Vodnik je lahko odmeven glas odgovornega turizma

»Delo turistične vodnice se odlično prilega mojemu nemirnemu značaju in ljubezni do potovanj in države, v kateri živim. Želim si, da Slovenija ostane čista in ohranjena, kolikor je le mogoče. Rada poskrbim, da ljudje, s katerimi prihajam v stik, kaj več izvedo o pomembnosti varovanja narave in o načinih, ki zagotavljajo, da bo njihov vpliv nanjo čim bolj pozitiven. Ljudi rada popeljem do tistih, ki živijo in poslujejo v duhu trajnostnega razvoja. Za goste je pomembno, da srečujejo ljudi, ki živijo v destinaciji, da se učijo od njih, saj bodo tako državo, ki so jo obiskali, in njene prebivalce bolj spoštovali.« Takšna je bila predstavitev Ivane Bole, 31-letne turistične vodnice iz Ljubljane, prejemnice nagrade Zeleni mikrofon, ki jo je letos prvič podelila zasebna šola za vodnike G-Guides. Nagrada spodbuja odgovorno in trajnostno naravnano delo turističnih vodnikov.

Kaj vam pomeni prva nagrada Zeleni mikrofon, to da ste postali »prvi glas odgovornega turizma«?

Še zlasti to, da bo naše delo bolj prepoznavno. Pomembno se mi zdi, da smo vendarle dobili nagrado, ki poudarja dobre prakse dela turističnih vodnikov. Naposled smo vodniki eni redkih, ki imamo stik s končnim uporabnikom – turistom. Zato lahko zelo vplivamo na to, kako se ta vede v destinaciji. Nagrada se mi torej ne zdi pomembna samo na osebni ravni, temveč tudi zaradi tega.

Kakšno je vaše osebno razumevanje pojma odgovorni (in trajnostni) turizem?

Žal mi je, da je trajnost postala mantra, ki jo vsi ponavljajo, ne pa nujno tudi izvajajo. Veliko ljudi se ne zaveda, kaj sploh pomeni. Tudi ta nagrada je priložnost, da se odpre okno v razumevanje, kaj trajnost je, da izvleče besedo iz oblakov in konkretno pokaže, kaj pomeni. Kaj je trajnostni razvoj? Varovanje okolja, seveda. A še zdaleč ne samo to. Turizem postaja s tega vidika pravzaprav zelo problematičen … Menim, da je izjemno pomemben del trajnostnega razvoja spodbujanje lokalnih zgodb; da se v turistične programe vključujejo lokalni ponudniki, da se predstavlja način življenja v destinaciji. Zelo pomembno se mi zdi tudi izobraževanje ljudi – na ravni ponudbe in povpraševanja – o tem, kaj je trajnostni razvoj.

V Sloveniji verjetno ni težko slediti smernicam trajnostnega turizma: država je zelena, večinoma čista, zelo raznolika, kar zadeva mikrokulturne vzorce, veliko ponudbe temelji na lokalnih zgodbah …

Res je. Lahko pa turistom, ki obiščejo Slovenijo in spoznajo tukajšnje vzorce, te predstavimo kot dober primer, kot lepo izkušnjo; in mogoče bodo začeli razmišljati o tem ter vnašati te vzorce v domače okolje in neko drugo destinacijo, kamor bodo naslednjič potovali.

Kako pa vnašate ta načela v svoje delo?

Poskušam biti čim bolj konkretna. Recimo: s turisti smo v Blejskem vintgarju, ki ga obiskujejo množice ljudi. Množičnost prinaša negativne posledice za okolje. To turistom tudi povem. Povem jim, da imamo v Sloveniji še veliko drugih sotesk, ki so izjemno lepe in kjer bodo verjetno bolj uživali, saj so manj obiskane. Obenem jim povem, da s tem ne želim spodbuditi množičnega obiska tudi drugod – le razpršiti obisk. Spodbudim jih, naj razmislijo, preden se nekam odpravijo, kam gredo, in kako bo to vplivalo na okolje, v katero vstopajo.

Omenili ste pomembnost lokalnih zgodb; te so v zadnjih letih v turizmu čedalje bolj poudarjene …

Te so pomembne tudi s poslovnega vidika: za neko agencijo, recimo, je zagotovo dobrodošlo, da vključi v program lokalne ponudnike, saj bo tako turistom omogočila stik z lokalnim prebivalstvom. Pri nas je za zdaj sicer še problem nekoliko višja cena takšnih doživetij, a opažam, da jo je pripravljeno plačati čedalje več turistov. Med kakovostjo (in s tem praviloma višjo ceno) in trajnostjo je zelo močna korelacija.

