili tujce in jim tako predstavili naša vina, kulinariko in kulturo. To posebnost bi gostje zagotovo začutili in cenili ter bi bili pripravljeni plačati kakšen evro več za določeno vino. Vem pa, da ob tem prazniku nekateri prehitro pomislijo na prekomerno pitje. Kar želim doseči, je, da bi bilo martinovo državni praznik na kulturnem nivoju.

Kako dojemate svoje poslanstvo?

Želim se zavzeti za male vinogradnike. Želim si, da bi se zavedali, da so pomemben del vinogradniške tradicije. Mlade bi bilo treba bolj navdušiti, naj začnejo prevzemati male vinograde in zidanice. Rešitev vidim v projektu Turizem v zidanicah. Samo v vinorodni deželi Posavje imamo več kot 15.000 zidanic, obstajajo pa seveda tudi v Podravju. To je izjemen neizkoriščen kapital. Brez novih posegov v prostor lahko s tem pridemo do velikega števila nastanitvenih kapacitet. Gre za edinstven turistični produkt, nad katerim so tujci navdušeni, saj na spletih dosegamo ocene nad 9. Gostje preizkušajo vino in ga običajno odnesejo tudi domov. Zato verjamem, da je Turizem v zidanicah eden od načinov za ohranjanje zidanic in vinogradov. Seveda po želim kot vinska kraljica Slovenije pomagati tudi pri promociji večjih vinogradnikov. Mnogi od njih so že dosegli prepoznavnost tudi v tujini, verjamem, da jih bo v prihodnosti še več. Predvsem Brda so nam lahko vsem za zgled, tako po kakovosti vina kot odlični kulinariki in visokem nivoju turistične ponudbe.

Slovenija je vinorodna država. Po navadi, vsaj po nekaj izpraznjenih kozarcih, je marsikdo prepričan, da ima bogato znanje o rujni kapljici. Pa je res tako? Kaj vas še posebej zmoti, ko beseda nanese na vino?

Marsikdo ne ve, da ima Slovenija tri vinorodne dežele. Prav neverjetna je pestrost našega vina. Žal pa Slovenci velikokrat ne spoštujemo različnosti. Kot Dolenjka pa imam npr. slabo izkušnjo s cvičkom. Ko ljudje slišijo za dolenjskega posebneža, kot ga ljubkovalno imenujemo, sem hitro deležna komentarjev, da prihajam z območja, kjer pijemo kislico, čeprav je cviček v zadnjih desetih letih zelo veliko naredil na kvaliteti in dosega visoka priznanja. Nekateri imajo še vedno neprimerne poglede za cviček, čeprav njegova pridelava zahteva veliko več truda in znanja kot pridelava ostalega vina. Da ne omenjam njegovih zdravilnih učinkov. Rada bi videla, da bi bili uživalci bolj odprti in pripravljeni spoznavati in preizkušati vino, kar bi pripomoglo k spoštovanju vseh kakovostnih vrst.

Kakšno vino pijemo Slovenci? Cenimo kvalitetno vino ali se zadovoljimo s povprečjem?

Hm, težko vprašanje. V Sloveniji imamo načeloma zelo kvalitetno vino, žal pa se nekateri, tudi mladi, hitro zadovoljijo s povprečjem. Zahvala za dvig kakovosti vin agre zagotovo številnim društvom vinogradnikov. Samo na Dolenjskem jih je 32. Članica enega izmed njih, Društva vinogradnikov Grčevje, sem tudi sama. Ta društva skrbijo za izobraževanje vinarjev, organizirajo anonimne in javne degustacije ter ocenjevanja vina, prirejajo različne prireditve in organizirajo vinogradniške ekskurzije po Sloveniji in tujini, na katerih vinogradniki spoznavajo ostale vinogradniške dežele in prakse.

Zdi se vam precej sporno, da mladi neomejeno pijejo gazirane pijače, vina pa se drži slab sloves. Kako to spremeniti?

