»Bolj kot postaja svet nor, globje v gozd si želim,« so besede Linde Blackmoore, ameriške pesnice turških korenin. Gotovo nisem edina, ki v tem ponorelem svetu, tako kot ona, sanjari o umiku v gozd. Ko bom velika, bom živela v leseni hišici na robu gozda! Samo še malo, pa bom tam …
V Sloveniji imamo kar 11.767, km2 gozdov, kar predstavlja 58 odstotkov celotne površine države. V Evropski uniji se Slovenija uvršča na četrto mesto po gozdnatosti, za Finsko, Estonijo in Latvijo.
»V Pekingu se moraš voziti 1000 kilometrov, da prideš do prvega gozda, sam pa moram narediti samo dva koraka. Slovenci z gozdom živimo, gozd vidimo iz vsakega bloka,« je podpredsednik TZS in gozdar Jože Prah v osrednjem intervjuju izpostavil hósto, kar je lepa slovenska beseda za gozd, ki jo dandanes uporabljajo le redki. Njegova vizija je, da mora Slovenija postati gozdna oaza v evropskem prostoru in da moramo na tem temelju zastaviti celoten slovenski turizem. Gozd in voda sta zdravilni, prioriteta Turistične zveze Slovenije in njenega predsednika Dominika S. Černjaka pa je, da zeleni turizem nadgradimo v zdravilni turizem.
Polona Frelih, urednica
Spomladanski Lipov list je tako svojevrsten katalog vseh inovativnih gozdnih produktov, ki jih imamo v Sloveniji že zdaj na pretek; od tematskih poti, gozdne učilne, vodenih gozdnih sprehodov pod budnim spremstvom prve generacije gozdno turističnih vodnikov, ki smo jih dobili v marcu, zgodbarjenj in branj v gozdovih, gozdnih kopeli in gozdnega velnesa do digitalnega gozdnega detoksa, šol preživetja v naravi do opazovanja takšnih in drugačnih divjih zveri. V Sloveniji imamo celo pravi pravcati pragozd in eno od zadnjih evropskih divjin, zato smo v resnici zelo bogati.
Med naštevanjem takšnih in drugačnih produktov gozdnega turizma me je prešinilo, kako zelo in hitro se spreminjajo časi, v katerih živimo. Zdaj je otroke treba v gozd voditi, moja generacija pa si je sama utirala gozdne poti. Otroštvo smo skorajda preživeli v gozdu in sama sem v njem nemara preživela celo več časa kot doma. S prijateljico Ksenijo sva jeseni pridno grabili listje in potem z drevesa skakali vanj, z Matejo sva si, sedeč na veji, pripovedovali skrivnosti, z Lucijo, Tončekom in ostalo bando smo se igrali ravbarje in žandarje in pozneje v gozdu zgradili pravi pravcati indijanski tabor, ki so nam ga – Bolonjcem porušili sovražni Sibirci z zgornjega konca vasi. Lakoto smo si tešili z lešniki, orehi, kislicami, surovimi gobami – ne boste verjeli, jedli smo celo pesek!
»Redno se srečujem z mladimi in zdi se mi, da tudi v Sloveniji prihajamo v fazo, ko naši mladi, naši otroci izgubljajo stik z naravo. Med gozdnimi kopelmi se prvič usedejo na tla, začutijo prst, jo povohajo. Mimogrede: mikrobiološka sestava humusa je zelo podobna mikrobiološki sestavi človeške flore, zato z vonjanjem humusa krepimo svojo odpornost. Zdi se mi, da se mlajše generacije Slovencev vedno bolj oddaljujejo od narave. V prihodnjih letih bo povezovanje z naravo nedvomno prepoznano kot dodana vrednost,« napoveduje Jerneja Lešnik z Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor.
Spoštujmo torej hósto in varujmo njeno pestrost. Otroci nam bodo hvaležni!
Polona Frelih, urednica
