Na Koritnici v Baški grapi večja usmerjevalna tabla vabi k obisku večstoletne lipe v vasi Rut pod Rodico. Dosežemo jo po sedmih kilometrih asfaltirane ceste, ki sprva drsi po ozki soteski ob potoku Koritnica, potem pa se po več ostrih ovinkih zažene v strmino in se je oprijemlje vse do cilja.
Lipa, ena največjih in najstarejših v Sloveniji, stoji pred gotsko cerkvijo sv. Lamberta in jo od pomladi do pozne jeseni s svojo široko krošnjo skoraj zakriva. Je primorska rekorderka, saj deblo v prsni višini obsega več kot 8 m, premer znaša 2,67 m, krošnja pa je že dosegla višino 65 m.
Škoda, da ji ne moremo določiti starosti, ker so se letnice sesedle v žrelo znotraj debla. Glede na to, da so lipe ponavadi zasajali ob posebnih priložnostih, nekateri mislijo, da so jo zasadili tirolski kmetje, ki jih je v 13. stoletju v današnji Grant in Rut z južne Tirolske priselil oglejski patriarh Bertold Andeški. Vedno več pa jih pritrjuje zgodovinarju Simonu Rutarju, da je bila ta posebna priložnost začetek protestantizma sredi 16. stoletja.
Vsekakor je lipa odigrala najpomembnejšo vlogo na področju samouprave, ki je bila priznana Nemškorutarjem po prihodu v te kraje. V zavetju njene sence se je z župani vseh vasi redno sestajal rihtar, ki je bil nadžupan in sodnik hkrati. Nemški Rut je bil namreč po pravni ureditvi ena od dveh rihtarij na Tolminskem. Naziv je predstavljal ime cele rihtarije, ki se je v stoletjih razpotegnila na 13 vasi, vas Rut pa je pred letom 1948 nosila več imen, tudi Zgornja Koritnica, Nemška Koritnica itd. Rihtarjevo moč je simboliziral meč z letnico 1414. Če je razsodil brez njega, sodbe niso priznavali. Tako je bilo do sredine 19. stoletja. Meč so hranili v vasi vse do pred nekaj desetletji, ko so ga predali Tolminskemu muzeju.
Priseljenci so bili na lipo vedno bolj navezani. Sredi 19. stoletja je že dosegla višino zvonika. 9. decembra 1844 ponoči se je zaradi nepazljivosti kmetice, ki je z žerjavico hotela ogreti svinjak z mladimi prašički, na vso vas in tudi na lipo razširil požar. Menda je gorela kot bakla. Ogenj je že vdrl tudi v cerkev in med drugim uničil vse dotedanje cerkvene matične knjige. Zaradi bojazni, da bi goreča lipa padla nanjo ali na bližnje domačije, so ji nekaj metrov nad zemljo odsekali veje. A sčasoma je na splošno veselje vseh pognala številne stranske vrhove, ki so se v naslednjem stoletju pognali v nebo in se odebelili. Skoraj se ji ne pozna, da pravzaprav nima osrednjega vrha. Pridobivala je tudi na obsegu debla, ki pa je bilo na žalost v sredini votlo, pa še pri tleh je zazevala odprtina. Votlina, v kateri naj bi bilo prostora celo za deset ljudi, je bila še najbolj zanimiva za otroke, saj so se še desetletja po drugi vojni v njej igrali skrivalnice. Rešila pa je tudi nekaj življenj domačih rodoljubov in partizanov, ki so se med drugo vojno skrivali v njej.
Leta 1987 so deblo zaščitili z ličnim kamnitim amfiteatrom, da ga ne bi poškodovali z vozovi, avtomobili ali traktorji.
Spomladi 2013 so gozdarski strokovnjaki lipo pomladili. Čez leto se je že kar lepo obrasla. Toda proti njej se je zarotila zima in jo tako močno vklenila v žled, da ji je polomila celo nekaj trimetrskih vej. A na praznik lipe naslednje leto so številne mladike že naznanjale bujno rast. Takrat pa se je nad njo spravil še močan veter, tako da so ji morali povezati veje s posebnimi pasovi. Drevo je ponovno pokazalo svojo upornost, veje so se lepo zarasle. Danes je lipa videti še zelo vitalna, saj se njeno votlo deblo od znotraj debeli in krepi, zarašča pa se tudi odprtina pri tleh.
Pravijo, da je čaj s te lipe silno dober, vsekakor pa zdravilen. Nekdaj ga je obirala vsa vas. Nekateri so odlomili tudi kakšno vejo preveč, zato so že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tako oskrunjenje prepovedali. Odtlej jo obirajo bolj spoštljivo. Še največ čaja so skuhali na praznikih lipe in z njim nazdravili njeni rasti in cvetenju. Prvega so na pobudo domačinke Jožice Brovč pripravili leta 2002, v večletnih presledkih jih je sledilo še pet. Umeščeni so bili v čas cvetenja, ki doseže vrhunec v dneh od konca maja do začetka julija. Takrat se ta čudovita, pokončna starka obleče v odišavljeno pelerino s tisoči zlatorumenih cvetov, ki z omamnim vonjem uročijo vso pokrajino. V teh dneh je tako veličastna, da si »ljudje pod njo snamejo klobuk z glav«, je zapisal raziskovalec slovenskih lip Miran Sattler. Spoštovanja vredna je celo pozimi, ko ne more skriti svojih golih reber.
Rutarska lipa slovi po vsej Sloveniji in dviga prepoznavnost kraju. To dragoceno drevo, čeprav v krajevni skupnosti ni ponudbe, ki bi potešila njihovo lakoto ali žejo, prihajajo občudovat številni domači in tuji turisti, motoristične skupine, planinci, izletniki z manjšimi avtobusi. A nekaterim veliko pomeni že počitek ali posedanje na amfiteatru, drugim skupinsko fotografiranje, prostor je vabljiv tudi kot prireditveni oder. Lipa še vedno igra vlogo središča družabnega življenja v vasi, čeprav je priložnosti za zbiranje vse manj. Še do nedavnega so pod njeno krošnjo po vsaki nedeljski maši zapele domačinke, Rutarske pevke. Pred par leti je bila lipa prvič prizorišče poroke. V okrilju njene sence Rutarji izrekajo dobrodošlico pomembnim gostom, prijateljem, najavljenim skupinam … Gotovo najpomembnejši je bil obisk njihovih prednikov s Tirolske, ki so se nadvse čudili izrazom za njive, travnike, orodja, običaje, ki jih tudi sami uporabljajo še danes. Še posebno nepozabno je bilo leta 2005, ko so rutarskim gasilcem za spomin na skupne prednike podarili novi prapor. Pod lipo so jih sprejeli še ob stoti obletnici PGD Rut – Grant leta 2011 in ob 800. obletnici naselitve leta 2019.
Rutarji cenijo svojo lipo, skrbijo zanjo in so nanjo ponosni. KTT društvo Baška dediščina, ki deluje tudi v KS Rut – Grant, je lani pod njo postavilo informacijsko tablo nepozabnemu sinu te skupnosti, tigrovcu Simonu Kosu.
Leta 1990 je Občina Tolmin podelila lipi status naravne znamenitosti, leta 2004 pa je bila razglašena za naravno vrednoto državnega pomena.
Besedilo: Olga Zgaga
Fotografije: Alenka in Cveto Zgaga
