V teh dneh ni v naravi nič prijetnejšega kot bližina vode. Še zlasti rečic in potokov, v katerih se lahko prijetno ohladiš, še zlasti, če te kljub vročini vendarle mika malce razmigavanja na prostem.
Na pragu Ljubljane je soteska, ki ponuja zavetje gozda, obenem pa hlajenje v bistri rečici: Iški Vintgar. V njej je urejena označena planinska pot, ki povede od Doma v Iškem Vintgarju do Vrbice, kjer je slikovito sotočje Iške in Zale. Iška izvira v povirjih na robu Bloške planote in se od tod v ozki soteski, vrezani globoko v dolomit, prebija proti severu, Zala pa izvira pod Vidovsko planoto in se Iški pridruži na Vrbici, od koder jo skupaj mahneta proti Ljubljanici.
Če parkiramo pred domom, se je treba vrniti po cesti do mostu, kjer kažipoti usmerijo čez most čez reko med hiše in zatem v gozd. Pot je prijetna, redko se resneje vzpne in spusti, skorajda ves čas vodi blizu reke, tako da se lahko pogosto spustiš do nje in osvežiš. Večinoma je speljana v senci gozda, le proti koncu se izvije iz njega in zoži nad strmimi in odsekanimi bregovi. Od doma do Vrbice je približno uro do dobro uro hoje, vrnitev pa je predvidena po isti poti.
Na sotočju so majhne prodnate »plaže«, kjer se lahko naužiješ spokojnosti ob živahnem pomenkovanju bistrih rečic v zavetju gozdov.
M. G.
