Mesec december – poln svetlih praznikov

0
266

December je kljub kratkim in mrzlim dnevom mesec, ki je najbolj poln samih veselih, svetlih in prijaznih praznikov.

Začenja jih sveti Miklavž. Stara legenda o svetniku Nikolaju, po domače Miklavžu, pripoveduje, da je menda trem hčeram nekega siromaka ponoči skrivaj vrgel skozi okno tri kepe zlata. Vedel je, da deklice potrebujejo doto. V tistih dneh je dekle brez dote težko našla ženina. Z Miklavževimi zlatimi kepami so te tri deklice postale srečne nevestice.

Maksim Gaspari, Božični čas, 1933

Dobri stari Miklavž še danes prinaša darila otrokom skrivaj, ponoči. Otroci mu nastavljajo krožnike, da jih dobri svetnik napolni z orehi, piškotki in drugimi dobrotami. V dneh pred njegovim godom otroci pišejo pisma Miklavžu in mu jih nastavljajo na okno svoje sobe. To naredijo zvečer, a zjutraj pisma gotovo ni več na oknu, ker je Miklavž ponoči prišel ponj. Sv. Miklavž. pa ima menda tudi veliko knjigo, v katero zapisuje zlate zvezdice otrokom, kadar so pridni, in črne pike, kadar so poredni. Tako je bil do nedavnega dobri svetnik pomočnik staršem pri vzgoji otrok.

Na dan svete Lucije, 13. decembra, ne pozabimo na setev pšeničnih zrn v plitvo glinasto posodico, saj samo še dvanajst dni manjka do božiča. V teh dneh bodo posejana zrnca v topli sobi zrasla v slovito mlado žito, ki naj na božični mizi pričara dobro letino v prihodnjem letu. Mlado žito je ena od prastarih šeg, ki so žive še danes. Družini, zbrani ob božični mizi, mlado žito veselo govori: »Četudi je zunaj bela zima, jaz sem že zeleno! Rastem v novi kruh v prihodnjem letu!« Gospodar starosvetne slovenske domačije pa se je v vseh dvanajstih dneh od Lucije do božičnega dne skrbno oziral v nebo in si zapisoval vreme, saj dnevi od Lucije do božičnega dne vreme vseh mesecev napove.

Trije božiči

Dnevi pred božičem so na starosvetni slovenski domačiji minevali v znamenju priprav na božič. Otroci so skupaj z očetom v gozdu nabirali mah za jaslice in drevesno smolo za kadilo. Gospodinja se je pripravljala na peko božične potice in poskrbela za blagoslovljeno vodo. Domačija je morala biti blagoslovljena z njo in blagoslovljenim kadilom na vse tri božiče: na sveti večer, na silvestrovo in večer pred svetimi tremi kralji (5. januar). Blagosloviti je bilo treba hišo, hlev, kaščo in čebelnjak. Ob vseh teh treh božičih se je ponavljal isti družinski obred – blagoslov domačije in rezanje božičnega kruha na božični mizi.

Božična miza je bila nekdaj nekak hišni oltar. Bila je polna starodavnih čarov. Na njej so bili božični kruh, voda, mleko, rožni venec, semensko žito in še kaj. Vsak od teh predmetov je nosil v sebi čare, ki so pričarali zdravje in srečo.

Maksim Gaspari, Žegen nosijo, 1934

Na častnem mestu je bil na božični mizi kruh. Na njej je ostal ves božični čas, od 24. decembra do 6. januarja, in bil pokrit z belim prtom, zato so mu Gorenjci rekli poprtnik, v resnici pa je bil pod prtom ‘podprtnik’. Ta sveti božični kruh je v hišo prinašal dobro letino, blaginjo in zdravje. Če poješ devet poprtnjakov, boš močan za devet korenjakov, trdi stara modrost. Devet poprtnjakov je bilo mogoče zbrati le od devetih sosedov. Hišni oče je skrbno rezal božični kruh ob vseh treh božičih in pazil, da ga je bilo dovolj za vse – po en kos je dobil vsak družinski član in tudi vsaka glava živine, vključno s kokošjo družino. Pa še za sosede je moral ostati kak kos tega čudodelnega kruha. Kos božičnega kruha je bilo treba zatakniti za hišna vrata, da je coper odganjal – nobena čarovnica si tako ni upala v hišo. Božični kruh, zamešan v semensko žito, je prinašal dobro letino, zataknjen za tram na hišnem stropu pa je odganjal strelo.

