Turizem je vedno bil in vedno bo – doživetje! In zatem … Spomin na nekaj. Zagorje ob Savi, tisti kraj, znan po premogovniku, termoelektrarni, proizvodnji apna in cementarni. Koroška, tista pozabljena zaplata zemlje na severu Slovenije z rudnikom živega srebra, železarno in mrtvo reko. Bi lahko bilo vse to ideja za turistično doživetje? O, pač!
Ko smo pred kratkim turistični novinarji stopili na vlak in se zapeljali do Zagorja, smo tam imeli kaj videti. Za začetek smo tja prispeli hitro in udobno. Potem nas je avtobus v nekaj minutah zapeljal do mesta, ki ga resnično nismo poznali. Kapo dol! Županu, njegovi ekipi in krajanom! Zagorje ob Savi ni nekaj prašnega, sivega in dolgočasnega, temveč nekaj zelenega, radoživega in zanimivega – tudi in še zlasti za turista. Leži med gorami; pod 1220 metrov visokim Kumom, Zasavsko goro in Sveto Planino. Rudnik, silosi apna, Lafarge, Svea in podobni pojmi izginejo, ko prisluhneš zgodbi, ki ti jo povedo, prišleku, po knapovsko robustno, od srca prešerno in z iskro v očeh. Toplo priporočam.
Na Koroško smo vstopili prek Zavodenj in se po dolini Jazbine spustili v Črno na Koroškem. Po bližnjici, iz Ljubljane. Sicer pelje pot do tja skozi Velenje in po Mislinjski in Mežiški dolini, za kar redni avtobus potrebuje kar štiri ure. V Črni smo se prepustili gostoljubju županje Romane Lesjak, si ogledali v središču mesta razstavljenega medveda, ki so ga lovci v gorah nad krajem uplenili že pred desetletji, pokukali v muzej olimpijcev, kjer so razstavljene fotografije in predmeti, povezani z olimpijskimi igrami sedmih črnjanskih olimpijcev, Draga in Danila Pudgarja, Katjuše Pušnik, Mitje Kunca, Nataše Lačen, Aleša Gorze in Tine Maze, ter se spustili po Mežiški dolini, po kateri že dolgo teče čista reka Meža, ter spoznavali dvanajst koroških občin. In pred nas se je postavil svet rudnikov premoga in železove rude, fužinarstva, železarstva, splavarjenja, gozdarjenja … In kulture!
Voda, modra nit Zagorja ob Savi
Voda prežema sodobno Zagorje, začenja pa se že na vratih kraja, tam, kjer naj bi se nekoč na sotočju Medije in Save ustavili Argonavti in kjer si je Medeja, očarana nad tamkajšnjo lepoto, umila svoj božanski obraz v kristalnem potoku. Jazon je potok poimenoval po njej. Zdaj na tem mestu stoji simbolična ladja Argo; je čistilna naprava, ki pa ni le tehnični objekt v obliki betonske škatle, temveč ima obliko ladje, podprto z romantično zgodbo, ki je postala tudi turistična privlačnost.
V Zagorju je z vodo stkan vzorec mestne ploščadi s fontano, ki edina v Sloveniji očara tudi z glasbo. Ob določenih dneh in času vodni dvigi in spusti delujejo glede na glasbeno spremljavo in se hkrati odevajo v barvne preobleke. Župan rad pove, da je ploščad svojevrstna dnevna soba občine, in dodaja, da obstajajo najlepša mesta sveta, Zagorje pa je lepše od njih. Prevzame te občutek, da je to res. In uživaš, ko poslušaš župana, ki že šesti mandat vodi občino, ki sicer nima nobenega turističnega informacijskega centra ali turistične agencije, in vendar ima turist v Zagorju bisago doživetij zvrhano polno.
