fKanal se je začel turistično razvijati že z odprtjem Bohinjske železnice leta 1906.
Lega Kanala ob kanjonu reke Soče in slikovit most, ki povezuje oba bregova reke, že od nekdaj izziva domače in tuje skakalce, da preizkusijo svojo spretnost in hrabrost ter se poženejo z mostu v smaragdno globino reke Soče. Kamniti most se ponosno boči 17 m nad gladino reke.
Za domače fante je veljalo, da so skakalci z mostu nekaj posebnega in vredni pogledov deklet. Bili so tudi primeri, ko so nekateri domačini skakali v globino Soče za nagrado. V tistih časih so bili skoki z mostu nekaj vsakdanjega. Mladi fantje so tekmovali med seboj, kdo bo predrznejši in bo skočil z večje višine ter izvedel posebne akrobacije. Zanimivo je bilo tudi, da so v tistih časih skakali v vodo na spodnjem delu mostu, le redki so bili, ki so skakali proti toku Soče.
Največja, najprivlačnejša in najbolj znana prireditev društva Skoki z mostu je bila prvič organizirana v letu 1989. Do osamosvojitve Slovenije so prihajali tudi tekmovalci iz Mostarja. Od takrat je to prireditev, ki je organizirana na nedeljo, ki je najbliže prazniku 15. avgusta (po kanalsko rožnca). To je tudi naš župnijski praznik.
Ob 11. uri imajo mladi delavnice, ob 15.30 pa se preizkusijo v skokih z dveh skakalnic, manjše za otroke do 8. leta starosti in z višje v dveh kategorijah, in sicer do 10 let in od 11 do 17 let. Ob 16. uri pa se preizkusijo v skokih z mostu najbolj korajžni fantje in včasih tudi dekleta v treh kategorijah: v skokih na noge, lastovki in figurativnih skokih. Zelo pomembna za dobro izvedbo skokov je varnost tekmovalcev. Za dober skok vržejo tekmovalci pred izvedbo skokov rdeč nagelj v Sočo. Vsak podpiše izjavo, da skače na lastno odgovornost. Organizator pa poskrbi za varovanje v vodi s prisotnostjo potapljačev in gasilcev v čolnu. Na brežini reke je reševalno vozilo z zdravnikom. Udeležba skakalcev je mednarodna, saj so na skokih v Kanalu tekmovali poleg slovenskih skakalcev še skakalci iz Bosne, Hrvaške, Srbije, Italije, Nemčije, Velike Britanije, Kanade in tudi iz ZDA. To je najprivlačnejši del prireditve, ki se začne že zjutraj, ob 8. uri, in traja ves dan.
Skoki v reko Sočo so vedno fantastični. Običajno pa jih je spremljala vrsta dejavnosti že od zgodnjih jutranjih ur. Tako imamo tržnico z domačini pridelki in izdelki, predstavijo se nam starodobna vozila, na trgu imamo srečelov, organiziramo tek Kanalski krog za rekreativne tekače, ki je dolg 7,5 km, na trgu popestrimo dogajanje z glasbo in predstavo za otroke, park Pečno ima dan odprtih vrat, dogajanje popestrijo harmonikaši, obiskali so nas celo srednjeveški vitezi, ki so pripravi turnir pod mostom. Včasih med skoki preleti prireditveni prostor akrobatsko letalo. Na igrišču pri OŠ Kanal je postavljen oder z bogato razsvetljavo, predstavijo se nam talenti, podelimo priznanja, medalje in pokale tekmovalcem ter se poveselimo ob glasbi. Velikokrat zaključimo prireditev z ognjemetom.
Čast vsakega skakalca
Privlačnost in odlično izpeljavo prireditve potrjujejo izjave številnih skakalcev, naj navedem samo nekatere.
Pino Auber, legenda vsakoletnega tekmovanja in šestkratni zmagovalec, je v starosti 78 let izjavil, da skočiti z mostu v Kanalu ob Soči s sedemnajstih metrov višine ni nič posebnega. Seveda je treba biti zbran, poznati tehniko in čutiti tudi kanček strahu, da skoka ne jemlješ prelahkotno, a na koncu je zanj vse le čisti športni užitek.
Jernej Klinar z Jesenic pravi, da je skočiti z mostu v Kanalu čast vsakega skakalca v vodo. Misli, da je to najlepša tekma v Sloveniji, saj se organizator zelo potrudi tako za tekmovalce kot za gledalce, seveda pa je tudi ambient z reko Sočo nekaj najlepšega, kar lahko človek doživi. Na vprašanje, ali bi se ta šport pri nas lahko bolj razvil tudi na račun kanalskih skokov z mostu, pa je odgovoril, da je skakalcev nekoliko več. Vendar je tu višina – 17 metrov – zelo velika, zato ni mogoče kar tako skakati z mostu. Na skoke se je seveda treba pripraviti.
Nepozaben ambient, vedno odlično vzdušje, strah vzbujajoča in spoštovanja vredna višina mostu – skratka, eno najlepših prizorišč skokov, kar sem jih videl, trdi Aleš Karničnik iz Maribora.
Stalni gost in tudi zmagovalec kanalskih skokov je Borko Miladinović, profesor telesne vzgoje iz Užic. Izjavil je, da zelo rad pride v Kanal in da je res pravi užitek skakati s prijatelji in z novimi skakalci. Domačini so zelo pozorni in vedno pripravijo lep sprejem in dobre pogoje za skoke. Poudaril je še, da sta tišina in mir ključna dejavnika pri izvajanju skokov v vodo, kar v Kanalu to spoštujejo, tako je med izvedbo skoka popolna tišina.
Prireditev pridobiva iz leta v leto večji pomen za kraj, njena odmevnost v medijih narašča in po vsej Sloveniji in tudi v tujini so že slišali za skoke z mostu v Kanalu. Raste pa tudi kakovost skokov, število skakalcev z mostu, število mladih na delavnicah in reviji skokov s skakalnic ter tudi število obiskovalcev prireditve. Upamo, da se bodo prihodnje leto razmere uredile in bomo lahko ponovno dokazali, kako zanimivi so skoki in kako veličastna je naša prireditev.
Besedilo: Vanja Cotič, TD Kanal ob Soči
Fotografije: TD Kanal ob Soči
