Minili so milijoni let, ko narava ustvarja – človek je ohranjal in nadgrajeval stoletja
Med alpskim svetom in morjem se razprostira širok pas slovenskega krasa, ki je del velikega Dinarskega gorstva. To je svet apnenca, kjer skozi nešteto razpok pronica voda s površja v globino. Posledica je obilica raznolikih kraških oblik, škrapelj, žlebičev, vrtač, ki s svojo podobo spominjajo na lijake, kraških polj, katerih kruh je služil za skromno življenje preprostemu človeku, da se je mogel tisočletja obdržati na teh tleh. To je svet rek ponikalnic, ki ga spoznamo šele, ko se nam razodene v vsej lepoti kraških jam, ki jih tajinstveno skriva površje. Taka ponikalnica je tudi reka Pivka, ki izginja v Postojnski jami, ki je del Pivkinega 24 km dolgega do sedaj raziskanega podzemeljskega sistema. Njen sestavni del so še Otoška in Magdalena jama, Črna in Pivka jama ter Planinska jama.
Kot prvega ‘raziskovalca in turističnega promotorja’ bi lahko imenovali J. V. Valvasorja. Njegov opis v slovitem delu Slava Vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogtums Crain) iz leta 1689 je močno fantastičen. Posebno zanimiva je njegova slika kapniških tvorb, ki jih je prikazal v obliki pošastnih podob.
»Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrstno gomazen, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazane in podobno. Tega so vogali, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja. Stud in strah sta še večja, ker so povsod, na vseh straneh mnogi hodniki, votline, globoka brezna, pa tudi v višino gredo razne špilje in hodniki. Skratka: grozotno mrakotna podoba in pogled se nikakor ne dasta popisati s peresom.«
Leta 1748, po naročilu habsburškega dvora, je nastal prvi načrt dotlej znanih vhodnih delov Postojnske jame, ki ga je izdelal J. N. Nagel.
Tu je nov svet – tu je paradiž
To je davnega aprila 1818, ves vzhičen od veselja, Luka Čeč zaklical svojim tovarišem ob odkritju nadaljevanja Postojnske jame. Domačin Luka Čeč je ob soju svetilke, s katero je paral temo pod zemljo na svojem sprehodu v neznano, občudoval nov svet Hada, spoznaval njegove lepote in odkril kraški paradiž.
Leta 1823 so ustanovili Jamsko komisijo, ki je postala upravni organ Postojnske jame, prvi jamski statut je začel veljati 13. aprila 1824.
Po jami so obiskovalce vodili stalni jamski vodniki, saj je bila ta služba uvedena že leta 1825.
Od nosil v žametu do vlaka z električno lokomotivo
Dolga desetletja so vodniki po jami vedno številnejše občudovalce podzemnih lepot vodili peš. Toda že leta 1853, ko je raziskoval kraško podzemlje, se je Adolf Schmidl čudil, da v Postojnski jami ni na razpolago jezdnih živali, saj bi se gotovo marsikateri gost, posebno pa obiskovalke v dolgih krilih, zaupale osličem ali ponijem, da pojaše v Jamo na njih. Tako pa gre večina njih do Zavese in se od tam trudna vrača, ne da bi videla najlepše, Kalvarijo.
Pospešeno raziskovanje pa se je začelo proti koncu štiridesetih let 19. stoletja, sprožila ga je živahna razprava o ideji Avgusta Voigta, kako bi lahko speljali železniško progo med Ljubljano in Trstom kar skozi podzemeljske jame.
Kako so turistično urejali Postojnsko jamo, priča posnetek jamske železnice iz leta 1872, to je 15 let po dograditvi južne železnice med Ljubljano in Trstom. Tračnice so položili od jamskega vhoda do vznožja Velike gore.
