Gobarjenje je med Slovenci priljubljena ljubiteljska dejavnost, žal pa le redko kateri gobar dosledno upošteva pravila, ki veljajo pri nabiranju gob. Sposodili smo si jih pri Slavku Šerodu, predsedniku gobarskega društva Lisička Maribor.
Za začetek je zelo priporočljivo, da tisti, ki se odpravi v gozd, ve, kako se pravilno parkira avto v naravnem okolju. O tem nas pouči 28. b člen Zakona o ohranjanju narave.
Kot drugo mora gobar vedeti, da je količina gob, ki jih lahko nabere, omejena, in sicer na 2 kg po osebi dnevno.
Ker pri nas raste veliko različnih vrst gob, med katerimi so nekatere strupene in celo smrtno nevarne, je seveda priporočljivo, da gobar pozna vsaj osnovne vrste, da ne pride do nepotrebnih zastrupitev ter ostalih nevšečnosti, poleg tega so določene gobe v Sloveniji zavarovane in jih je prepovedano nabirati, kar pomeni, da mora gobar poznati tudi te.
Seveda je pomembno tudi, kako gobe nabirati. Prepovedano je namreč uporabljati vse naprave, ki bi lahko poškodovale rastišče ali podgobje. V gobarskih društvih učijo, da morajo gobarji gobo pobrati na tak način, da so vidni vsi njeni deli. Le na tak način so razvidne morfološke značilnosti, na podlagi katerih je mogoče določiti vrsto. V praksi to pomeni, da gob ne režemo ob dnišču beta pri tleh, saj izgubimo informacijo o tem, kar je pod dniščem beta. Pri mušnicah je denimo taka napaka lahko usodna.
Verjetno pa ni treba poudarjati, da se je za gobarjenje pametno primerno obleči, torej v lahka in zračna, po možnosti tudi svetla oblačila, tako namreč lažje opazimo klope, zavedati pa se je treba tudi, da gozd ni prostor, kjer lahko kar tako mečemo odpadke.
Po. F.
