Tesarstvo vpisano v Register nesnovne kulturne dediščine
Ministrstvo za kulturo je na predlog Slovenskega etnografskega muzeja/Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine 24. 12. 2024 v Register nesnovne dediščine vpisalo 124. enoto nesnovne kulturne dediščine – tesarstvo.
Pobudo za vpis v Register so podali Razvojni center Slovenije, Dežela kozolcev Šentrupert in Aljaž Celarc
Tesarstvo je obrtniško-rokodelska dejavnost, ki obsega poznavanje lesa in drevesnih vrst, pripravo ter ročno obdelavo lesa za izdelavo vezanih lesenih konstrukcij stavbnih (npr. hiše, gospodarska poslopja, cerkve) in prometnih objektov (mostovi) ter plovil.
Ob enoti je trenutno evidentiran en nosilec – Aljaž Celarc.
Aljaž Celarc se je tesanja tramov s plenkačo priučil od Joža Anzeljca iz Malega Loga v Loškem Potoku, ki je še v 60 letih 20. stoletja deloval kot tesar. Tesanje tramov s plenkačo je bila dejavnost, značilna zlasti za območje Loškega Potoka. Aljaž Celarc danes to znanje uporablja za domačo gradnjo, na delavnicah tesanja jih predaja tudi zainteresirani javnosti. Danes zbira tesaško orodje in skrbi, da dediščina tesarstva na tem območju ne bo pozabljena.
V letu 2024 je bilo v Register vpisanih 9 novih enot. Register trenutno šteje 124 enot in 375 evidentiranih nosilcev nesnovne kulturne dediščine.
Rudarska šega ‘skok čez kožo’ vpisana v Register nesnovne dediščine
Skok čez kožo je rudarska šega, s katero novinci vstopajo v rudarski poklic. Običajno jo izvedejo ob koncu šolanja v sklopu rudarskega praznika. Novinec s skokom čez kožo simbolično preskoči rudniški jašek, dobi svojega botra in se zaobljubi poklicu.
Skok čez kožo je na simbolni ravni nadomestil starejši obred skoka čez rudniški jašek (šahta). Domnevajo, da v času, ko so jaški postali preširoki. Ker je bila koža poseben del opreme v rudarskem poklicu, je postala tudi zaščitni znak rudarjev, častni simbol in del slavnostne nošnje. Gre za urezani kos usnja, ki so ga rudarji nosili kot zaščito pred vlago in hladom pri sedečih opravilih ter za zaščito oblačil pri drčanju po nagnjenih jamskih predelih.
Prvič se skok čez kožo omenja v 16. stoletju na Slovaškem, v rudarskem okolju Banske Štiavnice. V Slovenijo so skok čez kožo po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske države prinesli študenti rudarstva iz dotedanjih krajev študija. Prvi skok čez kožo je bil organiziran leta 1923 na oddelku za montanistiko na novo ustanovljene Univerze v Ljubljani. Danes skok čez kožo organizirajo vsako leto v Velenju, vsako drugo leto na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, občasno tudi v krajih, ki so povezani z rudarstvom in premogovništvom (npr. v Mežici in Grižah, kjer je nekdaj deloval premogovnik Zabukovica – Liboje). Šega je še danes prisotna na prireditvah, organiziranih večinoma ob rudarskem prazniku, ko slovenski rudarji obeležujejo spomin na petdnevno gladovno stavko, ki so jo 3. julija 1934 začeli zasavski rudarji.
Register nesnovne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.