Nemški romantik Johann Gottfried Seume je v literarnem potopisu Sprehod v Sirakuzo, 1803, pri opisu Postojnske jame poetično navdušen: »Pod seboj slišimo vodo, nad nami in okoli nas pa je trda noč široke in visoke votline. Tu vodniki običajno prižgo na skalnih stenah nekaj kupov slame. Magična osvetlitev te podzemne scenerije z naravnim mostom, fantastičnim skalnim obokom, grotesknimi stenami in globoko tekočo reko je bila med najlepšimi prizori, kar se jih spominjam. Ko kopica slame dogori, jo po navadi vržejo z mosta v globino, kjer žari v vodni strugi še nekaj trenutkov. Nenavadna obsežna svetloba in takoj za njo ponovna tema, v kateri sveti šibka luč bakel le nekaj korakov daleč ustvarjata nepričakovane kontraste.«
V globokem in temnem podzemlju pomeni dobra razsvetljava prvi pogoj za turistični ogled. Iz opisov popotnikov izvemo, da so jamo v začetku 19. stoletja vodniki razsvetljevali z baklami, nato pa z oljnimi svetilkami, pritrjenimi na stene. Že leta 1883, ko je v evropskih velemestih ulice in trge razsvetljeval še plin, je v Postojnski jami zasvetila prva obločnica
Ob cesarjem obisku leta 1883: V jami je poleg takratne električne (delne) razsvetljave gorelo še 16.000 sveč in 600 lampijonov. Res ‘topel’ sprejem. A c. k. komisija jamske uprave je šla še dlje: pisana navodila iz leta 1858 dovoljujejo ‘v starej jami … svetiti … samo z voskom, stearinom, lojem in oljem, v Franc – Jožefovej in Elizabetinej jami (to so danes Male jame, op. A. K.) pa samo z voščenimi ali milinimi svečami (Costa 1863).
Vodniška literatura
Vodniška literatura Postojnske jame je svojevrsten primat v kraškem turizmu med vsemi jamami v svetu. Od leta 1821, ko je že izšel prvi pisani vodnik, se jih je nabrala dolga vrsta – krepko prek 130, med njimi tudi monografije v številnih jezikih.
K večjemu obisku so pripomogla včasih izredno mikavna vabila, ki so jih prinašali častniki pred jamskim slavjem. Tako beremo npr. v vabilu leta 1827 med drugim naslednje: Postojnska jama je doma in tudi v tujini tako znana, da tu ne bomo naštevali njenih posebnosti. Katakombe v Italiji in na Siciliji, piramide in obeliski v Egiptu in ogromne indijske pagode v Aziji so sicer izrednega občudovanja vredne priče človekove umetnosti in duhovne veličine, a če jih primerjamo s Postojnsko jamo, se bomo prepričali, da moremo ob nje enakovredno postaviti to čudovito tvorbo prirode.
Postojnsko jamo so si ogledali že milijoni obiskovalcev, od tistih prvih v 13. stoletju do zadnjih let (1819–2021, 39 milijonov; letni rekord, 1985: 942.256 turistov, mesečni vrh: avgust 1985: 234.317 obiskovalcev, dnevni, 12.025 obiskovalcev, pa je bil dosežen 8. avgusta 1978).
Iz zlate spominske knjige, ki jo hrani Postojnska jama: 11. marca 1857 je jamo obiskal avstro-ogrski cesar Franc Jožef, ob priložnosti, ko je stekla železnica Ljubljana–Trst.
Briljant – simbol Postojnske jame
Postojnska jama je bila že od nekdaj zanimiva in skrivnostna za marsikaterega popotnika. Pred stoletji je njen edinstven svet ustvarjal občutek misticizma. Še vedno pa ta ‘Pravljica v sigi – moč v ustvarjalnosti lepote narave’ daje človeku napoj za podoživljanje. Ali kakor je zapisal v spominsko knjigo 1955 leta Henry Moore, angleški kipar: »To je najlepša razstava kiparstva narave, ki sem jo kdajkoli videl.« Marsikdo jo poskuša likovno izraziti s toplimi in mavričnimi barvami, drugi s čustveno izbranimi besedami ustvariti poetično igro, tretjemu daje snov za podkrepitev njegovega znanstveno-raziskovalnega dela, četrtem, petemu … in devetintridesetmilijontemu? Da jo občuduje, kako ona diha in raste, cveti in se razmnožuje, izraža svojo nežno vitkost ali se bohoti s svojimi polnimi oblinami ob vsakem dotiku vodne kapljice … Kljub nekaterim trenutnim katastrofam človeške civilizacije in napredka, ostaja njena nedolžnost. (on)
Tako lahko v Postojinskem okrajnem glavarstvu (1889) v zvezi z ‘glasovitim zagrinjalom’ (to je kapnik Zavesa) preberemo, »da je neki Anglež ponudil za ta čarobni kapnik toliko čistega srebra, kolikor je težak, a ta ponudba se mu je odbila«.