Čedalje večja digitalizacija je že ničkolikokrat sprožila pomisleke o dolgoročnem obstoju poklica turističnega vodnika – na drugi strani pa je antipod temu mnenju: da boste vodniki še naprej izjemno pomemben del turizma, saj bodo ljudje prav zaradi čedalje bolj digitaliziranega sveta potrebovali osebni stik. Kaj menite o tem?

Na voljo imamo izjemno veliko informacij, a za to, da najdemo »prave«, se je treba precej potruditi. Večina ljudi raje najame nekoga, ki jih bo našel namesto njih. Legende, anekdote iz osebnega življenja … Turisti najbolj cenijo to, do česar bi se sami težko dokopali ali se ne bi mogli. Mislim, da ni bojazni, da bo poklic turističnega vodnika sčasoma odveč. Zanimive so tudi informacije, da se je število rezervacij pri turističnih agentih povečalo; čeprav si zlahka sami uredimo potovanje. Sicer pa, glede digitalizacije … Letos sem začela ljudi opozarjati, da zamujajo izkušnje, ker niso pozorni nanje, saj nenehno strmijo v zaslone, ker poskušajo ves čas posneti najboljšo fotografijo. Tako na primer na Bledu, ko se zapeljemo s pletno na otok, zamudijo petnajst minut, kolikor časa traja plovba, ker gledajo v zaslone, fotografirajo; in jim rečem: »Pospravite telefone v žep. Zapeljite se čez jezero in uživajte samo v tem. To izkušnjo boste prvič doživeli samo enkrat. Fotografirajte na poti nazaj. Poskusite.« In dejansko to naredijo. Turisti prisluhnejo. Še sama sem kdaj presenečena nad tem.

Koliko časa pa sicer že vodite?

Skoraj sedem let. Po končanem študiju angleščine me je nekako zapeljalo v turizem. To delo mi ustreza tudi zaradi nerednega delovnika, svobode, dejstva, da si veliko na prostem. Vodim po Sloveniji – to mi bolj ustreza kot voditi v tujini; zdi se mi, da je vodnik, ki je iz okolja, v katerem vodi, boljši vodnik. Tudi sama imam raje, da me po državi vodi nekdo, ki je tam doma. Dvomim, da bi lahko v tujini vodila tako dobro, kot vodim po Sloveniji. Sicer pa vodim manjše skupine, kar pomeni, da je stik s turisti bolj oseben; ne zdi se mi toliko pomembno, kje (v Sloveniji) vodim, kot koga vodim.

Opažate pri turistih, ki obiskujejo Slovenijo, v zadnjih letih kakšne spremembe?

Opažam, da se podaljšuje čas, ki ga preživijo v Sloveniji. Obiskovalci so še vedno zelo presenečeni, ko pridejo sem, čeprav je zdaj slovenski turizem že na točki, ko Slovenija ni več »skriti biser«. Vedo zanjo, zato prihajajo z večjimi pričakovanji, kot so prihajali turisti pred petimi leti, a so nad videnim še vedno prijetno presenečeni. So pa številni, ki jih vodim, osupli nad množicami na nekaterih najbolj obremenjenih točkah. V Sloveniji so prvič, sploh je niso poznali, in naletijo na toliko ljudi! Sicer pa mislim, da je ena od rešitev za odpravljanje problema prezasičenosti v nekaterih krajih v določenih mesecih višja cena. A manjka nam samozavesti, zavedanja o tem, kaj premoremo. Pri nas so turistom zdaj na voljo doživetja, za kakršna bi kje drugje v tujini plačali trikrat več.

Poveste turistom, da »obstaja« tudi druga Slovenija, ki turistično ni toliko promovirana, je pa izjemno lepa in neprimerljivo manj obiskana?

Seveda. Lahko rečem, da »moji« turisti odidejo iz Slovenije z občutkom, da je mogoče tukaj doživeti še veliko več, da so prvič samo popraskali po površju. Z izjemami, saj poznam tujce, ki prihajajo iz leta v leto in odlično poznajo Slovenijo.

Mateja Gruden