Obnovljeni trg je del prenove celotnega mestnega središča, ki se na drugi strani krožišča razleze v mestni park. S spomenikom Janezu Drnovšku, številnimi drevesi in cvetličnimi nasadi in še zlasti z očarljivimi vodnimi površinami. Skozi park vodi sled 15. poldnevnika vzhodne zemljepisne dolžine, pravzaprav gre naravnost skozi mesto, kar je dodatna zanimivost. In na nasprotni strani parka, ki mu domačini pravijo Pod uro ali pri tržnici, se sled vode ponovi. Pogled pritegne fontana z veliko repliko bronaste fibule, katere izvirnik hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani, najden pa je bil na Zasavski Sveti gori.
Na obrobju mesta športni park Europark Ruardi pripoveduje zgodbo o tem, kako je na odlagališču jalovine in komunalnih odpadkov, kjer je leta 1987 v dolino spolzel velik plaz ter odnesel nekaj hiš in tovarno Lisco, nastala priljubljena rekreacijska točka tekačev, ljubiteljev nordijske hoje in sprehajalcev. Pretočna ribnika, veliko cvetja, vrt tete Johance, drevored dvajsetih lip, zasajenih ob dvajsetletnici slovenske državnosti, sprehajalne poti, med katerimi vodi ena naravnost do letališča, od koder lahko poletiš nad Zasavjem ali kam drugam. In v Zagorju je tudi Akademija za letalstvo Aeronavt, ekskluzivni partner za šolanje družbe Pipistrel. Vodno zgodbo nenavadnega mesta pa sklene ladja Argonavtek, kjer sredi Europarka občina poda posebno zaobljubo, ko zapiše na informacijsko tablo: »Iz ljubezni do naših otrok, prihodnosti Zagorske doline!«
Zagorski turistični diamanti
Poleg vodnika nas pretežno spremlja kar sam župan Matjaž Švagan. Preseneti s pozdravno izjavo, ponosom nad vsem, kar je bilo ustvarjenega v Zagorju, kot dediščina za zdaj in še zlasti za jutri.
Našega vodnika, Prekmurca Vlada Poredoša, sicer vodjo znane glasbene skupine Orleki, ki je v Zagorju ob Savi pristal zaradi ljubezni, toplo priporočam vsaki skupini, ki bo tod okoli raziskovala turistične diamante, kot je Weinbergerjeva hiša z galerijo Medija, ki priča o polstoletni tradiciji organiziranja slikarske kolonije Izlake – Zagorje, najstarejše slikarske kolonije v srednji Evropi. Tu sta še del muzejske zbirke iz NOB in spominska soba opernega pevca Ladka Korošca, po rodu Zagorjana. Rudnik rjavega premoga, ki je zdaj muzej, kjer preseneti zapis Janeza V. Valvasorja. Del življenja je namreč preživel na gospostvu Medija in zapisal je, da ljudje iz Strahovelj pod zemljo kopljejo zmajevo kri. Premog so v tistih časih uporabljali za zdravljenje živine. Tukaj je tudi izjemna Sirarna Sešlar v Podlipovici, kjer tri generacije z navdušenjem pripovedujejo o biodinamični predelavi mleka, edinstveni v Sloveniji.
Ali pa pravi turistični posladek v raztreseni vasici Podkum, kjer najprej navduši Domačija Medved, ki je pod spomeniškim varstvom in jo ohranja živo zdravnik Rudi Zupan. Leta 1995 je bil Medvedov vrt prikazan na svetovni razstavi vrtov v Lizboni kot najlepši slovenski kmečki vrt. Posestvo z izjemnim razgledom in čudovitim macesnovim gajem premore enega najlepših slovenskih starih vrtov. Njegova arhitekturna oblika se zadnjih sto let ni spreminjala; sestavljen je iz dveh delov, kot kmečki ‘gartlc’ s parkovno zasaditvijo in zelenjavnim kotičkom. Na vrtu še vedno rastejo nekatere rastline, ki so jih gospodarji posadili pred sto in več leti. Blizu se po ruševinah nekdanje stiskalnice sadja vzpenja stoletna bela glicinija, ki je prav tako pod spomeniškim varstvom.
