O prazničnem drevesu

0
175

Ljudje na severni polobli so zimski solsticij 21. ali 22. decembra – ko je dan najkrajši, noč pa najdaljša – že dolgo pred pojavom krščanstva praznovali tako, da so z zimzelenimi rastlinami okraševali svoje domove, zlasti vrata. Po tradicionalnem pojmovanju je zima namreč čas, ko je bog sonca močno oslabljen, zato so zimzelene rastline – zlasti bela omela in bršljan – služile kot opomnik, da bo prej ali slej spet zažarel in bo prišlo poletje.

Stari Egipčani so templje, posvečene Raju, bogu sonca s sokolovo glavo in soncem kot krono, v času zimskega solsticija krasili s palmovimi listi. V severni Evropi so Kelti druidne templje kitili z zimzelenimi vejami, ki so predstavljale večno življenje. Bolj na severu so Vikingi verjeli, da zimzelene rastline pripadajo Balderju, bogu svetlobe in miru. Stari Rimljani so zimski solsticij obeležili s praznikom saturnalije, ki so ga priredili v čast Saturnu, bogu kmetijstva, tako so kot Kelti svoje domove in templje krasili z zimzelenimi vejami.

Saturnalije so bile najpomembnejši praznik v rimskem življenju in so trajale cel teden, od 17. do 25. decembra. V tem času zakoni niso veljali, zato nikogar ni bilo mogoče preganjati zaradi poškodb, umorov, posilstva, kraj oziroma kakršnihkoli dejanj, ki so bila v nasprotju z zakonom. Čeprav je marsikdo izkoristil brezpravje, so se mnogi Rimljani med saturnalijami tudi obdarovali, kar pomeni, da je šlo po eni strani tudi za čas pozornosti in prijaznosti, ki je zapovedana tudi v času božiča.

Prvi pokristjanjeni Rimljani so Jezusovo rojstvo praznovali zadnji dan saturnalij, čeprav znanstveniki trdijo, da se je Jezus rodil devet mesecev pozneje. Nekateri sumijo, da je šlo za politično zvijačo, s pomočjo katere so saturnalije iz nebrzdane večdnevne zabave preobrazili v umirjeno praznovanje Kristusovega rojstva.

Kdo je bil prvi?

Latvija in Estonija se prepirata glede tega, pri kom se je pojavilo prvo božično drevo. Estonci vztrajajo, da se je prvo božično drevo v estonski prestolnici Talinu pojavilo leta 1441, Latvijci pa, da se je leta 1510 v Rigi, kjer imajo v tamkajšnji mestni hiši celo tablo, posvečeno »kraju, kjer je stalo prvo božično drevo v zgodovini«.

Večina zgodovinarjev nasprotno meni, da je trgovski ceh prvo božično drevo postavil leta 1419 v nemškem mestu Freiburg, kjer so božična drevesa kmalu postala tako priljubljena, da so jih že leta 1554 morali prepovedali. Okraševali so jih z jabolki, bleščicami, vaflji, medenjaki in volno, poleg tega so na božični večer uprizarjali tudi ‘rajske upodobitve’, ki so pripovedovale zgodbo Adama in Eve, v njih pa je ‘nastopalo’ tudi drevo znanja, iz katerega naj bi se pozneje razvilo božično drevo. Druga teorija pravi, da so predhodnice božičnih dreves t. i. božične piramide, nekakšne lesene strukture, ki so jih okraševali z zimzelenimi rastlinami, s figuricami, svečkami in celo zvezdami.

Z nastankom božičnega drevesa je povezanih več legend. Osrednji lik prve je angleški menih Bonifacij, ki je znan po misijonarskem delu v Nemčiji v 8. stoletju. V tem času naj bi med drugim preprečil pogansko žrtvovanje otroka grškemu bogu Thoru pod mogočnim hrastovim drevesom in malikovalce spreobrnil v krščansko vero. Začel je sekati drevo, da bi jim preprečil slavljenje lažnega idola, pogani pa so verjeli, da ga bo med tem dejanjem ubila strela. Ker se to ni zgodilo, je izkoristil priložnosti in jih spreobrnil.

Na mestu, kjer je prej rastel hrast, je Bonifacij posadil jelko kot prispodobo za novo življenje v Kristusu. Jelka je postala simbol Kristusa, saj v obliki trikotnika predstavlja sveto trojico. To je tisti pravi izvor božičnega drevesa, zaradi česar ga ljudje tudi prinašajo v svoje domove.

Druga legenda o božičnem drevesu je povezana z Martinom Luthrom, protestantskim revolucionarjem, ki naj bi poskrbel, da božična drevesa krasimo z lučkami. Po sprehodu po gozdu v snežni noči je bil namreč tako očaran, da je na svojem drevesu prižgal svečo. V čudoviti podobi lune, ki je razsvetljevala snežno bleščeča drevesa, je videl prispodoba za Kristusovo luč, ki je prišla iz nebes, to podobo pa je želel prenesti tudi v svoj dom.

Besedilo: Polona Frelih

Priporočilo Zavoda za gozdove

V Zavodu za gozdove Slovenije spodbujamo nakup naravnih, v Sloveniji pridelanih okrasnih drevesc. Domača okrasna drevesca so pridelana na način, ki najmanj škoduje našemu življenjskemu okolju, upoštevajoč način pridelave ter prevoz na tržišče. S stališča ogljičnega odtisa in izpustov CO2 so na ustrezen nadzorovan način posekane naravne smrečice ogljično nevtralne – ob sežigu uporabljenih drevesc se sprosti toliko CO2, kot ga je drevo vezalo med svojo rastjo. To pa ne velja za gojene smreke, pri katerih v proizvodnji nastanejo določeni presežki CO2, sploh pa ne za umetna drevesca, pri katerih je zaradi uporabe umetnih materialov ogljični odtis zelo velik. Uporaba navadne smreke, pridobljene iz lokalnega gozda v skladu z usmeritvami ZGS, je naravi najbolj prijazna oblika novoletne okrasitve z drevesci. 

Večinoma se smrečice za okras, ki so označene s posebno nalepko, pridobiva iz zaraščajočih se kmetijskih površin, s površin pod daljnovodi, na cestnih brežinah ter z namenskih nasadov na kmetijskih površinah. V zadnjih letih so se zaradi naravnih ujm v Sloveniji površine gozdov, ki so v fazi pomlajevanja, zelo povečale. K temu so veliko prispevale vremenske ujme in pretirane namnožitve škodljivcev, ki so v preteklih letih poškodovale gozdove v večjem delu Slovenije. Gozdarji usmerjamo razvoj teh mladih gozdov k naravnejši drevesni sestavi, kar zagotavlja razvoj stabilnejšega, pred poškodbami po naravnih ujmah in škodljivcih bolj odpornega gozda. Veliko smrečic lahko tako pridobimo tudi ob ukrepih redčenja pregostega mladega gozda na pomlajenih površinah. Če drevesca izvirajo iz redčenj pregostega mladovja v gozdu, ima njihovo pridobivanje celo ugoden vpliv na gozdove, ki jih s tem negujemo.

PUSTI SPOROČILO