Neokrnjena narava, prekrita z drevesi in istrskim grmičevjem, skrivnostni masivni zidovi, ki molče pripovedujejo zgodbe davne preteklosti, prečudoviti razgledi in sproščujoča energija – vse to vabi vsakodnevne pohodnike, da obiščejo Kaštelir, utrjeno naselbino iz časa bronaste dobe. Pred 4000 leti so po njegovih poteh hodili naši predniki, ki so ustvarili začetke življenja, kakršno nadaljujemo danes.
Na severozahodnem delu vasi Korte nad Izolo leži grič, ki ga na današnjih kartah najdemo pod imenom Kaštelir. Na njem se razprostira utrjena višinska naselbina – gradišče, ki ga domačini imenujejo kar Kašler. Gradišče je nudilo varno zatočišče že prvim neolitskim prebivalcem, naseljevanje v njem pa se je nadaljevalo vso prazgodovino in antiko, skoraj do propada rimskega imperija. Kaštelir je zaradi svoje velikosti in strateške lege predstavljal eno največjih gradišč obalnega področja Slovenske Istre, ostali, manjši kaštelirji v njegovi okolici pa so mu bili v podrejenem položaju. Leži na višini 269 m in meri v dolžino kar 580 m, medtem ko najširši del poteka čez akropolo, ki meri 140 m.
Celotno gradišče je obdano s kamnitim obzidjem, njegova višina in debelina pa sta odvisna od privetrne lege in naklona terena. Naselbina se razteza po celotnem grebenu griča. Po sredini poteka širok prečni zid, ki gradišče deli na dva dela. Na centralno-zahodnem delu je akropola, ki je tudi najvišja točka kaštelirja. Ta je v času miru predstavljala prostor največje časti, saj so v njej živeli glavni predstavniki kaštelirja, tu so se opravljale prosvetne in kultne dejavnosti, v času ogroženosti pa je akropola predstavljala zadnji obrambni prostor. Okoli akropole so živeli obrtniki, kmetje in pastirji. Na skrajnem vzhodnem delu naselbine poteka še eno obzidje, ki je prebivalcem kaštelirja nudilo dodatno varnost in omogočalo boljšo obrambo. Prav v tem obzidju je bil tudi glavni vhod v sam kaštelir.
V Slovenski Istri prevladuje fliš, ki ga sestavljata povečini peščenjak in lapor, njuna lastnost pa je, da se lepo lomita in oblikujeta. Prebivalci kaštelirja so za gradnjo svojih obzidij vedno uporabljali material ‘in loco’, tj. material, ki so ga dobili na terenu samem. Najprej so prostor očistili in začeli izkopavati, da so prišli do trdne osnove. S kamnom, ki so ga pri tem dobili, so začeli graditi obzidje. Najdebelejši prečni zid so zgradili tako, da so naredili več vzporednih zidov, vmesni prostor pa zapolnili z neuporabnimi kamni, drobirjem, steptano zemljo in ostanki keramike, tako da so uporabili ves odvečni material. Višina takšnega obzidja je na določenih mestih presegala pet metrov. Po vrhu obzidja je potekala pot, po kateri je hodila straža in opazovala, kdo se približuje kaštelirju. Obzidje so ves čas popravljali in dograjevali. Posebno pozornost so posvetili vhodu. V nasprotju z nekaterimi drugimi kaštelirji, kjer imamo vhode oblikovane kot nekakšen labirint, imamo tu ob vhodu stražni stolp, mimo katerega je obiskovalce kaštelirja spustila straža. Gradnja obzidja je bila pomembno javno delo, saj je to vključevalo celotno družino ali celo več generacij. Danes kot spomin na nekdanjo naselbino ostajajo le ruševine teh obzidij, ki kot neme priče preteklosti vabijo, da jim prisluhnemo. Če se poskušamo vživeti v čas takratnih prebivalcev, bomo v sebi začutili globoko spoštovanje do prednikov, ki so tu hodili, živeli z naravo in se borili za preživetje. In prav ta obzidja so edini stik med nami in tukajšnjimi predniki, ki ne bo nikoli pretrgan.
Šele ko se sprehodimo po celotnem gradišču, od prvega obrambnega zidu do končne razgledne ploščadi, spoznamo njegov strateški položaj, saj z njega pogled sega daleč v Istro, na celotno Šavrinsko gričevje, vse tja do Slavnika, Nanosa in Učke. Celo ob ravno ne najlepšem vremenu se od tu vidi Triglav, medtem ko nam na nasprotni strani pogled objame celotno Jadransko morje skoraj do Benetk. Prav v tem so pomembnost kaštelirja prepoznali že prvi naseljenci, saj so ga Grki poimenovali Vrano castro, Rimljani pa po osvojitvi preimenovali v Castel celeste ali Nebeško trdnjavo.
Besedilo: Slavica Hrvatin, turistična vodnica
Na vodilni fotografiji: Pogled na morje, Avtor: D. Hrvatin
