»V deželnem jeziku se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na Dolenjskem, štiri milje od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste – češnje so štiri ali pet na enem peclju –, v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor …« Tako je Janez Vajkard Valvasor, kranjski plemič in polihistor, avtor slovitega dela Slava vojvodine Kranjske, v njem opisal grad Bogenšperk. V današnjih časih bi zanj komajda dejali, da je »gorski«, ampak od pisanja so naposled vendarle minila več kot tri stoletja …
Ob omembi gradu Bogenšperk marsikdo bržkone pomisli na poroko; že dolga leta je namreč poročno prizorišče. Njegova zdajšnja podoba je belega gradiča sredi travnikov in gozdov, je resnično romantična poročna kulisa; soba, v kateri sklepajo zakonske zveze, ima žlahtno preteklost (v njej je bila v času Valvasorja bogata knjižnica), za gradom pa se razprostira prijeten vrtni park.
A to, zaradi česar je grad tako poseben, je prej ko ne dejstvo, da J. V. Valvasor, veliki mož, o njem ni zgolj pisal, ampak je v njem dvajset let tudi živel (od leta 1672 do 1692) in v njegovih prostorih napisal monumentalno delo Slava vojvodine Kranjske (izšla je leta 1689), eno najpomembnejših znanstvenih del o Kranjski. Obsega štiri snope, ki so razdeljeni na petnajst knjig oziroma poglavij. Skupaj ima 3532 strani, 24 prilog in 528 bakrorezov. Valvasor je v delu predstavil Kranjsko s pomočjo različnih ved: zgodovine, geografije, topografije, medicine, etnologije, biologije, geologije … Ga je pa njegova predanost znanstvenemu delu stala premoženja; zadolžen je bil prisiljen prodati grad Bogenšperk in precej preostalega imetja, samo leto zatem, leta 1693, pa je tudi umrl, v Krškem, star 52 let.
Grad je sicer kupil po vrnitvi s štirinajstletnega potovanja po Evropi in Afriki. Na njem se je ustalil s svojo prvo, rosno mlado ženo, ki pa je umrla ob porodu devetega otroka. Valvasor se je znova oženil in imel še štiri otroke.
Zadavljen krt zoper kožne težave
Valvasorjevo življenje in delo sta rdeča nit gradu Bogenšperk; vse, kar je v njem na ogled, je povezano z njima.
Razstava Skrite zgodbe grajskih zidov predstavlja razvoj gradu in njegov pomen skozi zgodovino. Na začetku 16. stoletja je dala grad postaviti rodbina Wagen, ki ga je imela v posesti do prve polovice 17. stoletja. V času svoje največje moči je imela celo pravico do kovanja denarja.
Na ogled je zbirka noš, vpogled v oblačilno kulturo naših prednikov iz večjega dela današnje Slovenije v drugi polovici 17. stoletja, ki črpa iz zapisov v Slavi vojvodine Kranjske.
In skrivnostno vraževerje! Zbirka je kratek sprehod skozi vraže na Slovenskem s poudarkom na 17. stoletju, ko so vraže v nadnaravne sile in čarovnice ter s tem povezani procesi doživeli vrelišče; tudi to je popisal Valvasor v svojem delu. Na ogled so tudi nekatera »zdravila«: ste vedeli, da je mogoče ture na koži pozdraviti z mrtvim krtom? Pri čemer je treba glodalca najprej zadaviti, samo tako zdravilo učinkuje!
Izvirnik Slave vojvodine Kranjske
Zatem je na vrsti Valvasorjeva delovna soba, kjer je polihistor spisal večino svojih del. Osrednji eksponat v njej je izvirnik knjige Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689, poleg nje pa tukaj so še vsi njeni ponatisi in prevod v slovenski jezik. Ne, ne moremo preveriti, kako težko delo je, saj so knjige v vitrini. A že pogled nanje ne zbuja dvoma …
Bakrotiskarna. Valvasor je bil eden prvih tiskarjev na Kranjskem, v deželo pa je pripeljal bakrotiskarstvo. Njegovo grafično delo je prikazano v dveh prostorih. V prvem lahko opazujemo predstavitev na Bogenšperku natisnjenih publikacij, drugi del zbirke pa predstavlja tiskarska delavnica na gradu. V njej je prikazan tudi postopek priprave in izvedbe tiska na preši, po vnaprejšnji napovedi pa lahko obiskovalci sami odtisnejo podobo Bogenšperka ali Ljubljane pred tristo leti.
Po sprehodu skozi nekdanjo Valvasorjevo knjižnico, kjer zdaj sklepajo zakonske zveze, sledi ogled Slovenske geodetske zbirke, osrednje takšne muzejske predstavitve v Sloveniji. Prikazuje razvoj zemljemerstva, geodezije in kartografije na Slovenskem ter v širšem, svetovnem okviru.
Na razstavi Valvasorjev pogled na naravo so predstavljeni speleologija, paleontologija, botanika, zoologija, gozdarstvo, kmetijstvo, čebelarstvo, lovstvo in ribištvo, o katerih je pisal Valvasor in številne od njih tudi sam raziskal. (Naj vas ne prestraši medved, ki v pokončni drži sili obiskovalca, da ohranja dostojno razdaljo, pa četudi je že kdo ve kako dolgo od tedaj, ko je bila žival živa.)
Na koncu potepa po gradu si lahko ogledamo še celostni prikaz življenja in dela Valvasorja, s poudarkom na njegovem dopisovanju s tajnikom Kraljeve družbe v Londonu Thomasom Galeom in Valvasorjevi izvolitvi v Kraljevo družbo, najstarejšo britansko znanstveno akademijo. Ogled sklene razstava Prizorišče človeške smrti, enega preostalih Valvasorjevih del. Razstava predstavlja Valvasorja kot umetnika, vidik, ki je največkrat spregledan, ko obravnavamo njegovo življenje in delo.
Lahko tudi v Valvasorjevi družbi
Če imate srečo, si boste grad ogledali v družbi samega Valvasorja! No, v resnici to niti ni odvisno od sreče … Za to morate napovedati svoj obisk, si zaželeti njegove družbe in biti v skupini. Enako velja tudi za druge tematske obiske, ki jih pripravljajo na gradu: kulinarično in zeliščno doživetje, skrivnosti ročne izdelave papirja in tiska, pohod po Valvasorjevi krožni poti … Individualni obiskovalci pa se lahko po gradu sprehodijo bodisi sami in pospremljeni s ključnimi informacijami o razstavah ali gredo na vodeni ogled (a ne v Valvasorjevi družbi).
Del ogleda gradu naj bo tudi sprehod po urejeni poti skozi gozd ob njem ali morda zgolj posedanje v parku, ob ptičjem žgolenju in orkestru škržatov. Grad je ovit v samoto; najbližji večji kraj je Šmartno pri Litiji, z njega pa sega pogled zgolj na travnike in gozdove ter više na hribovja, ki valovijo na obzorju.
Besedilo in foto: Mateja Gruden
