Razgled, ki ga je občudoval že Rudolf Maister

0
56

Hiša tesno ob hiši. Cesta, ki se vijugasto vije vse do njegovega središča, ki se bohoti nad sedežem krajevne skupnosti, nad Voličino, in s katerega pogled seže vse do občinskega trga v Lenartu. Vzpon na razgledni stolp osupne s širino razgleda – od panonskih ravnic do planin.

V Sloveniji najdemo več naselij z imenom Zavrh, a Zavrh v Slovenskih goricah je nekaj posebnega zaradi preteklosti, ki je tukaj od nekdaj tesno povezana s prihodnostjo – vse to s prizadevnostjo tukajšnjih prebivalcev, ki so začutili pravo vrednost domačega kraja.

a osojni strani slemena, s katerega se bohoti Zavrh, je strnjen mešani gozd, na prisojni pa vinogradi, sadovnjaki in njive.

V to razloženo naselje s slemena nad Pesniško dolino na nadmorski višini 370 m v prvi vrsti privabi neverjeten razgled z vrha razglednega stolpa. V neposredni bližini tega pa obnovljena Štupičeva vila s stalno razstavo o pomembnem Slovencu, pesniku in generalu Rudolfu Maistru. Nikakor ne smemo mimo gostoljubnih domačinov, ki mimoidočemu mahajo iz zavetja lepo urejenih vrtov in dvorišč. Tukaj ima domače še res pristen pomen!

In prav zato tukaj stoji razgledni stolp. Menda naj bi ob neki priložnosti Rudolf Maister (1874–1934) svojemu prijatelju, lenarškemu notarju Franu Stupici, pri katerem je na Zavrhu večkrat počitnikoval, omenil, da bi v tem kraju moral biti razgledni stolp, saj bi bil tako razgled lepši.

enda naj bi ob neki priložnosti Rudolf Maister (1874–1934) svojemu prijatelju, lenarškemu notarju Franu Stupici, pri katerem je na Zavrhu večkrat počitnikoval, omenil, da bi v tem kraju moral biti razgledni stolp, saj bi bil tako razgled lepši.

Besede so se zlile v idejo, ideja v načrte in leta 1963 je lokalno turistično društvo postavilo prvi leseni razgledni stolp po načrtih inženirja Boruta Maistra, generalovega sina. Načrt iz leta 1962 je predvideval 25 metrov visok leseni stolp. Kar 30 kubičnih metrov kostanjevega lesa so člani društva zbrali s strani domačinov in Kmetijskega gospodarstva Selce ter vsega s kravjimi vpregami prepeljali na zbirno mesto. Stolp so gradili tesarski mojstri. Slovesno odprt je bil 21. julija 1963, ko si ga je prišlo ogledat več kot 3000 obiskovalcev, hkrati pa so odkrili tudi spominsko ploščo generalu Maistru na Zavrhu. Ploščo so darovali Maistrovi borci iz Maribora, svečano jo je odkril Maistrov borec Zmago Porekar. Leseni razgledni stolp je vremenu kljuboval vse do leta 1979, ko je v neurju utrpel močne poškodbe. Iz varnostnih ukrepov so ga minirali, ostanke pa pospravili.

Danes o 25 metrov visokem lesenem stolpu pričajo le pisni in ustni viri, na njegovem mestu pa se dviga 17 metrov visok kovinski stolp – Završki oz. Maistrov stolp, ki so ga postavili leta 1981. Domačini radi omenijo, da se ob jasnem vremenu z vrha razglednega stolpa vidi vse do Blatnega jezera na Madžarskem, sicer pa se pogled razprostira do Pohorja, Kozjaka, Boča, Donačke gore in vrhov sosednje Hrvaške. Tudi ob slabšem vremenu pa je izjemen pogled na bližnja naselja, posejana po gričih, in reko Pesnico, ujeto med z marljivo dlanjo posejana polja in travnike.

Oj, Slovenske ve gorice, solnca božjega bogate, je zapisal Maister. In njemu v spomin na Zavrh iz dneva v dan sije svetloba ponosa in spoštovanja.