Kruh in mleko 

Poleg kruha je bila na božični mizi še latvica za mleko – da je bilo v hiši dovolj mleka v prihodnem letu. Molitvenik na mizi je hiši zagotavljal pobožnost. S srpom, ki je na njej dobil čarodejno moč, so ob nevihti sekali nevihtne oblake. Vrč vode pa je poskrbel, da je bila domačija v prihodnjem letu preskrbljena s svežo vodo.

Božična miza se je od kraja do kraja razlikovala. Pri nas ima vsaka vas svoj glas – to velja tudi za božično mizo. Enotno je bilo povsod le pravilo, da je treba krajevno izročilo o božični mizi strogo spoštovati. Če bi kdo kršil nepisana pravila, bi se mu morda zgodilo kaj podobnega kot gospodarju domačije na Vernikovem Grintavcu. Vinko Möderndorfer je ohranil pripoved o gospodarju, ki na božični mizi ni imel treh hlebcev kruha, kot je zapovedovalo izročilo njegovega kraja.

Maksim Gapsari, Tepežkanje, 1948

Na Roblekovi planini je živel siromak. Nekega dne je gledal v Vernikov Grintavec, kjer se je pasla čreda živine, in rekel: »Ko bi imel le nekaj mleka, ki ga imajo krave, ki se pasejo v Grintavcu!«

V tistem trenutku se je pri njem pojavil neznanec, ki je imel sekiro. Zasadil jo je v bližnji štor in rekel siromaku: »Molzi topor te sekire in priteklo bo mleko!«

Siromak je naredil tako in iz toporišča sekire je priteklo mleko. Neznanec pa je dejal: »Tej živini na Grintovcu jemljem mleko, ker njen gospodar na božični mizi ni imel treh hlebov kruha, pod mizo pa ne vode v žehtarju in ne pinje za mleko.«

Poučna pripoved, ki je vsakemu gospodarju povedala, kaj se bo zgodilo z mlekom njegovih krav, če se ne bo držal starih nepisanih pravil svojega kraja.

Bohkov kot

Božična smrekica je v naše kraje prišla iz Evrope šele po prvi svetovni vojni, do tedaj je naša vas poznala le okrašen ‘bohkov kot’. Nad njim je z vrhom navzdol visela smrekova vejica, okrašena s pozlačenimi orehi in drugim doma narejenim okrasjem. V zelenju mora kotek biti, vsa se hiša veseliti.

Pod bohkovim kotom so bile jaslice – doma narejene, čudovito izdelane iz lesa ali gline. Jaslice so bile ponos vsake domačije.

Štefanovo – 26. december – je praznik konj. Sv. Štefan je v vlogi zavetnika živine zamenjal poganskega boga Velesa. Starodavna obredja so se tako v obliki raznih šeg ohranila prav do danes, to so: ježa v cerkev na okrašenih konjih, blagoslov konj pred cerkvijo, trosenje blagoslovljene soli po polju. Na štefanji dan blagoslovljeno sol dobi tudi živina – za zdravje. Svetoštefansko blagoslovljeno vodo pa so kmečke gospodinje nekdaj spravljale, da je bila vse leto pri roki, ko je bilo treba pozdraviti bolno živinče. Svetoštefanjske šege so se v veliki meri ohranile do danes po naših vaseh.

28. december, tepežni dan, pa je bil dan, ki so ga otroci težko pričakovali. Tega dne so s šibami tekali po vasi in našeškali vsakega odraslega, ki je prišel mimo. Najprej sta jih doma s šibo dobila oče in mati med rompompomom, ki so ga po hiši delali domači in sosedovi otroci. Otroci so veselo tepežkali odrasle in ob tem čebljali pesmi tepežnice. Ena od njih se glasi:

Rešte se, rešte, zdravi, veseli, tolsti, debeli,

da bi dočakali sivo brado in leto mlado.

V zahvalo, da so bili tepeni, so odrasli polnili otroške malhe z orehi, poticami in deseticami.

Prvina te stare šege je v udarcu s šibo – čarodejni dotik s svežo vejo naj prinese pomladitev in življenjsko moč. Dotik s šibo naj staršem prinese zdravja, sestri ženina, živini debelost, sadnemu drevju rodovitnost. V tej davni šegi je ujeta prastara vera v moč drevesa.

In že je tu novo leto, ki naj prinese izpolnitev želja, ki so jih po vasi prepevali fantje – koledniki v svojih pesmih kolednicah:

Dosti žita, dosti vina, zdrava bodi vam družina!

Dušica Kunaver

Slikovna oprema: original ilustracije Maksima Gasparija – Studio Zibka.

Maksim Gaspari, Žegen nosijo, 1934

PUSTI SPOROČILO