Danes so Radeče manjše mesto z 2300 prebivalci. Mesto leži ob reki Savi, nekoč je bilo pomembno pristaniško in splavarsko središče. Pred razvojem sodobnih prevoznih sredstev je glavnina tovora potovala z ladjami in čolni po ‘rečni cesti’, ki je predstavljala najbolj naravno in pogosto tudi edino pot med trgi in deželami. Na to nas spominja že antični mit o Jazonu in zlatem runu, ki umešča potovanje argonavtov od Črnega morja tudi na reko Savo. V času Rimljanov pa je bila na brežini reke Save v Radečah tako imenovana 34. postaja na trgovski poti med Oglejem in Siskom. Čeprav tehnologija stoletja ni dovoljevala plovbe proti toku, je promet potekal v obeh smereh. Dolvodno so ladjarji in čolnarji pluli s tokom in se pri tem na več mestih spopadali z zahtevnimi brzicami. Gorvodno pa so ladje in čolni do iznajdbe motorja deroče rečne tokove premagovali s pomočjo vlačugarjev, volov in konj. Vlečne poti so bile, ravno tako kot reka Sava, pod nadzorom cesarskega urada za rečno plovbo.
Rečna pot pa ni bila namenjena zgolj zadovoljevanju lokalnih potreb. Pomembnosti rečne poti sta se zavedala tudi Karel VI. in njegova naslednica, cesarica Marija Terezija. V času Karla VI. je po Savi tekla živahna trgovina z žitom med ogrskim kraljestvom in nemškim cesarstvom. Žito je na velikih čolnih v razsutem stanju prihajalo iz Zemuna v današnji Srbiji vse do Siska. Tam so ga preložili na manjše čolne in ga nato tovorili do Radeč, kjer so ga še zadnjič preložili v manjše čolne. Cesarica Marija Terezija se je lotila tudi regulacije reke ter pravne ureditve prometa.
Pred več kot 500 leti je na reki Savi zaživela tudi trgovina z lesom. S splavi so po njej vozili les iz Savinjske doline vse tja do Beograda in celo do Črnega morja. Trgovina z lesom iz zgornjesavinjskih gozdov je bila pomembna tako za lastnike gozdov kot tudi za trgovce z lesom. Na tako imenovanih ‘holzplacih’ v Panonski nižini so smrekov in jelov les lahko prodali tudi do 80 odstotkov dražje, ker je tam tega gradbenega materiala primanjkovalo. Z izgradnjo južne železnice pa se je tovorjenje začelo seliti na ‘železno cesto’ in Sava je začela izgubljati svojo prometno moč.
Tradicija kot vir idej za razvoj koncepta destinacije kot učilnice na prostem
Po drugi svetovni vojni je splavarska dejavnost zamrla, toda z izgradnjo hidroelektrarne Vrhovo je ob našem mestu nastalo skoraj 11 km dolgo umetno jezero. Na sprva izredno degradiranem področju smo v Radečah prepoznali priložnost in na umetnem jezeru korak za korakom pričeli razvijati turistično ponudbo, ki se naslanja na tradicijo našega prostora. Že leta 1998 je na pobudo Turističnega društva Radeče zaplul prvi turistični splav. Danes je splavarjenje na reki Savi v Sloveniji že zelo dobro uveljavljen in prepoznaven turistični produkt, ki ponuja izjemno doživetje in pristen stik z lokalno tradicijo. Vožnja skozi sotesko Save je že sama po sebi nekaj posebnega, da pa je počutje na splavu še boljše, poskrbi izkušena splavarska ekipa. Ob zvokih harmonike in s skrbno izbrano lokalno dobrodošlico sprejmejo obiskovalce na splav, kjer med rajžo odlično poskrbijo tudi za lačne želodčke in suha grla. Kormoniševa zanimiva pripoved o splavarskih pustolovščinah obudi spomin na bogato preteklost in se zagotovo za vedno vtisne v spomin. Ob zvokih harmonike nihče ne ostane ravnodušen, z nekoliko šaljivo obarvanim krstom ‘zelenca’ pa se vožnja za vedno vtisne v spomin.
Plavajoči splavarski muzej
Zgodbo splavarjenja smo v letošnjem letu uspešno nadgradili s Plavajočim splavarskim muzejem. V okviru evropskega projekta ‘Oživimo savske zgodbe’ smo, da bi splavarsko tradicijo rešili pred pozabo, od različnih lastnikov odkupili ohranjene eksponate za splavarsko zbirko, četudi zanjo še nimamo ustreznega prostora. A smo v spomladanskem času, ko je celotna država delovala pod zelo omejujočimi pogoji, našli inovativno rešitev in splavarsko zbirko umestili kar na splav. Tako je nastal Plavajoči splavarski muzej v kombinaciji s plavajočim gostinskim lokalom. Zaradi izjemno pozitivnega odziva gostov smo se odločili, da zgodbo nadaljujemo, četudi trenutni ukrepi glede števila gostov na splavu niso bili več tako rigidni.
Učna pot Savus in Bajer z didaktičnim krogom
Zelo privlačen primer učenja na prostem je tudi Učna pot Savus. Sprva je bila pot bolj namenjena spoznavanju pomena vode, a nam je z leti uspelo vsebine kvalitetno nadgraditi. Na tej poti smo iskreno veseli vsakega obiskovalca, a obisk poti je zagotovo mnogo bolj navdihujoč in poln zanimivosti, če ga vodi lokalni vodnik interpret. Večji del poti je speljan ob reki Savi in vodi mimo borovcev, ki so navdihnili tudi umetnika Božidarja Jakca, da jih je upodobil v enem od svojih del. Za tiste, ki se želijo ob poti tudi malo razgibati, smo uredili fitnes na prostem, za željne počitka in morda tudi drugačnega pogleda na življenje pa je prava rešitev velikanski stol. V bližnjem Parku Dvor pritegnejo pozornost številna eksotična drevesa in tudi številne zanimivosti o tem, kako drevesa ‘delujejo’, zakaj so pomembna in kako komunicirajo. V nadaljevanju sledi sprehod po najdaljši in najlepši evropski ribolovni trasi, na kateri se vsako leto odvijajo prvenstva velikega formata. V preteklem letu smo Učno pot Savus uspešno povezali še z na novo urejenim bajerjem, kjer je nastal prav poseben didaktični krog, namenjen spoznavanju rečnega ekosistema ter sproščenemu doživljanju narave.
Ribiška vasica in tradicionalni savski čoln tombas
V letošnjem letu pa bosta naš rečni in obrečni prostor postala bogatejša še za dve pridobitvi. V neposredni bližini Ribiškega doma Radeče bo do jeseni zgrajena Ribiška vasica s tremi hiškami, ki bodo namenjene predvsem tistim, ki jih zanima ribolov na reki Savi. Ker je v tem rečnem ekosistemu svoj prostor našlo več kot 25 vrst rib, je naš kraj močno povezan z ribolovom.
Naslednjo sezono bo po Savi mogoče zapluti tudi s tradicionalnim savskim čolnom tombasom.
Naj bo za zdaj dovolj namigov. Lepo ste vabljeni, da spoznate, okusite in doživite Radeče. Več informacij lahko najdete na www.visitradece.si.
Besedilo in fotografije: KTRC Radeče