Na osojni strani slemena, s katerega se bohoti Zavrh, je strnjen mešani gozd, na prisojni pa vinogradi, sadovnjaki in njive. Zaradi ugodne lege so v preteklosti tukaj prevladovale viničarije. Še danes se prebivalci tukaj ukvarjajo z vinogradništvom in sadjarstvom, o čemer pričata tudi vinska in sadjarska cesta, ki urejeno vodita skozi Zavrh. Ob njiju pa je več počitniških hišic, po zgledu tega, da je na Zavrhu proste dni preživljal tudi Rudolf Maister. Kaj vse je tukaj doživel, je v zgodbo lepo ujel Tone Partljič v slikanici Deklica in general.

Vabljiva je tudi t. i. Pot na Zavrh, ki jo vsako leto 1. maja ubere več tisoč ljudi. Od Lenarta do Zavrha je urejena pot, ki vas v uri in pol popelje do razglednega stolpa. Zavrh je planincem poznan tudi kot priljubljena točka razširjene slovenske planinske poti. Žig pa najdete nižje, v smeri proti Gočovi.

A poseben pečat in zven je Zavrhu dal Rudolf Maister, ki se je po prisilni upokojitvi leta 1923 posebno rad zatekel k lepotam Slovenskih goric.

Zvečer se pa završki fantje zbero,
zbero in na Selca gredo.
Pod vrhom med slivami hramček čepi,
po potu mu gledajo okenca tri,
za tretjim pa Katrica spi.

(Rudolf Maister – Vojanov, 1929)

Prav na Zavrhu je nastajala njegova druga pesniška zbirka Kitica mojih (1929), iz katere je tudi pesem Završki fantje (Iz nje je kitica zgoraj), ki jo ob posebnih priložnostih na Zavrhu radi zapojejo razni pevski sestavi. In prav v tej pesmi je omenjena Katrica (Katrca, Katarina Lešnik), deklica, domačinka, ki je generalu iz Lenarta prinašala časopise in knjige na Zavrh, v Štupičevo vilo, ki je bila tedaj v lasti njegovega dobrega prijatelja Frana Stupice (Štupice – tako so ga imenovali v Lenartu.). Ta podeželska vila je bila zgrajena leta 1923 in jo še danes imenujemo po njenem lastniku Franu Stupici.

Leta 1984 so v Štupičevi vili uredili spominsko sobo, ki so jo 1998 preselili v del obnovljenega kulturnega doma ob vili. Le-ta ji je bil prizidan v letih 1947 in 1948.

Danes je v Štupičevi vili prostor, t. i. Hiša spominjanja, v kateri so leta 2018 uredili sodobno zasnovano stalno muzejsko postavitev Maister po Maistru. Gre za predstavitev življenja in delovanja Rudolfa Maistra, njegovih sodobnikov in podpornikov ter prikaz širših družbeno-političnih razmer v 19. in začetku 20. stoletja, ki so odločilno vplivale oziroma privedle do strateških odločitev Maistra in Slovencev v letu 1918/19. Na ogled so tudi trije videoposnetki, ki prikazujejo Maistrov govor v vojašnici 23. novembra 1918, ob prevzemu oblasti v Mariboru, prizor mobilizacije borcev in Maistrov pogovor s Katrco.

Še danes Občina Lenart, Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov Zavrh, posamezniki, druga društva in organizacije, bližnja osnovna šola in vrtec na Zavrhu pripravljajo dogodke, sejme in razstave.

Zavrh je zavoljo vsega navedenega priljubljena izletniška točka. Z letošnjim letom lahko z generalom za hip posedite na leseni klopci ob Štupičevi vili. Ob koncih tedna pa se iz vile vije vonj po kavi, lokalnih kulinaričnih izdelkih in vinu, ki jih ponujajo v Maistrovi kleti.

Oj, Slovenske ve gorice, solnca božjega bogate, je zapisal Maister. In njemu v spomin na Zavrh iz dneva v dan sije svetloba ponosa in spoštovanja. Tukaj je edino mesto, kjer se je celotno obdobje po drugi svetovni vojni kljub nenaklonjenim razmeram negoval spomin nanj.

Besedilo: Aleksandra Papež, TD Rudolf Maister – Vojanov Zavrh

Fotografije: TD Rudolf Maister – Vojanov Zavrh

 

 

PUSTI SPOROČILO