In potem še en posladek: Gostilna Pr Čop. V tej smo se srečali s podjetnico Marijo Čop, promotorko zasavske kulinarike, in njenim sinom Lojzetom, najmlajšim slovenskim kuharskim mojstrom, ki zdaj vodi gostilno. Nekoč so tod »kumarati« prisegali na funšterc, grenadirmarš in jetrnice, zdaj pa kulinarično presenečenje v izjemni Čopovi gostilni čara novo zgodbo, a ne brez tradicije. Sladkali smo se s čemaževo skuto in jetrno pašteto s črnimi tartufi, ocvirkovimi pogačicami, jetrno klobaso, granadirmaršem (pražen krompir s testeninami), čebulno pito s slanino in zajčkovim ragujem, postreženo v steklenih skodelicah, izdelanih v Steklarni Hrastnik.
Koroška, zelena čipka na severu Slovenije
Za Črno vstopimo v Mežico, ki jo predstavita župan Dušan Krebl in Suzana Fajmut Štrucl iz podjetja Podzemlje Pece. Povabita v svet pod goro, ki na globini 700 metrov pod hribom, v rovih, ki so jih nekoč skopali rudarji, ko so tod iskali svinčevo in cinkovo rudo, ponuja avanturistično vožnjo s kajakom ali kolesom. Pravi adrenalinski žur!
Mimo Poljane, kjer se je končala druga svetovna vojna, in odcepom za Šentanel, kjer se je turizem na kmetijah v Sloveniji pravzaprav začel, prispemo na Ravne na Koroškem. Vodnica, ki naj bi nas spremljala, je avtobusu kazala pot tako, da je vozila med Mežico in Ravnami pred nami! Nam pa ni povedala nič. Brez razlage? Mogoče bodo sčasoma spoznali, da je turizem pomembna panoga …
Ravne, sicer mesto forma vive, ima svoje adute, ki vabijo v goste. Športni center z dvema pokritima bazenoma, izjemno regijsko knjižnico, hostel Punkl, Smučkoča, Rimski vrelec, ki čaka na boljše čase, a njegova voda je še vedno zdravilna … Tudi Ivarčko jezero pod Uršljo, ki so ga nekoč ustvarili železarji ravenske tovarne za preživljanje prostega časa in kopanje, čaka na boljše čase. V bližini sta Prežihov muzej in Pekel, kjer lahko med majskim Festivalom solzic srečaš prave peklenščke in okusiš peklensko kulinariko s hudičevo slino, velikimi in malimi grehi ter Luciferjevimi jajci vred.
Slovenj Gradec za še boljši turizem
Zatem nas »prevzame« in gosti v imenu TIC občine Slovenj Gradec odlična vodnica Marija Lah. Med pripovedovanjem žari in s ponosom kaže bisere svoje občine, kjer zgodbo turizma robijo likovniki, umetniki in dediščina meščanske družbe. Lepo urejeno središče mesta, ki je glasnik miru, poleg meščanskih hiš krasijo cerkev sv. Elizabete in Špitalska cerkev, Kogojev venetski konj, trije pomniki vode, rojstna hiša Huga Wolfa in Središče sveta z galerijo; mesto vabi na številne prireditve, ki se zvrstijo v njem skozi leto. V hotelu Vabo boste najbolje preskrbljeni in če se vam zahoče dodatna kulinarična izkušnja, je do gostilne Ančka le nekaj korakov.
Na poti proti Kopam, kjer podjetje Vabo izjemno dobro skrbi za zimske in poletne programe in kjer še zlasti izstopa produkt Holcarija, je nujen ogled cervice sv. Jurij na Legnu. Tla so steklena, da lahko razkrivajo dediščino preteklosti in postavijo na ogled slovanske grobove. V prostoru dominirajo leseni stoli reda sv. Fortunata, relikt časa, ko so pri nas stavili na politike, gospodarstvenike, tudi določene etnologe in druge. Zdaj te gospode tja več tako rekoč ni.