Živa bitja v večni temi
Ena največjih senzacij pri odkrivanju postojnskega podzemlja je bilo odkritje prvih živih bitij v večni temi. Najznamenitejša med njimi je človeška ribica (Proteus anguinus), močeril oz. dvoživka, živalski fosil iz terciarja, razmnožuje se z jajčevci ali tudi z živimi mladiči. Prav pri Postojnski jami se je razvila posebna panoga biologije, speleobiologija, ki se ukvarja z jamskimi živimi bitji.
Poezija Hadovega podzemlja
Tudi kraški kamen, bel in ožgan od sonca, preprost v svoji zgradbi, pa toliko bolj razigran v svoji obliki, daje pečat krajini, oviti s temno zeleno borduro gozdov, v katero se vklapljajo številni kulturnozgodovinski spomeniki kot prispevek človeške ustvarjalnosti in nečimrnosti hkrati.
Pod to nevsakdanjo povrhnjico pa se nam razodeva tajinstveno podzemlje. Narava, deževna kapljica, ob sodelovanju in igri še drugih prvin, je ustvarila droben kristal, bleščeč briljant, množico raznobarvnih in raznoliko oblikovanih lesketajočih se delov sige, ki skladno povezani dajejo občutek neizmerne ustvarjalnosti in bogastva narave. Ko je človek z razvojem in pomočjo tehnike to podzemlje še osvetlil in opremil, se ne more načuditi (zato tudi množice turistov ‘in continuo’), kajti nikjer se tako očitno ne kaže kot tukaj svoboda v zakonu in samovoljnost v doslednosti.
Ko stopaš po širokih hodnikih, pa zaviješ po ob tesno k skali prislonjeni poti, mimo podzemeljskih voda, ki šumijo nekje globoko pod tirnicami jamskega konja, ki neumorno vleče skozi galerije in dvorane, kjer oko išče novih stvaritev, ki se mu ponujajo na vsakem delčku jamskega prostora, pa jih ne dojame, tako so veličastne.
Človek za trenutek postane, v duši podoživlja tisočletja, takrat pa forme sige vstanejo, podajo si roke, stisnejo lice k licu, glavo k srcu, in pričnejo svoj poetični ples ob zvoku vodne kapljice in šumu lahnega vetriča, ki zaveje iz zadnje špranje. To je balet, ob skrbno izbrani glasbi, v mavrici barv. To ni pesem, več, to je ena sama ljubezen. (on)
Postojnska jama – nova spoznanja
Samostojno in celovito turistično poslanstvo KRASA
Postojnska jama s klasičnim krasom je pojem kraške pokrajine, kraškega podzemlja, krasoslovne znanosti in kraškega turizma v svetovnem merilu. Svojskost te pokrajine, njeno naravno bogastvo in raznolikost, pestra kulturna preteklost, ki je dala pečat Evropi in svetu, so izrazite prednosti slovenskega turizma. Kaže jih še v večji meri izrabiti na vseh ravneh in graditi na njih, ob upoštevanju vseh novodobnih spoznanj. Še več. Pri oblikovanju in načrtovanju tržno privlačnih in uspešnih turističnih izdelkov Slovenije KRASU priznati samostojno in celovito turistično poslanstvo z lastno motivacijsko ali spodbujevalno identiteto, to je istovetnostjo, ki mora postati temeljni cilj turističnega povpraševanja. Ob tem bi se spomnil vseh onih, ki so skozi stoletja ustvarjali to odlično podobo Postojnske jame, in zahvalil tistim, ki to počnejo še danes. Postojnska jama je biser krasa, na katerega smo ponosni.
Besedilo: Srečko Šajn, predsednik TD Postojna
Fotografsko gradivo: Arhiv TD Postojna
Opomba avtorja: zaradi omejenega prostora je predstavitev okrnjena!
O raziskovanju Postojnske jame, Pivki in Črni jami, človeški ribici – speleobiologiji, prireditvah v Jami, Vivariju Proteus, Parku Postojnske jame, Expo Jama Kras, Jamskemu dvorcu … pa morda kdaj drugič!
