Eugen Šerbec je član upravnega odbora društva in vodnik, ki na vseh društvenih prireditvah obiskovalce seznanja z zanimivostmi v lokalni skupnostmi ter dogajanje rad tudi dokumentira s fotoaparatom in telefonom. Najraje govori o delu na Turjaškem gradu ter o družini Auersperg, o kateri rad govori in veliko ve, mnogo njenih članov tudi osebno pozna.
Leta 2007 si se včlanil v DOD, zakaj te je pritegnilo delo v njem?
Ohranjanje dediščine me zanima in se mi zdi zelo pomembno. Za društvo sva z ženo prevedla veliko društvenega gradiva o zanimivostih in prireditvah. Zbiram članke o naši preteklosti. Iz knjige Borisa Kuharja Izumirajoči svet vasi sem zbral izvlečke vseh običajev ter navad iz življenja v naši in okoliških vaseh.
Nisi samo društveni vodnik, bil si tudi dolgoletni vodnik po Turjaškem gradu. Kako si tam začel?
Kot veš, sem od leta 1971 do leta 2004 delal v Nemčiji, tudi po 12 ur na dan. Po vrnitvi sem se dolgočasil in iskal priložnostno delo. Najprej sem na gradu pobiral vstopnino, nato sem prevzel še vodenje in nekakšno skrbništvo gradu.
Kdaj si pridobil bogato znanje o zgodovini gradu?
Na začetku tematike nisem dobro poznal, znanje sem najprej pridobival od domačinov. Nato sem proučil knjigo Auerspergi: po sledeh mogočnega tura avtorja Mihe Preinfalka, ki me je nato kot enega od vodnikov intervjuval pred izdajo monografije Grad Turjak. Udeleževal sem se zanimivih predavanj o Turjaškem in drugih gradovih, prebiral sem druge knjige in članke.
Na prvem programu slovenske televizije je bila 21. novembra 2023 predvajana oddaja Jožeta Možine Pričevalci, v kateri sta bili gostji grofici Enrica in Gisella Beatrice Auersperg. Med drugim je Gisella, ki je bila na gradu tudi rojena, povedala, da jo je leta 2008 tam pričakal čuvaj Eugen, ki je bil ganjen, ko mu je pokazala osebno izkaznico …
Res je bilo tako. Gisella je takrat z možem – mnogo let po odselitvi – prvič prišla na grad. Bil sem presenečen in navdušen, da sem jo spoznal.
Ohranjaš osebne stike z družino Auersperg, nekatere člane si že pripeljal na naše prireditve. S kom konkretno prijateljuješ?
Spoznal sem več vej družine Auersperg. Največ stikov imam z Gisello in z njeno mlajšo hčerko, ki je že tudi prišla v Slovenijo s svojo družino.Na grad so pozneje prihajali še drugi člani družine Auersperg – iz Soteske, Kočevja, Avstrije, Argentine in Urugvaja.
Ali se obiskujete?
Gisella in njena hčerka sta me povabili v Červinjan v Italijo, pozneje smo se še večkrat obiskali. Pokličemo se po telefonu, si voščimo za praznike … Ker mi zaupajo, zanje posredujem, ko je treba urejati zadeve v zvezi z njihovo zemljo, ki so jo dobili nazaj po denacionalizaciji (za grad so dobili t. i. odškodnino). Sodeloval sem tudi pri urejanju grobnice Auerspergov na Turjaku.
Grofici sta v intervjuju povedali, da je bilo življenje na gradu za otroke zelo dolgočasno. Kako pa je bil ogled gradu zanimiv za naše otroke?
Hodil sem na tečaje za vodnike, študiral sem psihološke pristope in tehnike, kako prikazati posamezne vsebine, da vzbudiš njihovo zanimanje. Pripovedovanje sem popestril z zgodbicami, občasno sem spremenil ton glasu, malo zapel … Imel sem nekaj rekvizitov pri vodenju, zgodbice sem si sproti izmišljal.
Se spomniš kakega zabavnega dogodka ali zanimivih obiskovalcev na gradu, ki so se ti vtisnili v spomin?
Večkrat so na ogled prišli ljudje, ki so na gradu delali kot lovci, čuvaji, gospodinje itd. (ali njihovi sorodniki) in pripovedovali o dogodkih, povezanih z družino Auersperg. Otroci na gradu so znali slovensko, Gisellina in Enricina teta je vaškim otrokom vedno delila bonbone. Izvedel sem tudi zabaven dogodek, povezan z njihovim zadnjim psom, bernardincem Jupijem. Ko je po vasi nosil košarico z malinami, so nanj ‘poslali’ mačko, da je košarico spustil, vaški otroci pa so prišli do malin. Velik vtis so name naredili tudi vsi obiski članov družine Auersperg.
Kako dolgo si delal na gradu?
Štirinajst let, v letih od 2005 do 2019. Najprej sem, kot sem že omenil, prodajal karte, nato sem bil eden od vodnikov, sicer brez licence, ker jih takrat še ni bilo, v resnici pa sem bil deklica za vse. Urejal sem okolico in parkirišče, kosil travo, pospravljal smeti, skrbel sem za ogrevanje. Organiziral sem redarje ob porokah, pospravljal za njimi. Pomagal sem negovati pohištvo in drugo opremo. Tam sem bil vse dneve, včasih tudi ponoči.
In kako se je delo končalo?
Grad je bil najprej v neuradnem upravljanju TD Turjak, nato je zanj (tudi neuradno) skrbel Lokostrelski klub Turjak, šele leta 2007 je bila sklenjena pogodba o upravljanju gradu med našo občino Velike Lašče, ministrstvom za kulturo in javnim zavodom Trubarjevi kraji (JZTK). Leta 2015 je bil JZTK ukinjen, občina je upravljanje predala nazaj ministrstvu za kulturo. Skrb za grad je prevzel KUD Primož Trubar, po pogodbi sem ga še naprej vzdrževal. Ko je leta 2019 država poiskala novega najemnika, se je moje delo tam končalo.
Verjetno se veseliš, da bo grad celovito obnovljen. Kaj misliš o mnenju grofic, ki seveda tudi podpirata obnovo, da bi vsaj eno sobo poimenovali po nekdanjih prebivalcih, npr. po njunem očetu Herbardu, ki je podpiral naše protestante? Imel se je za Slovenca, dva Enricina otroka si želita slovensko državljanstvo …
Seveda se veselim obnove gradu. Iz pripovedovanj sem izvedel, da so bili Auerspergi med ljudmi priljubljeni. Mnogi so na gradu dobili delo. V njihovi družini je bila bolničarka, ki je vaščanom pogosto pomagala. Ker so imeli prvi avto v teh krajih, so vaščanko, ki jo je pičila kača, peljali v bolnico. Šolo na Turjaku je dal na lastne stroške leta 1901 sezidati grof Leo Auersperg, na območju njihovih nekdanjih hlevov pa – zanimivo – sedaj stoji nova turjaška šola. Prav bi bilo, da bi uredili spominsko, posvečeno družini Auersperg.
Besedilo: Zdenka Zabukovec, Društvo za ohranjanje dediščine Gradež
Fotografije: osebni arhiv in arhiv DOD