Pred odhodom nas župan mesta, Andrej Čas, seznani z načrti za še boljši turizem: poudari gradnjo zimsko-poletnega kopališkega središča s parkom urbanih športov in ponudbo programov velnesa ter prenovo mestnega jedra, ki naj bi postalo privlačen javni prostor ter konkurenčno okolje za poslovne dejavnosti v mestnem jedru.
Zgodovina osamosvajanja v Dravogradu
Županja Dravograda Marijana Cigala nas sprejme v baročnem dvorcu Bukovje iz leta 1710. Njegova zgodovina je pestra kot kalejdoskop. Nekoč eden najbogatejših opremljenih dvorcev v Sloveniji, pozneje vojašnica JLA, pa objekt Slovenske vojske, zdaj pa v lasti občine in upravljanju javnega zavoda Dravit, je kulturno-turistično središče Dravograda in njegove okolice. V čudovitem naravnem okolju, v objemu dreves, gozdov in reke Drave. Obiščite ga, naužijte se lepot njegovega vrta, spoznajte zgodovino slovenskega osamosvajanja, uživajte v imitaciji nekdanjega bogastva in morda si luksuzno nadstropje, zaradi turistične avanture, celo najamete? Na Dravi sta dva turistična splava: Šarmanov, prvi in izvirni, z muzejem splavarstva, in dravograjski, pod trbonjskim mostom, ki ga obiščemo mi. In že smo na poti naprej.
Srečni v Radljah ob Dravi
So pa srečni, ti Radeljčani, mar ne? Ime Radlje namreč izhaja iz slovenskega imena Radila oziroma Rado in pomeni »srečen«. Morda tudi so? Zaradi lepega mesta ali vodnega parka, ki se ponaša z laskavim naslovom prvega in tudi edinega biološkega bazena v Sloveniji, kjer za čistočo in kakovost vode skrbijo izključno naravni organizmi in kjer kemikalij zagotovo ni? Ob bazenu je nekaj glamping hišic z možnostjo udobnega bivanja.
V Ribnico na Pohorju tudi z Bližnjega vzhoda
Ribničani so neverjetni; tako malo jih skrbi za ugodje turistov, a toliko večji so učinki, merljivi s turističnim doživetjem. Apartmajsko naselje Ribnica na Pohorju na nadmorski višini 730 metrov je le dvesto metrov od smučarskih žičnic, a s svojimi tradicionalnimi stavbami iz lesa in kamna ponujajo pravi luksuz. Oaza velnesa je pravo kraljestvo, zato ni presenetljivo, da so gostje z Bližnjega vzhoda tradicionalni turisti, ki ostanejo celo po mesec dni ali več.
Danilo Petrin iz turističnega društva in drugi turistični zanesenjaki, lokalni župnik Fredi Mlinarič, dekleta iz recepcije apartmajskega naselja, teta Lena s turistične kmetije in vsi drugi, ki so vpeti v tukajšnji turizem, delujejo kot velika družina, ki skrbi za kraj in njegov razvoj v oazo dobrega počutja.
Epilog
Koroška je daleč in ima različne obraze. Lahko se imenuje Mislinjska, Dravska ali Mežiška dolina. Ljudje so lahko Pohorci ali Korošci, izpod Pece ali Uršlje gore. Koroška ima več značajev in kaže, da ima tudi vsaj tri srca. Turizem ni povezan, ljudje so zaverovani v svoje turistične »celke« in RRA nima na voljo enotnega turističnega produkta. A na drugi strani je Koroška, polna biserov, ki jih je treba spoznati in se jih naužiti. Je prava bonboniera (z delno praznimi vdolbinami za bonbone, kjer se bodo še morali naučiti, kaj turizem je).
Zagorje pa je v primerjavi s Koroško pravi bonbon. Zavit v bleščeč ovojni papir in okusen kot božja mana. Morda se tudi zaradi tega v Zagorju večkrat sreča jamskega škrata Permandeljca, ki sicer domuje v podzemlju, kjer so rudarji nekoč vrtali rove in iskali rudo za preživetje?
Besedilo in foto: Renata Picej