Opažam, da mladi raje pijejo žgane pijače, ki jih mešajo s sladkimi gaziranimi pijačami, namesto da bi recimo naročili kozarec dobrega vina. Če smo zmerni pivci, lahko vino blagodejno vpliva na naše telo, zato bom poskušala mlade poučiti, kako pravilno okušati vino, zaznati njegov vonj in uživati v okusu. Če lahko prepričam pet ljudi, bo teh pet prepričalo naslednjih pet in krog se bo vse bolj širil.

Vi ste prva dama slovenskega vinskega dvora. Bi si želeli ob sebi imeti tudi vinskega kralja, če bi ga seveda izbirali?

Ja, zagotovo, želela bi imeti nekoga, ki bi me recimo lahko podprl v argumentih. Pa še bolj zabavno bi bilo.

Za kraljičino vino ste izbrali frankinjo plus, letnik 2017, vrhunsko rdeče vino z zaščitenim geografskim poreklom. Imate raje rdeče ali belo vino, suho ali sladko?

Predvsem imam rada dobro vino. Prisegam na suho belo vino, od rdečega pa imam rada frankinjo, cviček, teran in refošk. Zelo rada spijem tudi kozarec penečega se vina, ki ga je v Sloveniji vedno več. Frankinja plus me je prevzela s svojo nežnostjo, ki jo začutiš že ob prvem požirku. Ko jo piješ, občutiš trud vinogradnika.

Ali to ustreza vašemu značaju?

(smeh) No, poznana sem kot živahna oseba. Rada se šalim, prijatelji vedo, da vedno poskrbim za dobro vzdušje.

Prihajate iz vinogradniške družine. Kako so vas kot deklico zaznamovale trte, delo v vinogradu, tudi v kuhinji?

Na začetku nisem bila navdušena nad delom v vinogradu, ker me je vedno doletelo najslabše delo – pobiranje rezine –, tako da sem to vedno počela z muko. Takrat sem bila prepričana, da nikoli ne bom imela svojega vinograda. Z leti pa sem videla in začela opazovati, s kakšnim čarom vinogradniki opravljajo svoje delo, kako vesela in zadovoljna je družba, ki se zbere v vinogradu. Moram pa reči, da sem se volje in ljubezni do dela v vinogradu nalezla od mame in očeta. Navdušilo me je veselje, s katerim sta obnavljala našo Matjaževo domačijo, v kateri gostimo turiste. Mami je moj zgled, včasih vstane ob štirih zjutraj, da imamo sveže pečeni kruh za zajtrk.

Vešči ste tudi v kuhinji, na državi razstavi kruha ste prejeli zlato priznanje za ajdov kruh z orehi. Kaj je skrivnost vašega kruha?

Zasluga gre moji mami. Ona je res odlična kuharica in speče najboljši kruh. Dolgo sem jo spremljala v kuhinji in se sproti učila. Nimam pa posebne skrivnosti – mislim, da je pomemben pristop do kuhanja in pečenja. Če se odločiš, da boš naredil dober kruh, bo energija pomagala, da bo izdelek na koncu res za prste oblizniti.

Ste kot deklica sanjali, da si boste enkrat v življenju nadeli krono, kot se o tem navdihujoče bere v pravljicah?

Če sem iskrena, ne. Šele pred leti sem slišala, da imamo Slovenci tudi vinsko kraljico. Sem pa vedela, ker sem z Dolenjske, da obstaja cvičkova princesa, in spomnim se, da mi je takrat uhajal pogled na njeno krono. Starši so me potem spodbujali, naj kandidiram, saj sem s pravega testa za to. Res mi ni žal, da sem poskusila ter postala cvičkova princesa, zdaj še vinska kraljica. Verjamem v potencial slovenskega vina in rada bi kot pripomogla k večji prepoznavati slovenskih vinarjev.

Suzana Kozel