Naši predniki so imeli posebno vez z lipo, ki je bila središče vaškega življenja. Pod njo so se zbirali, se pogovarjali, odločali in tudi pravdali. Pravde pod lipami se na Koroškem omenjajo v 13. stoletju, na Goriškem pa vse do leta 1500.
Naši predniki so si ponekod omislili kamne, ki so jih razporedili pod lipo. Ko so se zbrali in opravljali posvete, je vsak zasedel svoj prostor oziroma kamen. Okoli prastare vaške lipe v Vrbi je nameščeno 16 kamnov, kar pomeni, da je vsaka kmetija imela svoj kamen, ob katerem so gospodarji razpravljali o usodi srenje, volili župana, udrihali čez davke in reševali spore med vaščani. Lipa v vasi Rut v Baški grapi, ki je ena najstarejših in najdebelejših v Sloveniji, j bila eden od simbolov vaške samouprave, ki je bila priznana Nemškorutarjem po prihodu s Tirolske v 13. stoletju. Poleg teh dveh je spomeniško zaščitenih na desetin starih lipovih dreves na številnih lokacijah po Sloveniji.
Naši predniki so lipo največkrat posadili ob kakšnem pomembnem dogodku, da bi jih spominjala nanj in bila obenem mogočna pričevalka prihodnjim rodovom. Lipo so na primer zasadili v spomin na rojstvo otroka, drevo pa je obenem simboliziralo tudi moč osebe, zaradi katere so jo posadili. Lipo so sadili tudi, če se je na posesti zamenjal gospodar ter ob pomembnih lokalnih in svetovnih dogodkih.
»Turške lipe« in drevored »Napoleonovih lip«
Najstarejše lipe naj bi bile zasajene še v času turških vpadov, na krajih, kjer so bili Turki premagani ali od koder so bili pregnani, zato so te lipe med ljudmi še danes znane kot ‘turške lipe’.
Vse do danes so ohranjeni nekateri parkovni nasadi lip, še zlasti pa lipovi drevoredi. Najznamenitejši med njimi je drevored ‘Napoleonovih lip’ pred Logatcem ob državni cesti, ki je bila nekdaj glavna prometnica med Ljubljano in Trstom. Drevored teh lip je dolg skoraj dva kilometra in ga sestavlja 290 dreves, med katerimi jih je bilo treba nekaj zaradi starosti že pomladiti. Zasajen je bil okoli leta 1810, se pravi v obdobju francoske zasedbe oziroma Ilirskih provinc, v čast in spomin na poroko francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja z avstrijsko princeso Mario Luizo. Sprva so ga zato poimenovali kar Luizin drevored. Ta in številni drugi drevoredi mlajšega datuma so pri nas zaščiteni kot spomenik oblikovane narave.
V slovenski nacionalni ikonografiji lipa nikoli ni bila posebej izpostavljena, so pa na primer lipovi listi ovijali žitno klasje v slovenskem predosamosvojitvenem socialističnem grbu v obdobju Ljudske oziroma kasneje Socialistične republike Slovenije kot federalne enote nekdanje Jugoslavije. Še izrazitejši sporočilni pečat so lipovi listi dobili v veliki oglaševalski akciji »Slovenija, moja dežela« v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bila zasnovana za potrebe promocije slovenskega turizma, a je prerasla okvire in je s vsakodnevno prisotnostjo na televizijskih ekranih ter na številnih plakatih postala znanilec znanilka slovenske osamosvojitve, Albert Kos poudarja v besedilu z naslovom Slovenci in lipa, nekoč in danes.
Lipa ali lipovec?
V Sloveniji je kar precej lip, ki jim pripisujejo večstoletno starost, najstarejše pa naj bi bile stare okoli 700 let. V obdobju narodnostnega prebujanja Slovencev je postala lipa eden od simbolov slovenstva, za razliko od hrasta, ki naj bi bil simbol germanstva oziroma nemštva, ali na primer breze kot drevesa, ki pripada Rusiji in Rusom.
Za najstarejšo lipo velja tista na Ludranskem vrhu, visoko v hribih nad Črno na Koroškem. Imenuje se Najevska lipa, po domačiji, kjer je zrasla, stara pa je več kot 700 let, čeprav njene starosti ni mogoče natančno določiti. Avgusta leta 1991, le mesec dni po razglasitvi neodvisnosti Slovenije, je prav pod to lipo potekalo prvo srečanje slovenskih državnikov, ki naj bi z obiskom teh krajev ter z druženjem s tamkajšnjimi prebivalci ohranjali izročilo prvobitne demokracije v vaških skupnostih.
Najevska lipa je v resnici lipovec (Tilia cordata) in se razlikuje od lipe (Tilia platyphyllos), saj ima le-ta opazno večje liste. Če pogledamo na spodnjo stran, opazimo v pazduhah žil šopke belih dlačic. Pri lipovcu, imenovanem tudi majhnolistna lipa, so te dlačice rjave. Poleg tega so pri lipi v enem socvetju po trije cvetovi, pri lipovcu je nad ovršnim listom združenih 5-15 cvetov. Pri lipi so socvetja viseča, pri lipovcu štrlijo izza listov v vse smeri. Vrsti se razlikujeta tudi v času cvetenja: lipa začne cveteti teden ali dva prej kot lipovec. Jeseni lahko plodove pri lipovcu med prsti stremo, pri lipi pa ne, ker je njihova lupina močno olesenela, je v knjigi Sprehodi po arboretumu, zgodnjepoletni vodič razliko pojasnil Matjaž Mastnak.
Tako lipa kot lipovec sta v Sloveniji avtohtona, poleg tega se je treba zavedati, gre za dve različni drevesni vrsti in ne morda za žensko in moško drevo.
Besedilo: PoF
